Planinski vestnik 2011/07
Gore so nam posodili naši otroci
Mitja Košir sodi v generacijo alpinistov, ki so svojo pot nastopili za velikimi jeseniškimi klasiki (Janez Krušic, Uroš Župančič …). V to druščino je prišel silno mlad – star le štirinajst let. S sošolko Jožico Trček sta stara komaj petnajst let preplezala Čopov steber, seveda vsak v navezi s starejšimi. Takratni Alpinistični odsek Jesenice je vodil Janez Krušic, katerega zasluga je, da je Mitja še zelo mlad spoznal tudi tuje (sosednje) gore – Zahodne Julijce, Grossglockner, Grossvenediger. Že leta 1965 je šel s Tinetom Miheličem v Centralne Alpe (Chamonix) in prav tisto leto je zaznamovala odmevna reševalna akcija v Bonattijevem stebru (Tine Mihelič, Boris Gruden). Že naslednje leto je šel na odpravo v Kavkaz (v okviru Komisije za alpinizem pri PZS), katere vodja je bil že omenjeni Janez Krušic. Tam so splezali nekaj prvenstvenih smeri.
Naš sogovornik je tudi publicist z bogato zgodovino. Po zapisu o obisku Centralnih Alp leta 1965 v Planinskem vestniku ga je urednik Tine Orel v zanj značilnem slogu (na dopisnici) spodbudil k nadaljnjemu pisanju. Podobno je bilo na Jesenicah, kjer je pisal za interno glasilo jeseniške železarne Železar. Urednik je govoril le: “Piši, piši …” Mitja Košir se je vpisal na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) in se zatem zaposlil v kulturni redakciji na Dnevniku (sodeloval je predvsem v rubriki Svet v knjigah, ki je pokrivala njegovo področje, literaturo). Na Dnevniku pa so ga, poznavajoč njegovo ljubezen do gora, nemudoma porabili tudi za gorniške zadeve. Z Mitjem Koširjem, še vedno zelo vpetim tako v gorniške kakor publicistične dejavnosti, čeprav je že upokojen, smo se pogovarjali zlasti o odnosu do gora.
Bili so dnevi, ko ste bili vrhunski alpinist, in z gorami živite še danes. O čem razmišljate, ko sedite na vrhu in opazujete stene, ki ste jih preplezali?
Predvsem se iščem v spominu, brez katerega ni sedanjosti in prihodnosti. Vrh gore je torej kot odprta spominska knjiga, polna pripovedovanj o preživelem in polna pričakovanj. Je, če malo parafraziram nepozabnega Nejca (Zaplotnika), kot točka na poti k cilju, ki je v življenju manj pomemben kakor pot sama. Sicer pa je z gorskimi razgledniki tako kot z življenjskimi postajami; vsak ti odgovarja po svoje, z le njemu svojsko silovitostjo. Sicer pa je za tehten povzetek prehojene poti še čas.
Kateri je bil vaš najtežji vzpon? In kateri najodmevnejši?
Vsak vzpon je po svoje težak, zato je o najtežjem težko govoriti. Morda bi se bilo bolje vprašati o vzponu, ki je najgloblje posegel v moj odnos do alpinizma. Pa je bilo tudi takšnih več, zato bi težko odgovoril odločneje, še posebej, ker časovna razdalja postaja selektivna in v spominu ostajajo predvsem lepote, težave pa tonejo v pozabo. Bolj kot na tisto najtežje me spomin veže na soplezalce, na prijatelje, ki mi je v njihovi družbi, z njimi v navezi, uspelo kaj pomembnega. Sicer pa je tako, da pogosto najtežji vzponi, če gre tebi in soplezalcu vse dobro od rok, ostajajo v lepem spominu, kakšna šodrasta neprijetnost zaradi slabega dne ali še česa hujšega pa ponikne v skladišče pozabe.
Če pa že gre za dejstva, bi se najprej spomnil na Centralni Freneyski steber v Mont Blancu, ki sva ga splezala z Marjonom (Marjanom Manfredo), in na nevihtno plezanje po ledenih ploščah Couzyjevega stebra v Les Droites prav tako z Marjonom. O odmevnosti ni vredno govoriti, saj je v tistem času odmevalo le med alpinistično javnostjo, dlje pa komaj. Nekaj več se je pisalo o hudih nesrečah in o vzponih z velikim tveganjem in hujšimi zapleti. Naj spomnim samo na epopejo prvega zimskega vzpona po Čopovem stebru. Kar se moje družbe tiče, so se javnosti dotaknili prvi zimski vzponi v stenah Špika, Rakove špice in Travnika (grapa med Travnikom in Šitami) ter, nekoliko nenavadno, verjetno zaradi imena, smer JLA, ki sva jo z Borom Krivicem splezala v severni steni Šit.
Leta 1973 ste kot prvi smučali z vrha Triglava. Alpinistično smučanje se je takrat komaj rojevalo. Kako je bilo tedaj in – so smuči še vaš sopotnik?
Smučanju z vrha Triglava, ki sem ga opravil s prijateljema Janezom Brojanom in Francijem Mrakom, lahko rečem alpinistično le zaradi velike izpostavljenosti in manj zaradi zahtevnosti, odmevnosti pa je bil spust deležen predvsem zaradi Triglava samega. Malokdo ve, da so že leto prej s sosednje Škrlatice smučali Boro Krivic, Matija Maležič in Nejc Horvat. Pravo renesanso je naše alpinistično smučanje doživelo z brati Karničar ter s celo vrsto naših vrhunskih alpinistov in odličnih smučarjev, ki so svoje smučine urezovali po strminah vseh najvišjih svetovnih gorstev. Se pa spomnim, kako smo konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v Chamonixu strmeli nad posnetki norih smučarskih podvigov Švicarja Sylvaina Saudana v stenah Aiguille de Bionnassay, Aiguille de Blaitiere, v Vertovem Whymperjevem ozebniku, Taculovem Gervassutijevem ozebniku in še marsikje. Takrat smo tudi že vedeli za tragično smrt čudovitega tirolskega alpinističnega smučarja Heinija Holzerja. Ja, smuči so še vedno moj sopotnik, ampak bolj za užitek kakor za adrenalinsko sproščanje.
Ste bili kdaj v gorah v hudi nevarnosti? Ste se iz tega kaj naučili in bi to radi povedali tudi drugim?
Nevarnosti v gorah ni, tja jo prinese človek (čeprav govorimo o objektivnih in subjektivnih nevarnostih). Zato smo vsi, ki zahajamo v hribe, ves čas v nevarnosti (nevihte, strele, megle, plazovi, predvsem pa naša fizična in psihična pripravljenost ter usposobljenost), tudi tisti najbolj domači v gorskem okolju. Sam sem okusil marsikaj, vendar nikoli do usodnega konca (sicer bi ne odgovarjal na ta vprašanja). Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja naju je s Šraufom (Stanetom Belakom) popolnoma po najini krivdi odnesel kložasti plaz izpod Dolkove špice v Vrata, vendar naju je (sreča, Božja previdnost, kdo ve …) izvrgel v gosto ruševje tik nad spodnjim Pragom. Hujšega k sreči sam nisem doživel, Šraufu pa neki drugi plaz pod Mojstrovko mnogo let pozneje ni prizanesel.
Ste eden tistih, ki se je tudi v zrelih letih oprijel spletnih medijev. Redno se pojavljate ne le v tiskanih medijih, pač pa tudi na internetu. Kaj menite o vplivu interneta na to, kako hodimo v gore?
Moj življenjski poklic je novinarstvo, zato sem se pravzaprav prisiljen soočiti s sodobno medijsko tehnologijo. V spletnih medijih se pojavljam, ker drugače skoraj ne gre več, saj je že “izvirni greh” – besedilo, napisano na domačem računalniku in poslano uredništvu, če avtor hoče ali noče, je vtkano v spletna obzorja. Sicer pa danes vsaka beseda, govorjena in pisana, predvsem pa na spletu, pomaga iskati poti v gore tudi tistim, ki v “starih” časih do tovrstnih informacij niso prišli, ker niso brali knjig in redke strokovne literature ali pa zanjo sploh niso vedeli.
Če iščeš skrite kotičke, jih ni več videti. Vse je popisano v vodnikih in na spletu. Je zaradi večje dostopnosti in formacij gorski svet ogrožen?
To je tehtno vprašanje, ki si ga zastavljajo tudi pisci gorniških vodnikov. Kje je meja, preko katere naj bi opisovalec ne stopil, da bi ne oskrunil skritih kotičkov, prihranjenih le za izbrance? Sam spadam med tiste zmerne egoiste, ki vedo, da dobro spisan gorniški vodnik nikoli ne bo škodljiv gorskemu okolju, če bo nevsiljivo, vendar odločno opozarjal na gorniško kulturo. Sicer pa se spomnimo tehtnih misli mojstrskega pisca Tineta Miheliča, ki pravi, da tam na odmaknjenih poteh in stečinah ne boš srečal drugega kakor lastnega somišljenika in drug drugemu ne bosta v napoto. Komur pa je do čiste prvinskosti, ima na voljo še neizmerno veliko gorskega sveta, kamor ne sežejo ne markacije ne še tako skrbno pisana vodniška beseda.
Kaj pa bližnja tujina? Je morda rešitev, da tudi Slovenci začnemo pogosteje zahajati v sosednje gore (kamor nekateri že pridno hodijo)? So tudi neprimerno lažje dosegljive, kakor so bile v preteklosti, saj meja ni več.
Če govoriva o našem zamejstvu, potem sploh ne bi govoril o tujini, saj konec koncev slovenske etnične sledi še vedno najdemo celo v Karnijcih (Mokrine, Ziljska dolina, Tablja …). Tja, v Zahodne Julijce in na severno plat Karavank, zahaja vse več naših gornikov, ker ni več nekdanjih neprijetnih ovir (državne meje), na voljo je dovolj vodniške literature. Vsi, ki tja zahajamo, vemo tudi, kako blagodejno na naše doživljanje gora vpliva že preprosto dejstvo, da razen na izpostavljenih vrhovih ni nam iz Julijcev in Grintovcev tako znane in nepriljubljene gneče. In še nekaj (vsaj meni, po krvi pol Korošcu) je pomembno. Senčna stran Karavank in delno tudi vzhodnih Karnijcev še diha po slovensko. Zavedajmo se tega in bodimo prepričani, da nam bodo tamkajšnji rojaki hvaležni za vsako slovensko besedo.
Se vam zdi pisanje o obiskovanju gora in obnašanju v gorskem svetu v medijih ustrezno? V zadnjem času se mi namreč zdi, da število nesreč, posebej pri adrenalinskih športih v gorah, strmo narašča.
Eno je pisanje o gorah in gorniški dejavnosti, ki se mi zdi ne le ustrezno, ampak tudi kakovostno, saj večinoma o tem pišejo pisci, tudi novinarji, ki stvari poznajo iz prve roke. Pisanje o nesrečah pa spada v popolnoma drugo zvrst, v kroniko, kjer vladajo drugi poročevalski in novinarski kriteriji.
Je morda premalo pisanja o spoštovanju narave in gora? Kako danes ljudem dopovedati, da je nekaj nevarno?
Pisanja ni premalo, celo strokovne literature o tej temi ne manjka, vprašanje pa je, ali uporabniki za to pisanje in to literaturo sploh vedo. Na spletnih straneh je morda tega premalo ali pa je napisano tako, da človeka ne pritegne. Najbolje se prime nasvet, ki je nevsiljiv – danes že pri vremenski napovedi vremenarji opozarjajo na nevarnost plazov in neviht v gorah. Pomembno je nevsiljivo opozarjanje; ukazov in ustrahovanja ima ljudstvo dovolj.
Kako gledate na današnje zahajanje v gore – tekamo na poldnevne ture, iz avta vstopimo v steno, z baterijo gremo na nočno kolesarjenje v gore … Je to še spoštovanje narave in njenega cikla?
Ja, res je. Hitrost našega življenja gre prav vsem v škodo. Najprej nam samim, ker se ne znamo zaustaviti in se zazreti v samega sebe, nato pa tudi tistim, ki živijo z nami. Ta peklenski tempo se je sedaj znašel tudi v gorah. Sicer mislim, da nekdo, ki v enem dnevu pridrvi na Triglav in nazaj domov, ne spoštuje narave nič manj od tistega, ki si za goro vzame ves konec tedna, je pa vprašanje, kaj ta hitrostnik ima od take dirke, razen (morda predvsem) športnega zadoščenja. Sam še vedno nisem dosti boljši, čeprav ne zaradi gledanja na uro (to mi nikoli, hvala bogu, ni bilo treba), ampak zaradi preprostega dejstva, da tam, kamor najraje zahajam, ni ne bivakov in ne planinskih koč, spanja na prostem pa sem imel dovolj v letih alpinistične mladosti.
Kot publicist niste napisali le številnih člankov o zahajanju v gore, ste tudi odličen poznavalec gorniške literature. Najprej – kakšne vrste bralec ste?
Kot bralec sem popolnoma nezahteven, kajti preberem vse, kar je napisanega o gorah in mi pride v roke, kot poročevalec o tej literarni tvornosti pa vztrajam pri že davno sprejeti odločitvi, da javno spregovorim le o delih, ki so me nagovorila s svojo dušo, odkritostjo in ne nazadnje s pisateljsko kakovostjo. Sicer pa je moje področje slovenska povest, časovno neomejena (od Ciglerja naprej), to z zanimanjem še vedno spremljam, kolikor mi uspeva.
In katera gorniška knjiga vam je pustila največ sledi – in zakaj?
Čeprav se zdi nekoliko prežvečeno: ko je moji generaciji prišla pod roke knjiga Hermanna Buhla Nanga Parbat, sem jo, tako kakor drugi, posvojil kot Sveto pismo. Čez mnogo let je imela podoben učinek Pot Nejca Zaplotnika – takrat sem ugotovil, da česa takega pri nas še nismo brali.
V februarski številki Planinskega vestnika smo obširno pisali o gorniški literaturi, veliko ste že povedali na okrogli mizi … Boste tudi sami kaj izdali?
Moj novinarski curriculum vitae je preveč neurejen za kaj obstojnejšega, kar knjiga prav gotovo je.
Na trgu je veliko “na hitro” napisane literature. Mislite, da bo trg počasi umiril to poplavo pisanja? Slednja namreč vpliva tudi na slabši, revnejši jezik.
Saj na to sem morda že odgovoril. Prave gorniške književnosti trgu ni treba umirjati, saj je kakovostna in prepotrebna, z vsem drugim pa se strinjam.
Pa se za konec vrniva v gore. Kakšne vrste tur imate danes najraje?
Sem ter tja še vedno kakšno martuljško ali karavanško neznanko, zadnjih nekaj let pa z Denom (Danilom Cedilnikom) družinsko iskanje “česa novega” nad Trento, nekaj, kar je vmes, med resnostjo in užitkom, in seveda čim dlje od množičnega mrgolenja.
In kateri so vaši skriti kotički?
Zdaj bom odgovoril s Francetom Avčinom: “kjer tišina šepeta”.
Tako je naslov tudi vaši stalni rubriki v časniku Dnevnik. Koliko takšnih kotičkov, “kjer tišina šepeta”, pa ste doslej že nanizali v rubriki?
Prva “tišina” je izšla junija 2005, zatem vsak teden po ena. Vsak si lahko izračuna, koliko jih je bilo. Stotine.
Ali imate težavo, kako še najti ideje?
Idej je dovolj, toda hribov zmanjkuje! Takrat smo rekli, da bomo pisali le o Sloveniji in naših gorah onstran meja (Koroška, Zahodni Julijci …), dodali smo sredogorje, potem sem šel še do Karnijcev …
Kot človek z izjemnimi izkušnjami iz planinstva, alpinizma in publicistike imate gotovo kakšno posebno misel za naše bralce.
Naj gore in vse okrog njih ostanejo takšne, kakršne smo dobili od svojih staršev. Le take bomo lahko brez slabe vesti zapustili svojim otrokom, saj so nam jih prav oni posodili in zato želijo, da z njimi ravnamo spoštljivo.
Hvala za odgovore in še veliko srečnih poti v gore.
Marjan Bradeško
