Izbor najuspešnejših alpinistov 2016

Slovenski alpinizem 2016

Komisija za alpinizem (KA) PZS vsako leto opravlja izbor najuspešnejših alpinistk in alpinistov v preteklem letu. Namen izbora je predvsem ocena in ovrednotenje najkakovostnejših alpinističnih vzponov ter predstavitev najboljših alpinističnih dosežkov širši javnosti.
V sodelovanju s KA PZS je tokrat izbor najuspešnejših alpinistk in alpinistov opravila skupina izkušenih alpinistov različnih generacij, ki poznajo razmere v slovenskem in svetovnem alpinizmu. Izbor so opravili Urban Ažman, Tadej Debevec, Tina Di Batista, Tomaž Jakofčič, Matjaž Jeran, Matej Kladnik, Neda Podergajs in Tone Škarja ter Peter Bajec in Miha Habjan (oba KA).
Glavni kriteriji za izbor so bili vrhunskost, prvenstvo, ideja in izbira cilja, drznost in avantura ter seveda način opravljenega vzpona. Prednost so dobili vzponi s pravim alpinističnim značajem.
Tudi letos smo podelili priznanje za življenjsko delo na področju alpinizma, poleg tega pa izbrali posameznike ali navezo, ki so z enim ali več vrhunskimi vzponi pomembneje zaznamovali preteklo alpinistično leto. Tem je bilo podeljeno priznanje za posebne dosežke v alpinizmu.
Primerjava alpinističnih vzponov in njihova ocena je vedno težka ter nehvaležna naloga in tudi letos je bilo tako. Naš izbor ni absolutna resnica in upam, da se tega vsi zavedamo. Izbor je samo najboljši približek, za katerega smo se potrudili po najboljših močeh.
Za konec želim vsem nagrajencem in nominirancem v letu 2016, da bi presegli lanske dosežke in se vedno varno vrnili domov.

Miha Habjan, načelnik Komisije za alpinizem PZS

Najuspešnejši alpinist – Luka Lindič (AO PD Celje -Matica)

Luka Lindič se je v letu 2016 dokončno uveljavil med peščico svetovnih alpinistov, ki narekujejo trend razvoja te dejavnosti na najvišji ravni. Za njim so tri uspešne odprave. V Skalnem gorovju Severne Amerike je s soplezalcem Marcom Andrejem Leclercom preplezal tri zahtevne prvenstvene kombinirane smeri. V Karakorumu je z Alešem Česnom za aklimatizacijo osvojil vrh osemtisočaka Broad Peaka (bila sta edina naveza na vrhu v sezoni), zatem pa sta s hitrim vzponom v kratkem vremenskem oknu po severozahodnem grebenu priplezala na skoraj 8000 metrov visoki severni vrh Gašerbruma IV. Ob koncu sezone je plezal na kitajski strani gorovja Kakshaal Too. Z uveljavljeno nemško soplezalko Ines Papert sta v steni Kizil Askerja preplezala lepo prvenstveno smer in osvojila vrh gore. Odprave so nedvomno vrhunec alpinističnega udejstvovanja in Luka je v lanskem letu s tega vidika opravil odlično delo.

– Skalno gorovje, Mt. Temple, severna stena, Greenwood-Locke, 1125 m, M6+, prosta ponovitev;
– Skalno gorovje, Mt. Tuzo, severna stena, Lindič-Leclerc, 1100 m, M7+, WI6+, R, prvenstvena;
– Skalno gorovje, Mt. Tuzo, severna stena, Fantastic Mr Fox, 500 m, M5, WI 5, prvenstvena;
– Skalno gorovje, Mt Neptuak, severna stena, Psychological effect, 700 m, M7, WI5+, prvenstvena;
– Karakorum, Broad Peak, Avstrijska smer;
– Karakorum, severni vrh Gašerbruma IV, Severozahodni greben;
– Kakshaal Too, Great walls of China, Border control, 650 m, M7, WI5, 1. prosta ponovitev;
– Kakshaal Too, Kizil Asker, Lost in China, 1200 m, ED M6, WI5+, prvenstvena.

Najuspešnejša alpinistka – Tjaša Jelovčan (AO PD Kranj)

Tjaša Jelovčan je sezono posvetila visokim alpskim skalnim stenam. Večletno plezanje na visoki ravni je s predanim in trdim delom nadgradila z naborom odličnih smeri zgornje osme stopnje, krono udejstvovanja pa je predstavljala veličastna alpska tura po peutereyskem grebenu na Mont Blanc.

– Dolomiti, Zahodna Cina, Raz Cortinskih veveric, 500 m, VIII+, NP;
– Dolomiti, Velika Cina, Hasse Brandler, 500 m, VIII+, NP;
– Julijske Alpe, Triglav, Raz mojstranških veveric, 1000 m, VIII+, RP;
– Mont Blanc, Peuterey Ridge, IV/2, M, 5c (4500 metrov, 2 dneva in pol);
– Julijske Alpe, Triglav, Na drugi strani časa, 350 m, VIII/VIII+, NP;
– Julijske Alpe, Triglav, Bergantova smer, 350 m, VIII+/IX-, RP.

Najperspektivnejši alpinist – Matija Volontar (AO PD Jesenice)

Matija je v letu 2016 pokazal izjemen napredek in predvsem vsestransko naravnanost. Bil je aktiven poleti in pozimi, predvsem pa inovativen v iskanju novih linij v slovenskih gorah – v navezi z različnimi soplezalci so nastale tri nove smeri.

– Veliki Draški vrh, S-stena, Nebeška streha, 300 m, IX, 1. ponovitev;
– Mala Mojstrovka, SZ-stena, Krokarjev ples 300 m, VII-/VI+, prvenstvena;
– Marmolada, J-stena, Don Kihot z var. Gatto Di Marmo, 850 m, VIII-, NP;
– Triglav, S-stena, Kaveljc, 1000 m, VIII-, 1. ponovitev (NP);
– Teme, J-stena, Prostovoljec in Jež, 500 m, VII, A2, prvenstvena;
– Škrlatica, S-stena, Skalaški steber, 500 m, V/M5, 90°, zimska ponovitev;
– Stenar, S-stena, Kavkin slap, 350 m, M6, 90°.

Najperspektivnejši alpinistki – naveza Marija Jeglič (AO PD Ljubljana – Matica) in Sara Jaklič (AO PD Kranj)

Marija in Sara že več let, večinoma v navezi, uspešno plezata zahtevne smeri v gorah in venomer dvigujeta plezalno raven ter razvijata svojo vsestranskost. Čeprav sta prejšnja leta kot naveza sodelovali še več, sta lansko sezono kronali z odpravama v Kanado, kjer sta plezali krajše ledne in kombinirane smeri, ter na Madagaskar, kjer sta uživali v topli skali tamkajšnjih visokih sten.

– Canadian Rockies, Icefield Parkway, Curtain Call, 120 m, WI6;
– Triglav, Na drugi strani časa, 350 m, VIII/VIII+, NP/flash;
– Vežica, Petek trinajsti, 200 m, VIII, NP/flash;
– Madagaskar, Tsaranoro Kley, Out of Africa, 600 m, VIII, NP/flash, 2 dneva.

Priznanje za posebne dosežke – Aleš Česen (Alpski gorniški klub)

Aleš je lani veliko plezal z Luko Lindičem – skupaj sta sezono kronala v pakistanskem Karakorumu, kjer sta se kot edina naveza v sezoni za aklimatizacijo povzpela na 8047 metrov visoki Broad Peak, nato pa dodala še izjemen vzpon v severozahodnem grebenu na severni vrh Gašerbruma IV. Čeprav glavnega cilja odprave nista izpolnila, sta prepričala s svojim drznim in hkrati premišljenim pristopom.

Priznanje za posebne dosežke – Domen Kastelic (Akademski AO, posthumno)

Domen Kastelic je tudi v letu 2016 plezal raznovrstne smeri po vseh gorstvih Evrope, sezono pa kronal z odpravo v tibetansko pogorje Njančentanglha, kjer je s švedskima soplezalcema preplezal prvenstveno smer na 6300 metrov visoki Jang Tsang Go. Smer so poimenovali Dom, težave pa ocenili z AI4, M5. Domna je jeseni pod Mont Blancom doletela tragična usoda – z italijanskim soplezalcem sta preminula v snežnem plazu. Priznanje prejema posthumno.

Priznanje za življenjsko delo na področju alpinizma – Andrej Štremfelj

Tudi v zrelih letih ohraniti iskreno navdušenje nad življenjem uspe le posebnim ljudem. Andrej Štremfelj je po tej plati edinstven. Njegov odnos do alpinizma, tudi življenja, vzdržuje svežino in zrelost hkrati.
Čeprav utegne kdo pripomniti, da so bile njemu zvezde še posebej naklonjene, je jasno, da se za njihovo milost ves čas trudi bolj, kot so to od njega pričakovale omenjene zvezde usode. Vrednote, s katerimi navdušuje svojo okolico, se kljub velikim družbenim spremembam zanj niso spremenile. Vloga pedagoga se poda njegovemu značaju.
Andrej je marsikomu, tudi meni, svoje izkušnje in nazore posredoval najmočneje z neposrednim zgledom, včasih tudi z besedo, ki jo zna podpreti z ustreznim poudarkom in sočutjem. Andrej zna še vedno povezati igrivost z odgovornostjo, kar je verjetno eden od bistvenih »trikov« za zadovoljno alpinistično starost.
Na Menlungtseju sva bila sama in sva si neposredno delila vrednote, spontanost, igrivost pa tudi prepričanje, da skupaj lahko preplezava karkoli. Slednje sva hitro zamenjala za spoštljivost in bila zato obdarjena z res doživetim vzponom na vrh, s katerega sva imela slikovit razgled predvsem vase. Po merilih romantičnega alpinizma sva uspela živeti izkušnjo, ki jo lahko doživimo, kadar smo res uglašeni drug z drugim. Ob pospravljanju baznega tabora sva z nekaj drobnimi vejicami uspela ustvariti toliko ognja, da sva lahko zakurila tudi gorljive smeti. Ko je bilo že skoraj vse pospravljeno, sem na tleče ostanke postavil še prazno bombico plina za prenosni kuhalnik. Stala sva ob ugašajočem ognjišču in opazovala preobrazbo pločevinke. V nekem trenutku je napihnjena pločevika zasikala, potem pa jo je v idealnem balističnem loku odneslo nekaj sto metrov daleč. Z nasmehom sva se spogledala, takoj zatem pa že popravljala kurišče in iskala drugo bombico za ponovitev poskusa. Našel sem eno, v kateri je bilo še nekaj tekočega plina. Vedela sva, da utegne biti učinek preostanka plina v bombici tokrat intenzivnejši. Zato sva počepnila za šotor in vsak na svoji strani navihano opazovala pločevinko na kadečem se kupčku. Ko sva neučakano pomislila, da iz vsega skupaj ne bo nič, je močno počilo, po naju in po šotoru pa sta začela padati tleča žerjavica in vroč pesek. Tam, kjer je bilo improvizirano izstrelišče, je nastal manjši krater, na šotoru in vsem, kar je bilo v njem, so se pojavile črno obrobljene luknjice. S trenutno potešeno radovednostjo sva se oba režala svoji pobalinščini.
Zdaj že dlje časa nisva skupaj tešila radovednosti, a se ob naključnem srečanju še vedno vsakič otroško razveseliva drug drugega.
Mladinska pisateljica Polonca Kovač je istega leta, ko je Andrej debitiral v Himalaji (1977), izdala delo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Če ob tem pomislim na našega (saj je zdaj že nekoliko tudi naš, alpinistični) Andreja, se s tem seveda strinjam. Takih Andrejev, kot je Štremfljev Andrej, se alpinizem ne bo kmalu naveličal.
Kako je Andrej Štremfelj uspel zadovoljen priti do točke, ko se mu širša alpinistična skupnost zahvaljuje za izjemen prispevek k razvoju alpinizma, morda ve le on sam. Zato se bežno ozrimo na to, kar tudi sam izpostavlja, ko se predstavi.

Rodil se je 17. decembra 1956 v Kranju, kjer živi z ženo Marijo, s katero imata tri otroke (Katarino, Anžeta in Nežo). Končal je gimnazijo v Kranju in leta 1983 diplomiral na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani, zdaj Fakulteti za šport. Zaposlen je v Šolskem centru Škofja Loka kot učitelj športne vzgoje.
Že kot osnovnošolec je skupaj z bratom Markom pogosto hodil v gore. Leta 1972 se je začel ukvarjati z alpinizmom in postal član Alpinističnega odseka Kranj.
Če si kdo v Sloveniji zasluži naziv himalajec, je to Andrej.
V trofejno zbiranje osemtisočakov se premišljeno ni spustil, je pa tvorno sodeloval pri uveljavljanju alpskega načina plezanja kot temelja (himalajskega) plezanja. Pri še ne dopolnjenih 21 letih je okusil himalajsko zadovoljstvo na Gašerbrumu I z Nejcem Zaplotnikom, ki mu je mentorsko posredoval tudi svojo filozofijo in odnos do alpinizma.
Druga himalajska izkušnja je bila le dve leti za tem. Everest prek zahodnega grebena. Največji uspeh jugoslovanskega alpinizma. Ponovno z Nejcem Zaplotnikom. Takratni čas je bil še naklonjen posvečevanju sredstev za dosego cilja, vendar je vzpon prek zahodnega grebena na Everest ohranil status izjemne zahtevnosti vse do današnjih dni, ko vemo, da je način vzpona pomembnejši od vrha. Prav Andrej je zmogel in znal uveljaviti alpski slog kot edini sprejemljivi način plezanja tudi tam, kjer je bila uporaba jeklenk kisika in fiksnih vrvi skorajda zapovedana. Po Everestu l. 1979 se je povzpel še na šest vrhov, višjih od osem tisoč metrov (Broad Peak, Gašerbrum II, Šiša Pangma, južni vrh Kangčendzenge, Čo Oju, Daulagiri), na dva po prvenstveni smeri in na tri v čistem alpskem slogu.
Na najvišjem Zemljinem vrhu je bil dvakrat. Enajst let po vzponu z Nejcem je na vrh prišel še z ženo Marijo.
Prva velika smer v alpskem slogu je bil prvenstveni vzpon v južni steni Šiša Pangme (skupaj s Pavletom Kozjekom). Ocenjuje, da je svoj največji uspeh dosegel samo pol leta po drugem vzponu na Mt. Everest, ko sva preplezala novo smer v alpskem slogu na južni vrh Kangčendzenge. Za ta vzpon sva prejela mednarodno alpinistično priznanje zlati cepin. Andrej je bil kasneje žirant in tudi predsednik žirije, ki vsako leto izbere nominirance in “zmagovalca”.
V svoji dolgi alpinistični karieri je bil Andrej na več kot dvajsetih odpravah v nepalski Himalaji in treh v Karakorumu, večkrat tudi kot vodja. Med drugim je opravil prve pristope na sedemtisočake Njanang Ri, Menlungtse in Janak Čuli (vse po novih smereh v alpskem slogu) in preplezal novo smer na najvišji sedemtisočak Gjačung Kang.
Dvakrat je deloval kot inštruktor v šoli za gorske vodnike v Manangu in bil enkrat tudi njen vodja. Plezal je še v Patagoniji (nova smer v severnem stolpu Paine), Pamirju (Pik Komunizma po stebru Bezzubkina), Skalnem gorovju (Nos v El Capitanu), na Kavkazu (Elbrus) in na Škotskem. Vzpel se je tudi na najvišja vrhova Severne in Južne Amerike (Denali in Aconcagua). Odkrito si želi še na najvišji vrh Antarktike.
Nekaj svoje energije je vložil tudi v organizacijsko plat alpinizma kot načelnik Alpinističnega odseka Kranj, načelnik Podkomisije za vrhunski alpinizem pri Komisiji za alpinizem in načelnik Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije.
Gorski vodnik je od leta 1982, skoraj dve desetletji tudi inštruktor pri Združenju gorskih vodnikov Slovenije.
Pogosto se spomnim na kakšno najino skupno prigodo, odvisno od situacije, ki sproži miselne povezave. Poleg Andrejeve igrivosti je tisto, kar največkrat pride na plano, Andrejeva predanost gibanju v gorah.
Ko sva na Kanču tretji dan vzpona stala na ledeniškem platoju sredi mogočne gore, že spoštljivo nad 7000 metri, mi je Andrej tiho posredoval lekcijo, ki se je neizbrisno dotaknila tudi moje podzavesti.
“Sliši in pozabi. Vidi in si zapomni. Stori in razumi.”
Veter je pihal s tako močjo, da nisva zmogla nadaljevati predvidenega plezanja po grebenu. Spustila sva se na plato, od koder je vodila mikavna rešitev proti normalki, na kateri so ostali člani odprave z vrvmi in šotori opremljali svojo smer vzpona. Ob dejstvu, da sva bila sama sredi osemtisočaka, se nama je ta možnost umika pred močnim vetrom tiho ponujala kot najrazumnejša, najvarnejša. Pritisk odločitve je name deloval tudi fiziološko. Pred vetrom sem se skril v bližnjo razpoko, kjer sem opravil potrebno. Ko sem olajšan za pritisk v črevesju zadovoljen zlezel na plano, da bi se z Andrejem skupaj lotila še (pritiska) odločitve, sem zaprepaden ugotovil, da Andrej že nadaljuje s plezanjem v smeri, ki sva jo opazovala kot možnost brez očitnega izhoda. Počutil sem se izigranega. Andrej se je za oba odločil sam. Poleg tega se je razdalja med nama izdatno povečala, bila sva še na ledeniškem platoju, kjer vse razpoke niso bile vidne. Jezen sem se zapodil za njim in med sopihanjem razmišljal, kako ga bom “napadel”. Hitel sem, a zaradi redkega zraka Andreja nisem mogel ujeti. Počasi se je razdalja med nama vendarle krajšala, ker se je Andrej premikal nekoliko počasneje. Ko sem se mu približal na govorno razdaljo, sem se moral najprej nadihati. Andrej se mi je takoj nasmehnil z besedami: “Dobro ti gre. A greš naprej?”
Vsa moja jeza je v trenutku izpuhtela.
Tako spretno zna Andrej uravnavati odnose med sabo in okolico. Njegova nekonfliktna pojava je njegov zaščitni znak. Včasih mu utegne kdo tovrstno neodzivnost celo zameriti, a z zamerami se Andrej ne obremenjuje, zato v njegovi družbi vsako bojevito vzdušje hitro zamre.
Vsaj toliko kot uspehi, po katerih mu je razvajena javnost hitela natikati zmagoslavni lovorov venec, so tudi Andreja oblikovala doživetja, ki jih širše občinstvo površno označi za neuspešne, ker je vrh najbolj
priročno merilo (ne)uspeha.
Mednje zagotovo sodijo južna stena Lotseja, južna stena Anapurne, Lotse Šar, K2, vzhodna stena Daulagirija in nepalski Api, kjer sva čudežno preživela podor seraka …
Verjetno se Andrej strinja z mano, da je bil v življenju deležen tudi velikodušnih odmerkov sreče. Njegova nesreča v francoskih Alpah ima srečen konec, čeprav bi se vse skupaj zlahka končalo tudi drugače.
Padec soplezalke Barbare v Šitah in Nejčeva smrt pod Manaslujem sta Andrejevo predanost goram preizkusila do skrajnosti.

Pleza še vedno največ v Alpah in evropskih plezališčih. Njegovi letniki s podobno aktivnostjo so v svetu alpinizma resnična redkost.
Nekajkrat sem okusil privilegij prisotnosti v družbi priznanih alpinističnih legend z različnih delov sveta. Čeprav ima marsikateri tujec težave z izgovarjavo Andrejevega priimka, se pri vsakem, ki ga omeni ali nagovori, čutita globoka spoštljivost in priznanje.
Zdaj je Andrej že v letih, ko ga iskreno spoštujejo vse generacije. Priznanje za življenjsko delo je samoumevno. Ker pa priznanje vendarle predstavlja tudi ogledalo našemu alpinističnemu plemenu, je prav zato dobrodošla priložnost, da skozi podobo v ogledalu poskusimo pogledati v prihodnost. Andrejev res ne bo nikoli preveč.
Andreju se za njegov prispevek v zakladnico slovenskega in svetovnega alpinizma lahko s spoštovanjem hvaležno poklonimo. Priznanje za življenjsko delo bi se ga verjetno močneje dotaknilo takrat, ko bo betežen sedel na klopci pred hišo in zrl proti hribom, na debelo obloženim s spomini. Pomisel, da Andrejev neugnani duh ne bo dopustil sedenja na klopci, nas prepričuje, da je čas za poklon povsem ustrezen. Andreja to ne bo ustavilo, morda pa utegne v njem najti navdih tudi kdo od mlajših. V času, ko pretvarjanje postaja splošno sprejeta norma, je Andrej njegov antipod in zato ustrezno netilo za mlade, ki jih razganja od želje po dokazovanju in prepoznavnosti.
Vsak človek se po svoje trudi, da sestavi svojo zgodbo življenja. Kako je sestavljal in prestavljal odločitve, ki so ga privedle do točke, kjer je zdaj, morda ve le Andrej sam. Tiho upam, da bo zmogel delček svojih prigod sestaviti tudi v knjigo. Jaz lahko le skromno in hvaležno sklenem, da je Andrejev alpinistični, tudi življenjski opus vreden iskrenega spoštovanja. Ker je zavist najbolj iskrena oblika spoštovanja, je on eden redkih, ki mu kdaj tudi malce zavidam. Zato, ker je znal in zmogel ostati original.

Andrej. Ki je en sam.

Če bomo sami dovolj dolgo sledili skupnim vrednotam, bomo mogoče kdaj srečali tudi svojega “Andreja” …

Zato: Srečno Andreju in bodočim “Andrejem”, ki jih res ni nikoli preveč!

Marko Prezelj