Intervju: Veronika Rupnik in Helena Škrl

Planinski vestnik 2019/11

Zmaga zadovoljstvo po dobro opravljenem delu

Ženska v naši družbi večinoma še vedno podpira tri vogale hiše, poleg tega pa hodi v službo, dosledno skrbi za svoj videz in zdravje, se ukvarja s hobiji ter posveča pozornost kulturi in splošni razgledanosti. Kot da to ni dovolj, nekatere vleče še v tako zahtevno prostovoljno delo, kot je gorsko reševanje. Jim je morda kljub vsemu dolgčas v življenju? Ne vem, če bi lahko kaj takega rekli za Veroniko Rupnik, zdravnico v Zdravstvenem domu Ajdovščina, ki je na pogovor prišla po dopoldanskem delu v ambulanti družinske medicine in službe nujne medicinske pomoči. Po pogovoru se je pod večer odpravila na Gorenjsko, saj je naslednji dan dežurala kot zdravnica reševalka letalka na Brniku. Veronika je ena od treh zdravnic, ki delujejo kot reševalke letalke v okviru Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Kot pravi, je delovati kot zdravnica v gorah, ki jih ima rada od malega, idealna kombinacija.

Druga sogovornica, Helena Škrl, je do gora prišla na zanimiv način: “Prijateljica je želela do določenega rojstnega dneva priti s kolesom s Krasa v Bovec, preteči maraton in preplezati Severno triglavsko steno. To mi je bilo tako fascinantno, da sem rekla jaz tudi (smeh). Potem sva pač odkolesarili v Bovec, pretekli maraton v Trstu in spoznali izkušenega alpinista, ki naju je peljal v Slovensko smer v Severni triglavski steni, tako da sem preskočila kar nekaj stopenj. Nato sem stopila korak nazaj in se vpisala v alpinistično šolo. Spoznala sem zanimiv krog ljudi, sploh gorski reševalci so se mi zdeli taka družba, ki se lahko na smrt spre, si izreče vse živo, se obklada s kletvicami, ampak v naslednjem trenutku so spet kolegi in lahko skupaj rešujejo, kar me je povsem očaralo.” Svoje delo v gorski reševalni službi je osmislila z enim stavkom: “Če lahko s svojim znanjem pomagam enemu samemu samcatemu človeku, potem je to prava zadeva.”

Naj začnem z že tolikokrat slišanim vprašanjem: bi se morala dejavnost gorskega reševanja profesionalizirati? Bi v tem primeru še bili med gorskimi reševalci?
Helena: Zdi se mi, da bi v tem primeru delo izgubilo del čustvenega naboja, ki ga ima. To ni služba, morda pretiravam, ampak mislim, da je bolj poslanstvo. Če bi bilo to delo profesionalno, bi ga najbrž tudi z veseljem opravljala, ampak vedno ko razmišljam o tem, se mi zdi, da bi se čustveni del izgubil.
Bi profesionalizacija dela pomenila boljše pogoje, opremo?
Veronika: Če bi prišlo do profesionalizacije, bi bil sistem organizacije dela, oskrbe in aktivacije drugačen. Če je človek v službi in čaka na reševanje, je odzivni čas bistveno hitrejši kot zdaj, ko se prostovoljci nabiramo med službenim ali prostim časom.
Naše gore obiskuje vse več tujcev, ki pogosto niso dorasli visokogorju. Je dovolj dobro poskrbljeno za obveščanje in ozaveščanje tujih turistov, ki se odpravljajo v gore?
Helena: Če se giblješ v gorniških krogih, se ti zdi, da je normalno, da ljudje vedo, v kakšnem vremenu se gre v hribe, kaj se vzame s sabo, kaj se obuje, ampak pogosto vidiš, prav pri reševanju, da ljudje razumejo napotke zelo subjektivno. Zagotovo so še rezerve, ampak to ni stvar nas, navadnih reševalcev, temveč organizacije – bodisi planinskih društev, Gorske reševalne zveze bodisi Planinske zveze – da sistemsko preuči, kaj manjka in kaj je treba narediti.
Veronika: V bolj obremenjenih poletnih konicah je v hribih prisotna tudi gorska enota policije, ki opozarja planince na primerno opremo in nevarnosti v hribih. Včasih beseda uradne osebe več zaleže. Na svetovnem spletu je dostopnih veliko informacij o stanju v hribih, vse na žalost niso preverjene.
Sta v kakšnem trenutku slabosti pomislili “kaj mi je tega treba”, sta bili kdaj jezni zaradi nepremišljenosti, malomarnosti ponesrečencev?
Helena: Spomnim se, kako smo šli na Slivnico, ko je bil žled, ko so pokala drevesa in so ves čas v medijih opozarjali, naj ljudje ne hodijo v gozd, ker je smrtno nevarno. Ampak ne, jaz se ne jezim na nobenega, vidiš pa stvari, ki si jih zapomniš, in se s kolegi o njih pogovoriš. Naše delo je pač, da greš tja in pomagaš. Ne sodim, zakaj je kdo kam šel, iz teh stvari se tudi sama kaj naučim in morda znam kdaj svetovati komu drugemu.
Veronika: Vsakemu se lahko kaj zgodi, pomembno je, da se iz te situacije ponesrečeni in mi kaj naučimo. Jezna ne, včasih mogoče razočarana, ko vidim, da je ponesrečeni povsem nekritičen in čez par dni ponovno izziva usodo.
Se vama zdi, da se ponesrečenci, ki so imeli srečo, da so preživeli, iz nesreč česa naučijo?
Veronika: Nekateri se, nekateri se ne. Večina jih je zelo hvaležnih za naše posredovanje, upam, da se iz teh izkušenj tudi kaj naučijo.
Menita, da je delo gorskih reševalcev dovolj prepoznavno v splošni javnosti?
Helena: Mislim, da ni prav splošno znano, da rešujemo v prostem času in brezplačno. Morda bi morali delati tudi za to, da bi ljudje to ozavestili. Najbrž so ljudje bolj seznanjeni s tem v goratih predelih Slovenije, medtem ko na Krasu, kjer sem živela, včasih niso dobro vedeli, kdo smo, kaj delamo, kaj šele, kako smo organizirani … V zadnjih letih je morda malo bolje.
Občasno vroča tema je tudi zaračunavanje reševanja v gorah. Izstaviti račun za reševanje ali ne, kakšno je vajino mnenje?
Helena: O tem je bilo že precej govora. Pomislek je, da v tem primeru ljudje ne bi klicali na pomoč, ker bi se bali visokega računa za reševanje. To je utemeljen razlog, te stvari bi morali dobro premisliti. Če bi šli v profesionalizacijo, potem bi to lahko potegnilo za sabo tudi kaj takega.
Veronika: Težko rečem. V urgentnih službah imamo seznam zdravstvenih storitev, ki so nenujne in potemtakem zaračunljive (npr. odstranitev klopa), tukaj govorimo o jasno definiranih storitvah. Pri nesrečah bi bilo treba dodelati uredbo intervencijskih stroškov, če gre za hudo malomarnost, in definirati, kaj je huda malomarnost. V tujini se to rešuje z zavarovalnicami. Reševalci smo na mestu dogodka, zato da pomagamo, nismo poklicani, da sodimo o tem, kdo bo plačal in kdo ne. Tudi ko rešujemo voznika, ki je zaradi neprilagojene hitrosti povzročil prometno nesrečo, mu ne izstavimo računa.
Helena: Reševanje v gorah je dosti bolj kompleksna zadeva kot neka bolezen ali težava, zaradi katere nekdo pride na urgenco. Urgentne preglede ali posege lažje umestiš v nek pravilnik, ki določa, ali gre za brezplačno posredovanje ali je potrebno plačilo.
Kaj vama pomeni delo v GRS, kako vpliva na vajini življenji?
Helena: Kot sem že rekla, če lahko z znanjem, ki sem ga pridobila, pri eni sami osebi naredim razliko med boljšim in slabšim okrevanjem, potem je to to.
Veronika: To delo moraš res imeti rad, da nameniš toliko prostovoljnih ur za izobraževanje, letne vaje in sama reševanja. Veliko je odrekanja, utrujenosti po težkih akcijah, na koncu pa zmaga zadovoljstvo po dobro opravljenem delu. Akcija ti lahko prekriža načrte, ampak načeloma ne razmišljamo o tem, ali bi šel, se ti da ali ne da, če le lahko, greš in to je tisto, kar te žene. V osnovi moraš biti tako naravnan.
Helena: Načeloma nas je v društvu dosti; veš, da bodo prišli tudi drugi, ampak včasih pride do situacije, ko vidiš, da če te ne bi bilo, če bi eden od ekipe manjkal, bi bilo slabše. Tako da ni debate – nikoli si nisem rekla, ah, saj jih je zadosti, danes ne grem. Razen če dobiš od vodje navodilo, da se jih je že dovolj javilo in ni potrebe. Da bi pa rekla, ah, ne grem, ker kuham kosilo, saj jih bo zadosti – to pa ne gre.
Se vama zdi, da so v GRS ljudje, ki so bolj pripravljeni pomagati kot drugi ljudje?
Veronika: Gotovo imajo močno željo v specifičnih razmerah pomagati drugim. Predvsem so to ljudje, ki imajo radi hribe, so v dobri fizični kondiciji, vešči gibanja v gorskem svetu in želijo pomagati ljudem, ki tam potrebujejo pomoč.
Imata tremo pred reševanji?
Veronika:Treme nimam, tudi strahu ne, ampak spoštovanje do vsake akcije. Vsaka akcija prinese kakšno presenečenje oz. novo izkušnjo. Na poti do poškodovanega se skušam umiriti, glede na informacije o stanju poškodovanca že malo razmislim o ukrepih prve pomoči.
Helena: Pozivi, ki jih dobimo, so precej različni. Nikoli ne moreš vedeti, kaj te čaka na terenu. Tudi če je iz poziva razvidno, da poškodba ni tako huda, je vprašanje, kaj je dejansko s poškodovancem. Kolega reševalec je rekel, in to sem si zapomnila in ponotranjila, da jemlje to delo zelo resno. Sama pridem v malce stresno situacijo, ko dobim poziv; razmišljam, kje imam opremo, kaj vse moram vzeti s sabo, koga moram poklicati, kam moram iti, vse je precej napeto, zrak se zgosti (se zasmeje).
Veronika: V vsakem primeru adrenalin poraste, čeprav se tega vedno ne zavedamo.
Helena:Stresna je tudi vožnja, malo pohodiš plin … Stres se konča, ko prideš domov, ko vse pade s tebe, do takrat pa je kar napeto. Ne vem, če se sčasoma na vadiš na to.
Kako predelate težke stvari, ki jih doživite pri svojem delu – težke nesreče, neprijetne prizore, zgodbe z žalostnim koncem? Kako odprto se pogovorite o teh stvareh med seboj?
Helena: GRS ima vzpostavljen sistem zaupnikov, tako kot gasilci, jamarski reševalci in podobne službe. V primeru težke zadeve, za tako se šteje, če je poškodovani kdo od reševalcev, njegov družinski član ali če gre za smrt otroka, je priporočljivo vzpostaviti stik z zaupnikom, ki je usposobljen za to, da s tabo predela tak travmatičen dogodek. Seveda tudi v kakšni drugačni situaciji, če nekdo čuti, da je to treba. Reševalci med sabo o tem govorimo precej odprto, včasih se temu pridruži tudi črni humor, ki je pravzaprav tudi način spopadanja s stresom.
Je zaupnik član GRS?
Helena: Da. V Sloveniji je nekaj takih zaupnikov. Meni najbolj pomaga pogovor s kolegi reševalci in s samo seboj. Če sama pri sebi vem, da sem naredila vse, kar je bilo v tistem trenutku možno, potem sem sama s sabo pomirjena.
Veronika: Toliko časa preživimo skupaj, da se dobro poznamo in nam tudi taki pogovori niso tuji. Mislim, da je najbolj zdravo, da se po akciji usedemo in pomenimo, kaj in kako je bilo, da akcijo realno ocenimo, da smo samokritični. Smo naredili vse, kot je bilo treba? Bi kaj lahko naredili drugače, boljše?
Helena: Po vsaki intervenciji premislim, kaj bi lahko naredila bolje. Da se iz vsake intervencije nekaj naučiš, se mi zdi zelo pomembno. Nikoli nisi popoln, vedno je kaj, kar bi se dalo izboljšati.
Veronika: Dejstvo je, da se intervencije nekje usedejo, to smo doživeli. Kot reševalci delamo profesionalno, korektno, ampak pod kožo smo krvavi, s čustvi. Še posebej težke intervencije pustijo svoj pečat.
Za nekoga, ki ni zmožen čustvenega odmika od tega dela, je verjetno lahko zelo psihično naporno.Veronika: Seveda, potem imaš lahko z reševalcem večji problem kot s ponesrečencem. Prav je, da se reševalec, ki vstopa v to službo, zaveda tudi psihičnih bremen, ki jih sabo prinašajo reševanja.
Veronika, kaj te je motiviralo, da si postala reševalka letalka? Zakaj ravno helikopter? Imaš majhnega otroka, izpit za letalko si naredila med porodniškim dopustom. Je tvoje dojemanje nevarnosti po rojstvu otroka kaj drugačno?
Veronika: Hm, ne vem. Vse skupaj je nekako logično sosledje, najprej sem postala gorska reševalka, nato še letalka. Zdravnikov letalcev ni veliko, zato se mi zdi prav, da delam tam, kjer lahko kaj doprinesem. Če bi že med usposabljanjem videla, da nisem za to, bi se sama prej umaknila. Delo v helikopterju je specifično, od oskrbe hudo poškodovanih pacientov na težko dostopnih terenih do lažje poškodovanih. Strah me ni, zaupam v delo in odločitve celotne posadke. Če pilot presodi, da so razmere prenevarne, nas vanje ne pelje. Včasih imam občutek, da sem na cesti izpostavljena več nevarnostim. Mogoče sem še premlada in se bo moje dojemanje nevarnosti z leti spremenilo.
Kako usklajujeta delo v GRS z družinskim življenjem?
Veronika: Ker je tudi Anže (partner, op. p.) gorski reševalec, je to bistveno lažje. Na kakšno vajo gremo kar vsi, drugače pa se izmenjujeva.
Helena: Tudi moj partner je gorski reševalec, tako da glede tega ni težav. Je pa občasno zgrožena in prestrašena mama, ki se sprašuje, kaj in zakaj se izpostavljam nevarnostim in se strašno boji zame. Otroka, ki sta že odrasla, pa mi popolnoma zaupata.
Veronika, izbrala si odgovoren in zahteven poklic, zdravnikom ob vse bolj nestrpnih bolnikih, ki želimo takojšnjo odlično kakovostno obravnavo, in ob številnih administrativnih zahtevah ni postlano z rožicami. Dežurstva, GRS, družina – se zavedaš, kako naporno je tvoje življenje? Kako krmariš med obveznostmi, da ohranjaš ravnovesje?
Veronika: Na začetku poklicne poti je dobro pridobivati čim več izkušenj, zato zdaj marsikdaj stisnem zobe. Zavedam se, da tak tempo dolgoročno prinaša škodo meni, družini in bolnikom. Pomembno se zdi, da imam tudi čas za svoje veselje, da si napolnim baterije in da si vzamem tudi čas za počitek. Zdi se mi, da so vse službe postale tako naravnane, ne samo naša. Pri sebi vidim, da me najbolj utrudijo turnusi, nočna dežurstva, v nedeljo načrtuješ logistiko za ves teden. Pomembno je, da si priznam, da sem utrujena in potem brez slabe vesti počivam ali kak dogodek izpustim. Odpočiti se in imeti nek filter za sproščanje stresa. Tempo sodobne ženske je precej naporen, vedno moraš biti močna ženska, ki ima vse skuhano, oprano, pospravljeno, zraven še fit, v dobri fizični kondiciji … ne gre. V okolju, kjer živim, je še precej živ tradicionalni lik mame, tako da na moj način življenja verjetno ne gledajo vsi z odobravanjem.

Mateja Pate

V vrstah gorskih reševalcev je okoli desetina reševalk, natančneje 45, in sicer ena inštruktorica GRZS, 33 gorskih reševalk in 11 pripravnic. Med njimi je 18 zdravnic in tri diplomirane medicinske sestre. (Podatki so bili pridobljeni avgusta 2019.)

Gorske reševalke

Pred mano je lahka naloga – ugotoviti, katera je prva gorska reševalka pri nas. Malo bom pobrskal po kartotekah, vprašal kakšnega kronista, se pozanimal pri nekaterih članih izpitnih komisij in poiskal potrditev pri reševalkah, ki jih poznam. No, račun brez krčmarja. V kartotekah, ki niso segale daleč nazaj, ni bilo uporabnih podatkov, kronisti se s tem vprašanjem niso preveč ukvarjali, članom izpitnih komisij je že rahlo zbledel spomin in tudi od meni znanih reševalk nisem dobil konkretnih datumov.
Lahko bi segel v že malo bolj odmaknjeno obdobje, a kaj, ko je treba najprej rešiti vprašanje, ali je reševalka tista, ki je slučajno prisotna na kraju nesreče in pomaga pri reševanju, ali pa je vse skupaj le malo bolj organizirano in je reševalka tista, ki iz doline odide na pomoč. Včasih je bilo kar nekaj tečajev, ki so jim rekli alpinistično-reševalni tečaj, na katerih so bila tudi dekleta, ki pa se pozneje niso vključevala v reševalno delo.
Pa vendar je treba poudariti, da so v starejših časih, ko so v visokogorju pašo ogrožali volkovi in medvedje, tamkaj pasli predvsem moški. Šele ko je bilo nevarnosti manj, so na vrsto prišle ženske. Med njimi so bile celo takšne, ki jih ni bilo strah plezanja, vodenja in verjetno tudi reševanja. Prva znana med njimi je bila Rozalija Škantar ali Šestova Rozala iz znane bohinjske vodniške družine, ki je leta 1870 prva priplezala na Triglav. Upravičeno so jo imenovali “gorski vodnik v krilu”.
Jožefa Berlec ali Jerinčkova Pepa (stara mati znanih štirih bratov Erjavškov iz Kamniške Bistrice, ki so od leta 1921 naprej sestavljali jedro reševalnih moštev v Kamniško-Savinjskih Alpah) je plezala s košem po Konju navzdol, leta 1911 pa je prva našla izgubljene lovce v Kovačnici in šla po pomoč k Valentinu Slatnarju – Bôsu.
Znana je bila Jerica Peterman ali Vahica iz Mojstrane, ki je s Špelo Orehovnik pred letom 1910 plezala v Cmiru, septembra 1922 pa je prva našla sled za ponesrečenim Dubravom Kusyjem, ponesrečenim na Plemenicah.
Julija 1927 sta Pavla Jesih in Tone Guerra plezala v Špiku. Takrat so skalaši sklepali, da sta se ponesrečila, zato se je na pomoč odpravila reševalna odprava, v kateri sta bila tudi Mira Marko Debelak in Edo Deržaj (tudi Pavla bi storila enako, če bi bila pomoči potrebna Mira Marko). Nevina Rebek-Prevec, skalaška alpinistka in turna smučarka, kasneje ugledna magistra farmacije, je leta 1924 s svojim sošolcem, kasneje možem Slavkom Prevcem kot prva Slovenka preplezala Triglavsko severno steno. Leta 1929 je kot farmacevtka znala pomagati pri reševanju Prevca, ki se je poškodoval v Mali Cini v Dolomitih.
Heda Erjavšek, žena oskrbnika Toneta Erjavška, je šla leta 1940 s prijateljicama Tončko in Angelco na pomoč pri nesreči v Turski gori. Opravile so težaško delo, kajti večina moških reševalcev je bila takrat pri vojakih.
Po vojni, maja leta 1947, odkrijemo Staziko Černič (plezati je začela že leta 1938 z Mihom Arihom in bratom Dušanom) v skupini ljubljanskih reševalcev, ki so reševali planinca z zlomljeno nogo tik pod vrhom Kočne.
Septembra 1947 je bila na zveznem plezalno-reševalnem tečaju za alpinistične inštruktorje v Vratih tudi predvojna alpinistka Aleksa Ivanc.
V sredini petdesetih let je bila redna članica Gorske reševalne službe z izkaznico tudi zdravnica dr. Vida Košmelj iz Kranja.
Odlična alpinistka Helena Lužar je bila na alpinistično-reševalnem tečaju konec oktobra 1956 na Kamniškem sedlu. Žal je potem prišlo do nesreče Štuparja, Zupana in drugih, zato pri reševanjih ni več sodelovala.
Okoli leta 1960 se je na reševalnem tečaju hudo poškodovala ena od udeleženk.
Leta 1960 je bila na alarmnem seznamu postaje GRS Ljubljana zdravnica dr. Ljubica Zavrnik.
Konec januarja 1973 so reševalci po treh dneh iskanja na Voglu našli izgubljenega turnega smučarja Marijana Lipovška. Našla ga je hči Barbka Lipovšek-Ščetinin, alpinistka in gorska vodnica.
Šele v osemdesetih letih so se vrata odprla zdravnicam, da so na tečajih predavale o prvi pomoči. To so bile Špela Kristan, Anda Perdan, Mira Zaman, Mira Ažman, Martina Zupančič, Božena Žižič in Eva Pogačar. K tej skupini moramo prišteti še Lidijo Honzak, ki ima pred priimkom doktorski naziv, a ta ni povezan z medicino. Katera ob njih je prva “uradno” naredila izpit, je bilo nemogoče ugotoviti, kajti člani izpitnih komisij so se naredili vsaj malo džentelmene: kar prenekateri so rekli, da je bila ona prva. Lahko rečemo, da so te reševalke orale ledino. A dekleta se niso dala. Hodila so na reševalne akcije in kmalu jih najdemo tudi med reševalci letalci: Mira Ažman, Martina Zupančič, Andreja Svete, Eva Pogačar … Špela Kristan je postala prva vodnica reševalnega (takrat še lavinskega) psa, Marjeta Brežnik pa prva inštruktorica gorskega reševanja. In pred kratkim smo dobili tudi prvo damo postaje gorske reševalne službe – vodenje GRS Maribor je prevzela Katja Čresnik Rac.

Jani Bele