Intervju: Maja Vidmar

Planinski vestnik 2008/04

Ooo, plezanje, plezanje …

Maja Vidmar, svetovna prvakinja v športnem plezanju

Maja Vidmar je to vzkliknila že po prvi uri tečaja športnega plezanja. Po desetih letih je njeno navdušenje nad plezanjem še vedno enako, le da ga zdaj lahko spremlja in občuduje občinstvo po vsem svetu.
Konec januarja je Maja prejela priznanje za najboljšo slovensko športno plezalko leta 2007. Podelila ji ga je Komisija za športno plezanje za njene navdušujoče dosežke lanskega leta: šest zaporednih zmag in zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala, drugo mesto na Rock mastru v Arcu in Dima rock mastru v Španiji, tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Avilesu, preplezani dve skalni smeri z oceno 8c … Sliši se kot Misija nemogoče, le da je tokrat ni izpeljal kakšen mišičast hollywoodski lepotec, temveč drobna 22 letnica s preprostim ciljem – biti najboljša v športu, ki ga ljubi.

Kako se je začela tvoja plezalska pot? Kaj te je pritegnilo, da si se vpisala v plezalni tečaj?
»To je bilo 10 let nazaj. Do takrat sem se ukvarjala že z veliko športi in sem hotela spet nekaj novega. Tako smo s sestro Katjo in še eno prijateljico šle v plezalni tečaj v Škofjo Loko in meni je bilo že takoj super. Hitro sem ugotovila, da sem tokrat našla nekaj, kar me dovolj pritegne, da ne bom že čez dva meseca spet iskala česa drugega.
Potem se je Roman Krajnik, naš trener, ki me še vedno trenira, odločil, da sestavi skupino res dobrih plezalcev. Iz naše skupine začetnikov je izbral najboljše, tiste z dovolj volje, za katere je videl, da bi se iz njih dalo kaj na rediti. Tako je nastala skupinica približno sedmih ljudi in začeli so se resni treningi. Bilo je super, ker smo imeli vsi ogromno volje – mi, ker smo, seveda, hoteli čim več plezati, in on, ker si je res želel nekaj narediti iz nas.«
Si imela kakšnega idola, npr. kakšno uspešno plezalko?
»Ko sem začela, sploh še nisem nič vedela o plezanju in plezalski sceni, niti nisem poznala nobenih uspešnih plezalcev po svetu. Ampak že vse te, ki so bile dobre na državnih prvenstvih, recimo Martina, so mi bile … uaauu! Že takoj prvo leto sem šla navijat na svetovni pokal v Kranj in ko sem gledala tiste plezalke, kako so dobre, si nisem nikoli mislila, da bi sama lahko sploh kdaj nastopala na takšni tekmi, kaj šele da bi zmagala. Ampak potem je šlo vse tako tekoče, vsako leto sem kaj dodala in vsakič znova videla, kaj vse se da, če si priden.«
Starejše generacije plezalcev so večinoma začele v alpinističnih odsekih, ti pa si že lahko začela neposredno s športnim plezanjem. Ali kljub temu kdaj povežeš svoje plezanje z alpinističnim?
»Ne, to se mi zdi čisto drugo. Sploh tekmovalno športno plezanje nima nič z alpinizmom. Tako da bom zaenkrat tukaj, ker vse ne gre. Če hočeš biti v neki stvari dober, se moraš res ves temu posvetiti.«
Kaj pa opremljene večraztežajne smeri?
»Jih tudi še nisem plezala, je pa to moja velika želja za kasneje, ko bom nehala tekmovati. Dolge smeri so mi izziv zaradi občutka višine. Pa tudi kakšno težko si želim preplezati.«
Mislim, da ga skorajda ni plezalca, ki bi raje plezal ”na plastiki” kot v naravni skali. Kaj pa ti?
»No, se tudi najdejo, čeprav grem tudi jaz raje ven. Mogoče zato, ker zaradi tekem toliko časa preživim na umetnih stenah. In ko grem ven, mi je potem še toliko bolje, ker sem po dolgem času spet v skali.«
Si kdaj želiš, da bi bila tudi kakšna tekma v skali?
»Bi bilo tudi v redu, čeprav sem zdaj že tako notri v tem, da mi nič ne manjka. Ampak bi šla tudi na kakšno tako, saj nekaj jih obstaja.«
Kot npr. Johanov memorial pri nas?
»Ja, recimo. Imamo pa tudi vsako leto Dima master v Španiji, kjer je en dan plezanje v skali, drugi dan pa na umetni steni in se potem sešteje rezultat. Čisto v redu so mi tudi te tekme, so malo drugačne. Vendar je težko narediti tekmo v skali, ker potrebuješ vedno nove smeri in ne moreš preprosto zamenjati oprimkov kot na umetni steni.
Pravzaprav imam skalo raje tako, da jo grem plezat zase, ker smeri je ogromno in ni bistvo v tem, da se v njih primerjaš z drugimi, ampak hočeš sam preplezati vedno višjo težavnost.
Meni je to bolje, kot da bi še v skali z drugimi tekmovala.«
V prejšnjem letu ti je uspelo preplezati dve smeri z oceno 8c, in to v enem samem dnevu.
»Ja, to je bil kar posrečen dan. V zadnjem letu sem res tako dobro pripravljena, da lahko tudi v skali hitro kaj dobrega ”zlezem”. Tako sem že pred časom v Barratri v Italiji poskušala preplezati eno smer z oceno 8c in mi sploh ni bila težka, le en detajl mi nikakor ni uspel. Do tja gor mi je bil na koncu že praktično sprehod, pri detajlu pa … Pošteno mi je šlo že na živce.
Potem smo se dogovorili, mislim, da je bilo septembra, da gremo še enkrat v Barratro, dokler se še da, ker potem je že premrzlo. In zadnji dan, ko smo bili tam, smo rekli: Ma, poskusimo še to 8c! Uspelo mi je takoj, v prvem poskusu, in odločila sem se še za eno smer z isto oceno. Tudi to sem ob prejšnjem obisku že enkrat plezala in se mi je zdela lepa. Najprej sem jo malo ”potipala”, da sem se je spomnila, potem pa sem jo v drugo kar preplezala. Tako sem res odlično izkoristila tisti zadnji dan.«
In kako daleč je zdaj do 9a, kar se navadnemu smrtniku zdi nepredstavljivo težko?
»Jah, veliko (smeh), ker je še do 8c+ veliko!«
Pa je to tvoj cilj?
»Ja, gotovo je. Tudi v skali si želim vedno več. Če ne sedaj, pa mogoče malo kasneje. Bomo videli, že letos bom mogoče poskusila kaj težjega. Treba je najti takšno smer, ki ti odgovarja, ker v nekaterih pač nimaš nobene možnosti.«
Kakšne pa ti odgovarjajo? Kakšna bi bila zate idealna smer?
»Da niso predolgi gibi, ker v skali je velikokrat tako, da ni ničesar vmes in če oprimka ne dosežeš, ga pač ne dosežeš. To mi ni všeč, ker se pač ne stegnem toliko in potem ne morem nič. Pa po majhnih ”robčkih” … strašansko rada imam majhne ”grifke”.«
Med plezalci sloviš po zelo močnih prstih …
»Ja (smeh). Ravno zato. In zato tudi ne maram kakšnih ”klocov”. Fantje imajo malce daljše roke in večje dlani in lahko z večjo površino primejo, jaz pa zato raje kakšen čisto majčken oprimek stisnem (smeh).«
Prvi meseci novega leta so posvečeni predvsem treningom za novo tekmovalno sezono. Čemu dajeta s trenerjem v tem letu največ poudarka?
»Naredila sva podoben načrt kot prejšnje leto, ker sva pač videla, da se je obneslo. S tem bova poskusila nadaljevati, mogoče še kaj izboljšati in delati na čem, kar mi še ne gre.«
Večina ljudi ima odpor proti treniranju tistega, kar jim ne leži, čeprav je ravno to najbolj priporočljivo trenirati.
»Ja, to je res. Zato je dobro imeti trenerja. Če si sam sestavljaš smeri, si ponavadi narediš bolj takšne, ki ti ustrezajo. Trener pa je tisti, ki naredi res pravo smer, da je dovolj zahtevna. Sploh ni nujno, da je zares zahtevna, ampak zate je, ker ti pač ne leži. Tako se potem navadiš res čisto vsega, ker na tekmah so različne situacije. Nikoli ne bodo samo majčkeni ”robčki” in če bi samo na teh trenirala, bi šla pri prvem takem (z rokami nakaže zaobljen ”kloc”) dol (smeh).«
Obstajajo morda kakšni splošni trendi v treningu tekmovalnega plezanja? Zadnje čase je bilo veliko govora o pomenu indeksa telesne mase …
»No, to merijo pač zato, da ni premajhen. Velikokrat se namreč zgodi, da hočejo biti plezalci, tudi fantje, suhi in lahki. Včasih gredo potem že čez vse meje in škodijo svojemu zdravju. V nekaterih državah zato preverjajo ta indeks in ne dovolijo udeležbe na tekmi, če je prenizek. Ampak, kolikor vem, v svetovnem pokalu tega merjenja še niso uveljavili, morda ga bodo v prihodnosti. Vendar se mi to ne zdi bistveno. Mislim, da je bistven trening, ki je prilagojen vsakemu posameznemu tekmovalcu in njegovim sposobnostim. Eni zdržijo več, drugi manj. Mojega treninga ne moreš dati komurkoli, ker bo morda preveč utrujen in na koncu zato slabši. Najti moraš tisto idealno razmerje in ko vidiš, da zmoreš več, trening še malo ”začiniš”. Ni pa dobro pretiravati, ker se lahko samo izčrpaš in nič ne dosežeš.
Ni nekega pravila. Okvirno je dano, ampak vedno je treba še kaj prilagoditi. Mene Roman po desetih letih res dobro pozna in ve, kaj potrebujem. Če bi me zdaj začel trenirati nekdo drug, bi lahko sestavil odličen trening, ampak zame popolnoma neuporaben, ker ne ve, koliko vzdržim in kaj je zame dobro. Roman vse to ve celo bolje kot jaz sama, ker jaz pač samo plezam in delam to, kar je na programu, on pa se ukvarja s tem, kaj bi bilo še dobro dodati.«
Tudi slaba ”psiha” je lahko za športnike tekmovalce velika ovira. Kako jo ti premaguješ?
»Hm, težko je. Velikokrat sem imela težave. Včasih sem bila zelo dobro pripravljena, pa sem na tekmah kdaj kar odpovedala. In potem še sam ne veš, zakaj se ti je zgodila kakšna neumnost. Vse je povezano z glavo, gotovo.
Lani sicer nisem nič novega naredila. Že prejšnja leta sem delala tudi psihično pripravo, ampak najbrž je potrebno pač nekaj časa, izkušenj. Predvsem pa je pomembno to, da sva se s trenerjem res dobro ujela. Še več sva se pogovarjala in sem šla potem na tekme z zares dobrim občutkom. Bolj sem zaupala vase, ker mi je tudi Roman bolj zaupal. Dal mi je občutek, da lahko zaupam vase, kar je bilo zame dokaj težko, ker po naravi nisem ravno samozavestna. Ampak potem ko sem zmagala na prvi tekmi pa na drugi in … potem pa kar dobiš malo tega občutka – veš, da zmoreš. Dobri rezultati so potrditve, da si sposoben tudi na naslednji tekmi dobro plezati. Tako sem lani po prvi zmagi v Chamonixu začela nizati dobre rezultate in od takrat naprej je vedno manj skrbi v glavi, vedno bolj verjamem, da lahko dosežem spet dober rezultat.«
Nekaterim zmagovalcem postanejo zmage obremenitev, ker občinstvo potem od njih pričakuje še več. Si kdaj občutila kaj podobnega?
»Včasih je tudi obremenitev, ampak … Vse mogoče razmišljaš pred tekmo, hkrati pa tudi že tam, ko vidiš smer, verjameš, da jo lahko preplezaš. Če sem jo lahko na prejšnji tekmi, jo lahko tudi zdaj. In si poskušam izbiti iz glave misli, kot je na primer: Kaj bodo pa rekli, če bom zdaj deseta, prej sem pa zmagala?«
Te je bilo kdaj strah padcev?
»To pa niti ne. Sploh na tekmah me ni bilo nikoli. Na tekmah res gledam samo naprej, kam bom šla. Včasih se šele potem, ko padem, zavem, kako daleč od varovanja sem bila, ker se kar ne ustavim (smeh). V skali me mogoče kdaj na kakšni plošči ”stiska”, ko me že malo ”navija”, vrv pa je vpeta kje spodaj. Ampak načeloma nimam večjih problemov.«
Po toliko nastopih in zmagah na tekmah se dojemanje samega tekmovanja najbrž precej spremeni. Kako je bilo prvič v primerjavi z zdaj?
»Seveda, gotovo je drugače. Kasneje vzameš vse bolj resno, bolj profesionalno. Veš, zakaj greš na tekmo, kaj je tam treba, čisto drugače gledaš. Ravno zadnjič sem razmišljala, da sem šla na kakšno mladinsko tekmo rada tudi kar tako, zaradi druženja. Seveda sem hotela tudi dobro plezati, ampak v glavi niso bili samo plezarija, polfinale, finale. Zdaj pa poskušam iti na tekmo res z glavo, se osredotočiti na pomembne stvari in tudi tisti čas tam preživeti tako, da bom med nastopom kar naj bolje pripravljena. Z izkušnjami ugotoviš, kaj ti odgovarja, kaj je najbolje, kako se ogrevati pred tekmo … kako se ”naštimat”.«
In kako se ”naštimaš”? Kaj počneš, ko med tekmo čakaš na svoj nastop v izolacijski coni?
»Eno je ogrevanje. Zdaj že vem, koliko moraš biti ogret in kdaj se je dobro začeti ogrevati, da ni prehitro in ne prepozno. Potem se po skusiš čim bolj umiriti in izbiti iz glave slabe misli. Po ogledu smeri si poskušaš v glavi narediti načrt, kako boš plezal.«
Kdaj kaj prebereš vmes ali poslušaš glasbo?
»Ja, oboje. Včasih smo res dolgo v izolacijah, če je veliko tekmovalk, zato zadnje čase zelo rada berem, da hitreje mine. Tako tudi ne razmišljam toliko o kakšnih čudnih stvareh. Najboljša mi je kakšna knjiga, ki me res pritegne in lahko potisnem misli čisto na stran.«
Koliko ti pomeni zmaga? Ti je bolj pomembno tekmovanje kot tako ali zmaga – to, da čim več dosežeš?
»Zelo rada tekmujem in sem tudi zelo tekmovalen človek. Če mi ne uspe, sem strašno razočarana, zmeraj hočem biti dobra. In če sem dobra, mi to toliko več pomeni, ker mi je potrditev za vse delo, ki ga vlagam. Ja, ogromno mi pomeni zmaga, dober rezultat.
Seveda pa moraš tudi poraze sprejeti. Kdaj se pač zalomi, a moraš naprej. Je pa težko, če ne moreš pokazati tistega, kar bi lahko. Veliko delaš in treniraš, ko prideš na tekmo, ti pa spodrsne in – ooo, nee, zakaj?! V sekundi se vse obrne. Veš, da si dobro pripravljen, hočeš biti tam spredaj nekje, potem pa končaš zaradi kakšne neumnosti. To mi je res … uhh (se strese in zasmeji).«
Športno plezanje je v Sloveniji že precej priljubljeno, tekmovalke dosegate odlične rezultate v svetovnem merilu. Kljub temu pa ta šport očitno še vedno ni dovolj zanimiv za potencialne sponzorje. Kako skrbiš za to plat medalje?
»Zdaj imam nekaj sponzorjev, ampak dokler nisi ”top 3”, ni nič. Prvega sponzorja (za plezalne čevlje) sem dobila dve leti, tri leta nazaj, po sezoni 2005, ko sem bila skupno druga. Pa sem bila že prej na stopničkah svetovnega pokala, ampak ni bilo nič. Moraš biti kar malo bolj konstanten, da lahko kaj dobiš. Zdaj dobivam vedno več, seveda pa ni toliko, da bi lahko bila preskrbljena za celo življenje, kot je to pri kakšnem drugem športu.
Poleg tega so nagrade samo do šestega mesta, zato je najbolje, da si konstantno med prvimi tremi ali pa vsaj šestimi. Če si, recimo, med prvimi desetimi, nimaš nič.«
Razen vztrajnosti, da boš enkrat priplezal višje …
»Seveda! Saj kdor pleza, tega gotovo ne počne zaradi denarja. Če hočeš zaslužiti, greš v kakšen drug šport. Je pa lepo, če ti uspe dobiti še kaj za zraven. Da se ti tvoj vložek tudi kdaj povrne. Sponzorje pa ponavadi poskušaš dobiti kar sam. Ponudbe ravno ne letijo od njih (smeh).«
Je laže pridobiti za sponzorje tuja podjetja kot naša?
»O. Ja, za opremo gotovo, ker Slovenci sploh nimamo nobenega takšnega podjetja. Za osnovno opremo, recimo, imam Scarpo. Camp imam za drugo opremo, za komplete, pasove ipd. Oboje sta italijanski podjetji s plezalno opremo in takšna te imajo rada, če si dober plezalec. Težje je v Sloveniji dobiti kakšno banko ali kaj podobnega, ker imajo že toliko drugih športnikov.«
Te sponzorska podjetja kdaj vključujejo pri razvoju svojih izdelkov?
Ja, precej. Sploh pri Scarpi mi je krasno. Kar naprej hočejo, da jim kritiziram čevelj, da naredijo potem še boljšega. Kar se mi zdi zelo pametna ideja. Zdaj so mi naredili čevelj čisto zame, prav takšnega nima nihče drug. Nesla sem tja kakšne štiri različne plezalne copate in vprašala, ali mi lahko naredijo takšne, da je peta od teh, da je guma čez prste kot pri teh, da ni tega pa da ima to. In so mi naredili čisto nov plezalni čevelj, ki mi res ustreza. Zdaj me že sprašujejo, če je v redu in če mislim, da bi to lahko šlo v prodajo. Vendar je s čevlji za prodajo spet težava, ker ima pač vsak drugačno nogo. Mi je pa ”kul”, da si lahko zamislim ”plezalke” in mi potem naredijo takšne (smeh).«
Vroča tema lanskega leta – doping. Kako je s tem v športnem plezanju?
»Ja, doping se redno preverja. Na vsaki tekmi svetovnega pokala mora zmagovalec gotovo na test, včasih tudi drugi in tretji, včasih pa še kakšen naključno. Mislim, da je to kar pravilo. Lani so zalotili enega Španca, menda ”na kokainu”, in ima zdaj prepoved tekmovanja. Ampak meni ni problem, ker pač vem, da nič ne jemljem in lahko grem na test brez skrbi.«
Testiranja so morda slaba stran tega, da plezanje postaja vrhunski šport. Si kdaj želiš, da postalo tudi olimpijska disciplina?
»Ja, uh, to pa je pravzaprav največja želja – da bi lahko tekmovala še na olimpijskih! Ampak ne vem, če bom to kdaj doživela, ker se že toliko časa trudijo, pa ni še nič. Če ne bo uspelo v nekaj letih, bomo mi že prestari. Bilo bi pa noro dobro, ker to je pa res nekaj posebnega.«

Ja, bilo bi noro dobro – tudi za Slovenijo, saj bi naša ekipa športnih plezalcev na olimpijskih igrah prav gotovo poskrbela za lepo bero olimpijskih kolajn. Držimo pesti, Maja!

Katja Podergajs