Intervju: Martin Žumer

Planinski vestnik 2014/08

Svoje meje rad premikam višje

Martin Žumer, triindvajsetletni mladenič, doma iz Spodnjih Gorij pri Bledu, je bil 26. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani na alpinistično-plezalnem večeru, spremljevalnem dogodku osmega mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale, imenovan za najobetavnejšega mladega alpinista v letu 2013. Vključen je v Alpinistični odsek Radovljica, v okviru katerega vodi alpinistično šolo, poleg tega je tudi član Slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR). Izhaja iz alpinistično navdahnjene družine, saj uspešno pleza tudi njegov mlajši brat Klemen, oba pa se imata za to dediščino zahvaliti predvsem očetu Mihu Žumru.

Kako si sprejel priznanje PZS, ki te je imenovala za najperspektivnejšega mladega alpinista v preteklem letu? Si ga po tihem mogoče pričakoval?
Na sami podelitvi nisem mogel prisostvovati, je pa lepo priznanje. Vendar mi več pomeni pohvala za kakšen dober vzpon. Moje mnenje je, da nagrade in priznanja nagovarjajo bolj tiste, ki niso seznanjeni z dogajanjem v alpinizmu, da vedo, kako ovrednotiti tvoje plezanje.
Katere plezalske podvige so navedli kot utemeljitev tega priznanja?
Večinoma so bile to zimske ponovitve smeri v naših hribih in smer z lanske jesenske odprave v Tibet. Sam sem posredoval svojih deset najboljših vzponov, ki so mi pomenili največ.

Seznam Martinovih naj vzponov v letu 2013 po njegovem lastnem izboru
Leto 2013 je bilo za Martina Žumra izredno uspešno. Pozimi je opravil številne zimske vzpone skalnih smeri v domačih gorah (okoli deset smeri samo v Debeli peči). Plezal je na visoki ravni tudi poleti, jeseni šel na odpravo v Tibet, sezono pa ponovno končal z zimskimi vzponi v domačih stenah. Tu je njegov seznam desetih vzponov, ki jih je pripravil za Komisijo za alpinizem pri PZS pred imenovanjem:
– Triglav, Čopov steber, V+, A1, 100 m, 19 h, zimska ponovitev (ZP)
– Šite, JLA, M6, A1, 350 m, 2 dneva, zimska ponovitev
– Debela peč, Lesi se ne vrača, VIII/VI, 500 m, 9 h, 1. prva prosta ponovitev (PP)
– Martuljek, Louis Cifer, M8-, 100 m, v vodstvu, 3 h
– Begunjska Vrtača, Vertigo world, M6, 400 m, 4 h, zimska ponovitev
– Anića Kuk, Rumeni strah, 7c, 200 m, 6 h, v vodstvu
– Petit Dru, Allain-Leininger, VI, 800 m, 13 h
– Tibet, Ice Tooth (6200 m), V steber, TD, V+, 900 m, 2 dneva, prvenstveni vzpon (PRV)
– Šite, Herlec-Kočevar, M5+, 500 m, 9 h
– Martuljek, Mokre peči, Trije zbegani dnevi, M7, WI6, 100 m, v vodstvu, 2 h

Ali lahko poveš malo več o lanski odpravi v Tibet.
Zame je bila to prva odprava, organizirana je bila v sklopu SMAR-a. Naš glavni cilje je bila nova smer v alpskem stilu na Phola Gangchen, 7661 m. Med aklimatizacijo smo preplezali novo smer na Kang Ri, 6200 m, kasneje pa smo skupaj z Nejcem Marčičem in Luko Stražarjem poskusili še v Nyanang Riju, 7071 m, a smo se morali zaradi slabega vremena obrniti. Kljub drugačnim načrtom smo se odločili, da zaradi velikih količin novega snega v dveh navezah skupaj poskusimo v Phola Gangchenu. V prvih dveh dneh tega vzpona smo preplezali najtežje odseke in prišli do višine 6500 metrov. Tretji dan vzpona je začelo močno snežiti in pihati, zato se je naša naveza (Nejc Marčič, Luka Stražar in jaz) odločila za sestop. Po abzajlih v vedno močnejših pršnih plazovih smo bili zelo veseli, da smo srečno dosegli šotor pod steno. Zajele so nas hude padavine, v dveh dneh je padlo poldrugi meter snega. Pot izpod stene do baze nam je prej vzela tri ure časa, nazaj pa smo gazili dva dni. Bazo nam je popolnoma uničilo. Bili so tudi trenutki negotovosti, ker nismo vedeli, kako je z drugima navezama. Končno smo se le vsi srečno vrnili v bazo, nato pa smo z skupnimi močmi pregazili še dolgo pot v dolino.
Komu bi ti podelil ta laskavi naziv, če sebe izključiš iz konkurence?
Za katerokoli ime bi se težko odločil; nasploh na taka vprašanja, ko bi moral koga izpostaviti ali koga izključiti, ne odgovarjam rad.
V času podelitev si bil s SMAR-om na Japonskem. S kakšnim namenom ter kakšne vtise si odnesel od tam?
Obisk Japonske je bil drugi del izmenjave z japonskimi alpinisti. Izmenjavo je zaznamovalo slabo vreme, saj so bile tako v času njihovega obiska lani v februarju v Sloveniji kot sedaj na Japonskem ogromne količine snega. Kljub veliki želji, da bi nam pokazali svoje stene, je bilo prenevarno, tako da smo imeli priprave na skalno sezono (športno plezanje, trad plezanje (Trad plezanje je plezanje s sprotnim nameščanjem pomičnih varoval, tj. metuljev in zatičev.), balvaniranje, dvoransko plezanje). Smo pa tako imeli več časa za spoznavanje japonske kulture in kulinarike, na primer sušija. Skupne vzpone smo uspeli opraviti le v Sloveniji, smo pa med celotno izmenjavo spoznali, da so kulturne razlike na nekaterih področjih prevelike za kakšne resnejše daljše skupne ture.
Od 26. januarja do 2. februarja sta z Nejcem Marčičem kot predstavnika slovenske PZS preživela na mednarodnem srečanju plezalcev, na t. i. BMC 2014 (British Mountaineering Council) v osrčju Škotskega višavja, v Glenmore Lodgeu na Škotskem. Kako je potekalo srečanje in kaj si odnesel od tega?
Vsi gostje smo bili v navezah z lokalnimi plezalci. Imeli smo srečo z razmerami, saj so bile tisti teden najboljše v celotni zimi. Nimajo visokih sten, imajo pa že pregovorno slabo vreme in močno plezalsko etiko, tako da se stometrske smeri po težavnosti in izkušnji brez problema primerjajo s trikrat daljšimi smermi pri nas. Najboljša plat srečanja je bila spoznavanje tujih plezalcev – bilo nas je 44 iz tujine ter približno toliko domačih plezalcev. Predvsem z lokalnima soplezalcema Andrewom Inglisom in Adamom Boothom smo se dobro ujeli in že načrtujemo kakšen skupen vzpon v prihodnosti. Spoznal sem tudi njihov pristop in nekatere dobre stvari bom gotovo prenesel v svoje vzpone.
Tudi oče Miha je znan alpinist, reševalec ter član Komisije za opremo pri GRZS; očitno mu je še kako uspelo navdušiti otroke za svoj najljubši šport. Kakšne vzgojne prijeme je uporabljal, da vas ni odvrnil od hribov?
Oče je bolj romantične vrste alpinist, v hribih res uživa in to je prenesel tudi na nas. V družini nas je pet otrok in prav vse nas je že v otroških letih spravil na vrh Triglava, vzpon po Slovenski smeri pa manjka le še najmlajši sestri. Ko sem bil mlajši, nas je včasih peljal plezat na Bohinjsko Belo, veliko smo tudi hodili po hribih. Zelo rad sem uporabljal njegovo opremo za abzajlanje z balkona. Z resnejšim alpinizmom sva se z bratom začela ukvarjati sama in obema je bila očetova plezalna oprema v veliko pomoč. Ker oče pozna nevarnosti v hribih, mu to na začetku seveda ni bilo najbolj všeč, zdaj pa naju podpira, ko vidi, da sva z glavo pri stvari in da si počasi nabirava izkušnje.
In kako gleda na vse to vajina mama? Pa tvoje dekle? Najbrž sta tudi onidve hribolazniško aktivni?
Mami seveda ni najbolj všeč, da toliko časa namenjava plezanju, in jo skrbi, kadar sva v hribih. Vidi pa, da uživava in sva uspešna v tem, kar počneva. Podpira naju predvsem z dobrimi kosili. Z dekletom Manco sva se spoznala, ko sem se že ukvarjal z alpinizmom in to sprejema kot del mene. Je pa včasih težko uskladiti vse želje in cilje. Ker tudi ona pleza, aktivno preživiva veliko skupnega časa.
Najpogostejši soplezalec je kar brat Klemen, kajne? Kako se ujameta v steni?
Na začetku sva največ vzponov opravila skupaj, sedaj pa imava večkrat različne cilje in tako izkušnje pridobivava tudi v navezah z drugimi plezalci. Med nama je nekaj tekmovalnosti, kar je spodbudno za trening in dvigovanje najinih zmožnosti. Seveda se dobro poznava, imava podobne sposobnosti in se zato pri plezanju tudi dobro ujameva.
Katere lastnosti soplezalca so najpomembnejše, da se odločiš za stalnejšo navezo?
Veliko plezam z Nejcem Marčičem, s katerim imava podobne pristope in cilje. Včasih sva cel dan v hribih in pri sestopu ugotavljava, da sva določene stvari doživljala enako. Na našem odseku vedno najdeš soplezalca, tako za težje vzpone kot tudi za lažje, uživaške smeri. Če se na začetku ujameš s soplezalcem, pač vedno več plezaš skupaj. Pomembno mi je, da se lahko na soplezalca zanesem, da drug drugega spodbujava k boljšanju sposobnosti in da se potem zgodba vzpona v dolini ne spremeni.
Kaj zahteva in obenem nudi sodelovanje oziroma članstvo v SMAR-u?
Biti v skupini, kot je SMAR, je želja vsakega mladega alpinista. Ker spada pod PZS, je za članstvo v njej treba zadostiti določenim zahtevam, ki pa niso težko dosegljive. Največja prednost je stik z ostalimi mladimi alpinisti, druženje v skupini, kakršna bi se sicer težko zbrala na enem mestu. V sedanji zasedbi so vsi izkušenejši od mene, tako da sem se od njih zares veliko naučil, obenem pa smo postali dobri prijatelji. Priložnosti za spoznavanje različnih plezalnih področij po svetu v taki razsežnosti sam gotovo ne bi imel. Že akcije po Evropi so bile idejno izvirne, za nekatere prej še slišal nisem. Glede na to, da sami aktivno sodelujemo pri pripravah na odprave in pri drugih akcijah, pridobivamo tudi organizacijske izkušnje. Ko moram napisati poročilo, pa sem nekako prisiljen izkušnjo ovrednotiti in jo spraviti v besede.
Bi nam zaupal svoje plezalne načrte za leto ali dve naprej? Je vmes tudi kakšna odprava?
Za to poletje organiziramo odpravo v Pakistan. Glavna cilja odprave sta prvenstveni smeri v alpskem stilu na Payu Peak, 6610 m, in Uli Biaho, 6109 m. Moj dolgoročnejši cilj je organizirati si življenje tako, da bo plezanje še vedno pokrivalo večji del mojega časa.
Obvladaš vse vrste plezanja: skalno, kombinirano (Kombinirano plezanje je kombinacija plezanja po ledu in skali. Plezalec uporablja na obeh podlagah enako opremo, tj. cepine in dereze, vendar variira v tehniki plezanja. Pri plezanju po ledu se uporablja tehnika lednega plezanja, za premagovanje odsekov kopne skale pa se plezalec posluži tehnike drytooling, tj. tehnike uporabe ledne plezalne opreme, cepinov in derez.), ledno, športno … Katero od teh ti je v največje zadovoljstvo?
Proti koncu zime že komaj čakam, da grem plezat v skalo, na toplo. Jeseni pa se zgodba ponavlja, saj takrat komaj čakam, da pritisne mraz. Zato sem ob začetku vsake sezone tudi bolj motiviran. Vendar pa je za kakšne boljše vzpone v kateri koli vrsti plezanja potrebno več treninga in odrekanja trenutnim željam. Zelo všeč mi je kombinirano plezanje, saj je razvojno šele v povojih in ima še dovolj možnosti za razmah.
Si bil že kdaj v res hudi nevarnosti in ali so bili kdaj v nevarnosti soplezalci? In če, kaj ste storili, da ni prišlo do najhujšega?
Jaz sam še nisem bil v kakšni posebno težki situaciji. Stvari imam rad pod nadzorom. Mislim, da se dovolj dobro poznam, tako da vem, kakšnega plezanja ali kakšnih smeri sem sposoben. Svoje meje rad premikam višje, vendar postopoma in premišljeno. Bili pa so trenutki, ko bi se stvari za katerega od mojih soplezalcev lahko končale drugače, a se je na srečo vedno dobro izteklo.
Ali med posameznimi plezanji mogoče ostane kaj časa še za kakšne druge športe in zanimanja?
Ko sem se resneje lotil plezanja, sem prenehal s treniranjem nogometa. Občasno ga še igram, vendar ker veliko vložim v zastavljene cilje v alpinizmu, je tveganje za poškodbe pri brcanju žoge včasih le preveliko. So pa predelane kopačke uporabne tudi za drytooling.
Najlepša hvala za tale zanimivi pogovor pa še mnogo uspehov v bodoče.

Mira Hladnik