Intervju: Jana Marinko

Planinski vestnik 2008/05

Ljubiteljica strmih vzponov

Jana Marinko, tekmovalka v turnem smučanju

Vam ime Jana Marinko zveni znano? Če ne, bo to bržkone zato, ker je njen najljubši šport pri nas dokaj malo poznan. Jana je namreč državna prvakinja v tekmovalnem turnem smučanju. Mlada mamica treh malih fantičev preseneča s svojo energijo in neustavljivo voljo, s katerima vedno znova dokazuje resničnost znanega reka: Vse se da, če se hoče. Pogovarjali sva se po zaključku še ene uspešno presmučane sezone, v kateri je ponovno osvojila naslov državne prvakinje in se udeležila tudi svetovnega prvenstva v švicarskem Champeryju.

Kdaj se je rodila tvoja ljubezen do turnega smučanja?
»Nekje pri dvajsetih letih, se mi zdi, ko sem šla na teden turne smuke. Turne smuči sem imela sicer že prej, ampak še nisem nič smučala. Potem sem šla na Komno in se mi je vse zdelo čisto noro. Takrat sem si tudi našla »klapo«, s katero smo potem smučali vsak konec tedna. Kondicije sem imela dovolj in mi ni bil problem ves dan hoditi, ampak spustov me je bilo pa takrat še zelo strah. Po prvih poskusih se mi je zdelo, da je to čisti ekstremizem. No, v naslednji sezoni sem začela smučati tudi po bolj strmih terenih in kmalu je šlo povsem brez težav. Potem sem šla še v alpinistično šolo in že od začetka sem imela smučarsko bolj zahtevne ambicije.«
Kaj pa te je tako zelo pritegnilo pri tem?
»Všeč so mi zimski hribi in že od nekdaj tudi, da se je treba malo »pomatrati«, vložiti nek napor. Torej da si v lepem, neokrnjenem svetu in da moraš hkrati za to nekaj narediti.«
In kdaj si začela tekmovati?
»Začela sem leta 2000 z bratom na tekmi parov na Zelenici. Bila sva druga, Lidija in Tomaž Perše sta naju prehitela. Na tej tekmi sem spoznala Mirjam Leban, s katero sva potem v dvojicah, dokler so te obstajale, tekmovali naprej. Pravzaprav sva vedno zmagali (smeh), pa je bilo takrat precej več konkurence kot zdaj. Enkrat, se spomnim, je bilo kar osem ženskih ekip. Se mi zdi, da so takrat prišle vse punce, ki so vsaj malo smučale.«
Se je tvoj odnos do turnega smučanja kaj spremenil, ko si začela s tekmovanji?
»Ne, sprva ne. Takrat sem bila tako venomer v hribih. Včasih sva šla z Jožetom v petek popoldan na »Vodnika« spat, potem pa v soboto na Dolič, zatem na Morbegno pa spet na Dolič, potem pa štirikrat ali petkrat na Kanjavec, ker sva pač uživala v tem. Temu sva rekla, da delava virtualno žičnico na Kanjavec (smeh). In v nedeljo sva nadaljevala v enakem tempu.
Res, vse konce tednov sem smučala, če se je dalo. In velikokrat se je dalo, dokler nisva imela otrok. Moj odnos do turnega smučanja se je dejansko spremenil šele z rojstvom otrok. Od takrat je namreč edino, kar sem obdržala, tekmovalno turno smučanje.«
Zdaj torej več časa namenjaš treniranju kot temu, da bi šla na smučke »za dušo«?
»Jaa (otožno). V hribe grem zelo redko, ker grem za največ tri ure od doma. Tako grem potem na Stari vrh ali na Zelenico in naredim tistih 1000 »višincev« pa nekaj intervalov in to je to. Zelo pogrešam prave hribe. Ampak po drugi strani si rečem, zdaj je pač tako in je prav, da je tako. Otročki so majhni in jih nočem zamuditi zaradi hribov. S temi tremi urami je pa tako: ali opravim to po službi, med dvanajsto in tretjo, ali grem pa čez vikend ob petih zjutraj od doma in imamo ravno tako zajtrk ob pol devetih. Pravzaprav želim, da mi to ostane rutina, kasneje bodo prišli pa še hribi zraven. Upam, da bodo tudi otroci marali biti zunaj in v hribih in bomo tudi skupaj kam šli. Upam tudi, da ne bova midva premočno vplivala nanje, temveč jim pustila, da hribe sami vzljubijo.«
V večini drugih športov imajo tekmovalci svoje trenerje in načrte treningov. Kako pa je s treningi v turnem smučanju?
»Hmm, ja, fantje nekaj imajo, jaz pa … Do sedaj je bil moj pristop »bolj kot trpiš, hitreje greš«, kar pa seveda ni vedno res. Zadnje tri tedne pred svetovnim prvenstvom sem nekaj tudi s fanti trenirala in delala intervale, kar pripomore predvsem k hitrosti. S tem nekako zvišuješ svoj prag.«
Kako pa se pripravljaš, kadar ne treniraš na terenu?
»Včasih grem na kakšen spinning. Največ sem hodila na Stari vrh in Zelenico. Ampak tudi ne v nekem pravem ritmu. Šla sem takrat, ko sem lahko, tudi ko bi po pravilih treningov morala počivati. Počitek je pri meni sploh ena velika težava, ker si takrat, ko sicer ne treniram, nagnetem vse druge nujne opravke in potem to ni več pravi počitek. Čeprav je vendar malo drugače – nimam pulza 180 (smeh)!«
Kondicije ti ne manjka …
»Ja, ta je moja osnova … Vedno sem se po opravkih v Ljubljani vozila z rolerji in sem kdaj zvečer ugotavljala, da sem pa kar malo utrujena. Potem sem vse skupaj preračunala in ugotovila, da sem dnevno naredila blizu 100 km, ker sem živela na Brodu, službo sem imela že takrat v Polju, popoldan pa sem velikokrat morala še vsaj enkrat v Ljubljano. Ampak se nisem nikoli dojemala kot športnico. Zmeraj sem rekla: Joj, glej, tale pa teče trikrat na teden po pet kilometrov, jaz pa ne. In potem sem šla kdaj slučajno teč s kakšnim takšnim in sem ga za seboj pustila (smeh).«
Torej si se »bolj spotoma« ukvarjala s športom.
»Ja. Zdaj pa se spotoma s športom ne ukvarjam nič. Samo načrtno. Prej je bilo čisto drugače. Takrat sem imela povsem drugačno osnovo, čeprav sem dejansko počasneje hodila – sem pa lahko štiri dni skupaj, če je bilo treba. Ko sem bila na odpravi na Khantengri (7010 m), sem bila v skupini s štirimi fanti, gazila sem pa jaz. Žal se mi je potem vrh izmuznil le za nekaj metrov, ker je bilo vreme izredno slabo. Ampak to je bilo. Zdaj grem pa tistih mojih tisoč »višincev« na polno, potem pa konec.«
Tekmovalno turno smučanje ni ravno rekreativni šport, zanj je potrebnega veliko več časa. Ljudem, ki ga morajo uskladiti z družino in s službo, ga dostikrat zmanjka. Kako uspeva tebi?
»Delam štiri ure dnevno in to je veliko lažje. Če bi delala osem ur in morala trenirati vsak dan popoldan, potem ko so otroci doma … ne bi si želela tega. Z možem sva nekako preračunala in ugotovila, da lahko obdržim ta šport in sem ravno tako ob treh doma. In tudi finančno se nam ne pozna tako zelo. Kljub krajšemu delavniku pa bi bilo še vedno težko, če ne bi imela doma veliko, veliko podpore. Ker se mi zdi, da postajajo tekmovalni športi vse bolj naporni. Tudi če nimaš otrok, potrebuješ nekoga, da te spodbuja: »Pojdi, treniraj!« Ob vseh opravkih prav gotovo dostikrat ne bi šla na trening, če ne bi Jože rekel: »Jutri greš, pa bomo že nekako.« Sam res težko zbereš toliko motivacije. Dokler si lahko vse sobote, nedelje in popoldneve v hribih, potem mogoče še, vendar pa samo s hribi tudi ne dosežeš takšnega napredka, kot ga lahko z načrtnim treningom.«
Zanimivo je, da se pri nas tako malo deklet prijavlja na tekme, glede na to, da jih je po hribih videti kar precej. Imate morda kakšne stike? Se kdaj pogovarjate, zakaj je tako?
»Zdi se mi, da smo ženske kar malo manj tekmovalne. Poleg tega je res, da je lažje vztrajati, če imaš možnost doseči nek rezultat. Pri nas pa nikoli ne veš, koliko bo prijavljenih žensk; da si drugi od dveh, je pa tudi malce nehvaležno, mar ne? Sicer se mi zdi, da je lažje trenirati, če imaš konkurenco, zato si je prav želim.«
Kaj pa Mirjam? Z njo še tekmujeta?
»Z Mirjam sva bili letos v parih na Krvavcu. Sicer pa Mirjam pravi, da bi šla na tekmo zaradi udeležbe, ker misli, da si organizator zasluži še kakšno žensko tekmovalko. Vendar zdaj ne želi tekmovati, kar je škoda, ker je res neuničljiva. Če bi se resno lotila, bi bila jaz hitro druga. Potem je tu Meta Meglič, ki je ravno prišla s porodniške in se je odločila, da letos ne bo tekmovala. Mi pa redno posoja dres, ki ga jaz še nimam (smeh).«
V tekmovalnem turnem smučanju obstajajo štiri discipline: vertical race, pari, štafeta in posamezniki. Sem morda kaj izpustila?
»Letos je bila na svetovnem prvenstvu prvič še long distance.«
V katerih tekmuješ ti?
»Lani na evropskem prvenstvu sem samo na Vertical race. Ampak lani tudi nisem hotela za več kot dva dni od doma.«
In kaj točno je – za nepoučene – vertical race?
»To je samo vzpon na smučeh, ki največkrat poteka kar na smučišču. Člani se morajo povzpeti 900 do 1000 višinskih metrov. Start je lahko skupinski ali z uporabo kronometra, pri čemer tekmovalci startajo po vnaprej določenem razporedu s 30-sekundnim ali minutnim razmakom. Dol pa ni treba hiteti, pomemben je samo vzpon. Hitrostni vzpon. Zaradi tega je tudi oprema zelo smešna. Moški čevelj lahko tehta najmanj 650 g, smučka z okovjem pa 850 g, vsak kos ženske opreme je lahko lažji še za 50 g. Tako lahke opreme v običajni proizvodnji ni mogoče dobiti, zato se v plastično školjko čevlja zvrta luknje, potrebno je sneti zaponke, nekateri pa čevelj do gležnja celo odrežejo … Pred svetovnim prvenstvom je prav hecno, ker vso to opremo tehtajo, in ko Slovenci prinesemo svojo, se organizatorji kar malo smejijo. Morajo pa Francozi ali Italijani, ki so še bolj iznajdljivi, potem kakšne uteži gor lepiti, da jim sploh dovolijo tekmovati (smeh).
Letos sem tudi jaz za vertical race odstranila zadnjo zaponko in je bilo potem res čudno smučati. Ampak tu pač šteje samo vzpon in je vse polno raznih trikov. Res, pravo doživetje je opazovati, kaj vse izvajajo, da bi bila oprema lažja. Lani se je sicer govorilo, da ne bo smelo biti nič predelano, temveč vse originalno, ampak so potem do letos samo še znižali grame in povzročili, da vsi skupaj še bolj predelujemo.«
V katerih disciplinah si letos še tekmovala?
»Long distance. Letos sem šla v Švico pravzaprav bolj preverit, kakšna je tekma, pri kateri ne greš samo navzgor, in sem bila zelo zadovoljna s spusti. So bili čisto zame, v mojem dometu. Je pa žal deževalo in mi dva kompleta psov nista zadostovala – mi niso več prijemali, tako da zadnjega vzpona nisem naredila in sem odstopila. Ampak se mi zdi, da bi to čisto lahko bila moja disciplina, ko bodo otroci malo zrasli.«
Kolikšne so razdalje na tekmah tipa long distance?
»Ženske na zadnji tekmi niti nismo imele tako velike razdalje – kakšnih 2400 metrov višine, moški en vzpon več, nekako 3000 metrov. Prva je potrebovala tri ure in petnajst minut, približno toliko tudi prvi moški.«
V čem je sploh razlika med posamezniki in long distance?
»V dolžini. Pri posameznikih sta dva vzpona in kakšnih 1600 metrov višine, pri long distance je pa več vzponov, kakšnih šest. Obe progi vključujeta tudi peš hojo in velikokrat tudi hojo z derezami. Spusti so včasih zahtevnejši, večkrat tudi ob napeti vrvi.«
Prej sva govorili o težavah na progi. Kakšne proge pa imaš najraje? Kakšne ti »ležijo«?
»Strme (naravnost ustreli)! Jože pravi, da takrat, ko vsi ostali že »ovinkarijo«, Jana še vedno rine naravnost v breg, pa čeprav se s konico smuči beza v oko (smeh). Torej čim bolj strme in … zdaj tudi poteptane. Sicer mi je žal, da moram to reči, ampak tako pač je. S tekmovalnega stališča, seveda. Poleg tega sem zdaj na long distance tekmi videla, da mi ustreza tudi, če je treba dati smuči na nahrbtnik in iti po »stopničkah«. Če je treba prevečkrat obračati, pa izgubljam.«
V Sloveniji tekmovalno turno smučanje še ni tako poznano, sploh če sodimo po objavah v medijih in zanimanju javnosti. Kakšne so tvoje izkušnje iz drugih držav? Je kaj več zanimanja? So na tekmah navijači?
»Ja! Od navijačev, ki so bili letos v Švici, se je skoraj hrib tresel (smeh). To je kar noro poslušati. Še posebno zame, ki nisem šla tako resno na long distance »dirkat«, je bilo čisto noro. In ko je prišla mimo druga skupina (moški, ki so startali eno uro za nami), je bilo takšno navijanje, takšno kričanje … noro. V državah, kot so Italija, Švica, Francija, je to čisto drugače, ker je pač bolj poznan šport. Vidi se že po tem, da se morajo tekmovalci, tudi v ženskih vrstah, prav grebsti, da lahko sploh pridejo v reprezentanco, ker jih je pač tako veliko. V Sloveniji pa je tekmovalcev malo in potem tudi navijačev ni.«
So vsaj kakšni sponzorji?
»Zaenkrat je vse na tekmovalcih samih. Jaz jih nimam, ker zame sestanek s potencialnim sponzorjem pomeni, da v tistem času ne bom trenirala. In potem se pač odločim, da grem trenirat. Ni pa poceni, že samo stroški voženj na treninge se hitro naberejo.«
Slovenija kljub vsemu ima reprezentanco za nastope v tujini. Kakšna so merila za sprejem vanjo?
»V Sloveniji so kvalifikacijske tekme in prvi štirje v državi imajo pravico iti v tujino; prvi štirje člani in trije mlajši člani – torej skupaj sedem tekmovalcev. Ampak pri nas jih tudi med člani ni toliko, med mlajšimi člani je pa zaenkrat edini Nejc Kuhar. Letos je na domačih tekmah med mladinci zablestel Jaka Ortar. Tudi jaz še kar čakam na kakšno tekmico … In zame je to težava, ker če sem edina, sploh ne pride do izraza, da sem vendarle dovolj dobra za udeležbo na večjih prvenstvih. Tako se je leta 2005 zgodilo, da enostavno nisem prišla v reprezentanco. Pa sem bila takrat res vrhunsko pripravljena in mislim, da bi se uvrstila kar visoko. Zdaj se je pa v dveh letih zgodil takšen napredek med ženskami, da sem kljub svojemu lastnemu napredku spet v sredini.«
Kdo pa financira odhode reprezentance na tekme v tujino? Sami?
»Svetovno prvenstvo sem si dejansko sama plačala. Je pa zdaj nov pravilnik za kategorizacijo in bo morda kaj bolje.«

Ko so se slovenski turnosmučarski tekmovalci v začetku marca potili v bregovih okoli smučišč na Golteh na zadnji letošnji tekmi državnega prvenstva, sta se v ciljno ravnino postavila voditelj oddaje Gorske sledi in njegov snemalec s TV Pika. Morda bo res kmalu bolje …

Katja Podergajs