Planinski vestnik 2012/08
Pionir helikopterskega reševanja v naših gorah
Ob stoti obletnici organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji smo se odločili, da na pogovor povabimo enega od velikih imen gorskega reševanja pri nas. Emil Herlec je bil med pobudniki in ustanovitelji AO Kranj in postaje GRS Kranj ter helikopterskega reševanja v gorah. Vitalni osemdesetletnik je že od mladih nog navdušen planinec. Kasneje se je zapisal alpinizmu, gorskemu vodništvu, postal pa je tudi inštruktor reševanja s helikopterjem. Pooblaščen je bil za nabavo prvega helikopterja za gorsko reševanje in sodeloval pri nakupu še šestih. Vrsto let je aktivno deloval v Planinskem društvu Kranj, kjer je bil zaposlen kot tajnik. Opravljal je funkcijo načelnika GRS Kranj, bil je prvi načelnik podkomisije za helikoptersko reševanje, nepogrešljiv pa je bil tudi pri gradnji Kranjske koče na Ledinah in zavetišča GRS na Krvavcu.
Foto: Gorazd Gorišek
Kako se spominjate najzgodnejših začetkov zahajanja v gore? Nekje sem prebral, da ste šolski pouk in sveto mašo z veseljem zamenjali za obisk gora z očetom …
Ja, to je res. Doma nas je bilo sedem otrok. Vsi smo bili nekako povezani z gorami. Oče nas je velikokrat peljal v hribe. Ni bil alpinist, vendar nas je naučil spoznavati, predvsem pa spoštovati naravo. Ker sem drugi najstarejši, sem z očetom hodil že pred vojno. Kasneje smo se otroci sami organizirali. Spomnim se, kako smo prvo vrv mami dobesedno ukradli. To je bila vrv za – sušenje perila. Povojni časi so bili težki. Hrane ni bilo v izobilju. V kanglici smo s seboj na ture nosili kisli fižol. Zelo smo si pomagali s paketi UNRA (ameriška pomoč povojni Evropi), ki so bili v tistem času nepogrešljivi. Tudi vsaka postaja GRS je dobila nekaj takih paketov.
Preplezali ste mnogo zahtevnih smeri, tudi pozimi. Zagnanosti in volje vam zagotovo ni primanjkovalo. Kako pa je bilo z opremo, z dostopom do sten?
Bilo je popolnoma drugače kot danes. Vlak je iz Kranja do Rateč vozil skoraj tri ure, ker je čakal smeno v jeseniški železarni. Vsi smo se poznali, družili. Ne tako kot danes, ko se vsak drži bolj zase, se pripelje do izhodišča, odide do stene in že pleza. Takrat smo se na vlaku srečevali z drugimi alpinisti, planinci in reševalci iz cele države, sklepali prijateljstva, izmenjevali novice, poizvedovali, kdo je kaj preplezal, in kovali načrte za prihodnje ture.
Oprema je bila v tistem času zelo skromna, tako zaščitna kot tehnična. Kar sami smo doma, z mamino pomočjo, šivali razne anorake in pokrivala iz kosov stare platnene embalaže. Plezalke smo spravili skupaj iz stare žakljevine, čevlji pa so bili podkovani z žeblji, trikuni imenovanimi. Prvo pravo vrv smo dobili iz Nemčije šele leta 1952 od nekega ameriškega padala … Veliko časa smo preživeli z našimi mentorji z legendarnim Jožo Čopom na čelu, spoznali pa smo tudi kakšno prijetno dekle. (smeh)
Leta 1948 se je nad Mlinarico ponesrečil vaš starejši brat Franko. Je to močno vplivalo na vašo najstniško zavzetost za plezanje?
Ne, ta nesreča je družino še bolj povezala, tudi z gorami. Franko je takrat plezal sam. Sam je tudi koval kline, kar je bilo zanj usodno. V času nesreče sem bil v Martuljku. Kasneje sem pomagal pri reševanju. Bilo je nad Mlinarico, v steni Zadnjega Prisojnika. V spomin nanj se naša koča v Krnici imenuje Frankova koča.
Kmalu po vojni ste bili med pobudniki ustanovitve postaje GRS v Kranju. Kdo so bili poleg vas glavni pri tem projektu?
Najpomembnejši mož je bil Tone Dovjak, že predvojni gorski reševalec in alpinist. S pomočjo svojih predvojnih tovarišev je organiziral predavanja, plezalne ture, skupinske pohode, vaje v alpinističnih veščinah in še marsikaj. Počasi nas je bilo na postaji vedno več, med njimi tudi moji trije bratje. Veliko poudarka je bilo na prvi pomoči. Predavali so vrhunski zdravniki: Janez Milčinski, Bogdan Brecelj, Andrej Robič, Jože Andlovic in Ivo Valič.
Prva reševalna akcija, na kateri ste sodelovali, je bila leta 1948 v Kukovi špici. Kako se spominjate tega reševanja? Kar je prvo, se verjetno ne pozabi …
Zagotovo ne, čeprav sem bil star šele sedemnajst let. Bilo je tisti dan, ko se je ponesrečil brat, vendar tega nisem vedel. S tovariši sem bil v krnici Za Akom, ko smo zaslišali vpitje. Sam sem ostal v podnožju, trije pa so splezali do ponesrečenca. Spominjam se, da smo ga nesli v dolino zavitega v platno in obešenega na lesenem kolu. Tudi mamina vrv za sušenje perila je zelo prav prišla. To so bili res časi, ki se z današnjim reševanjem ne morejo primerjati.
Pri transportu ponesrečencev ste si veliko pomagali tudi s konjsko vprego.
Drugih možnosti preprosto ni bilo. Ni bilo žičnic, avtomobilov, helikopterjev. Reševalne akcije so trajale precej dlje kot danes. Nemalokrat smo ves dan ali celo dva iskali ponesrečenca. Informacije o lokaciji in zdravstvenem stanju poškodovane osebe so bile zelo skope. Transport ponesrečenca je bil tudi poglavje zase. Že omenjena konjska vprega je bila za tisti čas pravi luksuz. Vsaj ni bilo treba vseskozi nositi … Tako smo vozili poškodovance s planine Jezerca oziroma Kriške planine na Krvavcu v Kranj do zdravnika. Štiri ure je trajal tak prevoz zgolj za silo imobiliziranega ponesrečenca. Bolečine so bile na slabi makadamski cesti seveda temu primerne … Leta 1952 smo začeli uporabljati prva tipizirana gorska nosila mariner, ki so še danes v uporabi. Druga oprema je prihajala postopoma, vsako leto nekaj.
Pridobivanje sredstev je verjetno posebna “disciplina” gorskega reševalca.
Zagotovo. Z leti smo imeli vedno več znanja in izkušenj, a premalo denarja za nakup opreme. Morda bi bila za bralce zanimiva anekdota iz sredine šestdesetih let. Na Krvavcu smo otvorili brunarico GRS in prvo dvosedežnico Gospinca. Močno je snežilo. Zapadlo je dober meter snega. Ko smo se od brunarice s kakšnim kozarčkom preveč sredi noči vračali proti zgornji postaji žičnice, je takratnemu kranjskemu županu Martinu Koširju zdrsnilo. Padec ni bil nedolžen. Župan si je zlomil nogo. Seveda smo ga primerno oskrbeli, imobilizirali nogo, dobro privezali na nosila in ga prenesli do ravno odprte gondolske žičnice. Vse smo storili prav, le na nekaj smo pozabili. Če le razmere dopuščajo, je treba vedno omogočiti ponesrečencu, da pred imobilizacijo in privezom na nosila opravi malo potrebo. Na to smo pri županu preprosto pozabili. Ko smo čakali, da je dežurni zagnal gondolo, je župana začelo na vso moč zvijati. Mislili smo, da od bolečin. Tolažil sem ga, da naj potrpi. V šali sem mu dejal, da bo že preživel, saj je bil korajžen partizan. A njega je še kar zvijalo … Končno je le povedal, da ga ne boli noga, temveč ima – privezan kot snop – popolnoma drug problem. Še preden smo ga rešili vseh prevez, sem izkoristil priložnost in ga, priznam, da malo predrzno, pobaral, ali bi se dalo za delo GRS dobiti kakšen dinar iz občinskega proračuna. V položaju, v kakršnem je bil, je seveda rade volje obljubil, da se bo potrudil, kolikor se bo dalo. In res. Kmalu zatem smo dobili nekaj sredstev iz občinske malhe.
Kako se je porodila, zorela in se kasneje udejanjila zamisel o začetku helikopterskega reševanja v gorah? Na lastne oči ste ga prvič videli v severni steni Matterhorna, kajne?
Konec petdesetih let smo šli plezat v Švico. V severni steni Matterhorna sta se poškodovala dva Japonca. Imeli smo toliko opreme, da bi jima lahko pomagali, a so nas švicarski reševalci ustavili. Razlog je bil za nas nepredstavljiv. Dokler niso dobili potrdila o kritju stroškov reševanja, niso šli v steno. Nam pa pustili niso … Po dolgem čakanju so le dobili želeno finančno zagotovilo nekega japonskega podjetja in reševanje se je lahko začelo. Kar naenkrat so se dvignili helikopterji … To je bilo za nas, ki smo akcijo opazovali, nekaj novega. Za Japonca je bilo žal prepozno (obvisela sta na vrvi), mi pa smo začeli razmišljati, da bi tudi pri nas uvedli reševanje s pomočjo helikopterja.
Kako ste se borili za prvi helikopter za reševanje v gorah?
Pilot Andrej Andolšek je izvedel, da so v Beogradu prevzeli tri helikopterje, po enega za Slovenijo, Hrvaško in Srbijo. To je bil prvi helikopter, ki naj bi priletel v Slovenijo, AB-47J2A, imenovan Bur-duš. Plovilo se ni moglo dvigniti do najvišjih vrhov naših gora. Republiški sekretariat za notranje zadeve ga je prevzel maja 1967. Pilot Andolšek in mehanik Emil Stepančič sta me kot takratnega načelnika GRS Kranj povabila, naj pridem v hangar na Brniku. Policijski helikopter je imel slabe zmogljivosti, bil je še bencinar, danes se seveda leti s pomočjo kerozina. Pripravili smo prve skupne vaje posadke helikopterja in gorskih reševalcev. Začetek je bil zelo težak, saj ni bilo primerne opreme za reševanje v gorah. Plovilo je imelo dvigalo, to pa je bilo bolj ali manj tudi vse.
Katera je bila prva reševalna akcija s helikopterjem?
Bilo je 24. marca 1968 pod Malo Mojstrovko. Akcija je stekla po naključju. Sam sem tistega dne odšel na smučarsko turo proti Vršiču. Namenil sem se čez Slemenovo špico v Tamar in naprej v Planico na smuške polete. Pred mano sta se z Vršiča prek Vratc vzpenjali dve skupini turnih smučarjev. Prva je srečno prečila pobočja pod Malo Mojstrovko, drugo pa je zasul plaz. Počilo je iznenada. Snežni plaz je pod sabo pokopal šesterico od osmih smučarjev druge skupine. Eden od nepoškodovanih je pohitel k Erjavčevi koči, da je obvestil reševalce. Helikopter je bil zaradi tekmovanja ravno takrat v Planici. Pilot Andolšek je na mesto nesreče nekajkrat pripeljal opremo in reševalce. Štirje smučarji so žal umrli, poškodovano smučarko pa je kasneje odpeljal v jeseniško bolnišnico.
Pri sodobnem reševanju je helikopter domala nepogrešljiv, kako pa je bilo v začetnih letih? Je bilo plovilo vedno na razpolago, kako je bilo z denarjem, opremo? Je bilo veliko težav?
Veliko. Zelo veliko. Stanje se je izboljševalo postopoma, precej pa je k temu pripomoglo tudi reševanje republiškega sekretarja za notranje zadeve na Krvavcu konec šestdesetih let. Organiziran je bil prvi reševalni tečaj za miličnike. Sekretar se je med smučanjem hudo poškodoval, zaletel se je v steber smučarske žičnice. Poleg je bil zdravnik Robič. Treba ga je bilo prepeljati v bolnišnico. Čim prej! Kljub zelo slabemu vremenu se je pilot Andolšek odločil za polet. Sekretar je kasneje žal umrl, a odgovorni so zaradi tega dogodka vendarle prisluhnili potrebam za helikoptersko reševanje v gorah. Najtežje je bilo dobiti uvozno dovoljenje za nove helikopterje. S kolegom sva morala v Beograd, kjer nama je s pomočjo rojaka na odgovornem položaju in nekaj zvijače vendarle uspelo pridobiti vse potrebno.
Leta 1972 smo uvozili jet rangerja – august AB 6. Letel je lahko do višine Kredarice. Lahko bi rekel, da se je takrat začelo moderno reševanje. Kasneje smo kupili nove helikopterje, vedno več je bilo usposobljenih pilotov, mehanikov, reševalcev-letalcev … Tudi helikopterskih reševanj je bilo vedno več. Seveda ne stenskih, kot jih poznamo danes, temveč prevoz ponesrečencev z nižjih višin.
Tudi na terenu je bilo treba urediti vse potrebno.
Da, takrat smo se lotili urejanja helikopterskih pristajališč pri Češki koči, na Krvavcu, pod Travnikom, celo na vrhu slednjega …
Menda ste tudi veliko tihotapili …
Seveda, kar precej. Denarja ni bilo nikoli dovolj, pa smo se znašli tako, da smo se v izogib plačila carine posluževali “kontrabanta”. Iz Avstrije smo pretihotapili letalski zvon za reševanje z gorečih stolpnic in še marsikaj drugega, recimo vrvi, čelade, oblačila, vponke, kline … Vsega tega se pri nas v tistih časih ni dobilo.
Je odzivni čas danes sploh primerljiv s tistim izpred štiridesetih let?
Zagotovo ni. Danes na Brniku dežura popolna ekipa za helikoptersko reševanje. V naših časih si tega ne bi mogli predstavljati, saj kompletne ekipe v začetnih letih niti imeli nismo. Je pa vendarle treba vedeti, da helikopter ne more poleteti vedno. Ponoči, v megli, viharju … Že v časih, ko sem bil še sam aktiven, smo poskušali leteti s pomočjo radarja, a to je bilo možno samo proti Brniku, ne pa z Brnika proti goram.
Zagotovo je najtežje, kadar je nesreča tako huda, da se ponesrečencu ne da pomagati. Kako ste doživeli take žalostne trenutke?
Težko. Najtežje je, ko človek uvidi, da ne more pomagati, da lahko – kruto rečeno – v dolino prenese oziroma prepelje samo še truplo. Gorska nesreča, ki me je osebno najbolj prizadela, pravzaprav ni bila neposredno povezana z reševanjem ponesrečenca, temveč se je zgodila nenadno, nepričakovano. Posledice so bile zelo hude. Pisalo se je leto 1975. V severni steni Grintovca se je zgodila nesreča. S pilotom Francem Štajerjem sva poletela do Češke koče in naprej na Zgornje Ravni. Močno je deževalo. Po oskrbi ponesrečenca smo se že posedli v helikopter. Zdravnik Gorazd Zavrnik je izrazil željo, da mu odstopim prostor. Ostal sem na tleh. Nato smo opazovali, kako so odleteli v smeri Jezerskega, a so kmalu prileteli nazaj in naprej proti Ledinam. Naenkrat je počilo. Ko smo prišli na mesto nesreče, nas je spreletelo. Trupla so bila ožgana do nerazpoznavnosti. Ko se je helikopter zaletel v ruševje, se je kerozin (rezervoar je pod sedeži) polil po ponesrečencih. Nesreča še do danes ni pojasnjena. V njej so umrli pilot Franc Štajer, zdravnik Gorazd Zavrnik in ponesrečenec Franc Gruden.
Ste tudi inštruktor reševanja s helikopterjem. Koliko reševalcev letalcev ste do danes usposobili za samostojno delo?
Veliko. Prvi tečaj je bil v Lescah. Bilo je deset miličnikov in prav toliko dobrih alpinistov. Tečaj je bil tudi dvakrat ali trikrat na leto. Pojavile so se težave s piloti, ki niso imeli dovolj letalnih ur. Znašli smo se tako, da smo vozili material za gradnjo Zavetišča pod Špičkom in še kam drugam, kjer je pač bila potreba. Bilo je prijetno s koristnim, piloti so dosegli potrebno število letalnih ur, delavcem pa smo precej olajšali in pohitrili delo.
Menite, da je prav, da je gorsko reševanje še naprej prostovoljno, ali bi moralo postati profesionalno?
Ostalo bo na prostovoljni bazi. Preprosto zato, ker smo premajhni za profesionalnost. Se ne izide, je predrago. Helikopter veliko stane, četudi stoji na tleh. Najdražje je zavarovanje. Veliko stane oprema, ki jo je treba po določenih letalnih urah zamenjati, tudi pregledi po petih, desetih, petdesetih urah, ko je potreben generalni pregled, so zelo velik finančni zalogaj. Velikokrat pravim, da je en helikopter kot nobeden. V času nujne intervencije se lahko pripeti okvara in posadka ne more poleteti. Nujno potrebna je rezerva. V posadki morajo biti dva pilota in mehanik. Enkrat sem izračunal, koliko stane ura letenja s helikopterjem. Številka je, če upoštevamo vse dejavnike, ki sem jih naštel, zelo zelo velika. Eno reševanje stane približno 45.000 evrov.
Nepredstavljiva številka …
Ja, res je. Treba je vedeti, da dandanašnji na Brniku dežura popolna ekipa: dežurni zdravnik, dva pilota in letalec-reševalec. In to od zore do mraka. O razmerju med dnevnicama zdravnika in reševalca-letalca pa rajši ne bi govoril …
1. maja 1977 ste na Joštu nad Kranjem predsedniku Titu v imenu gorskih reševalcev predali cepin. Kakšni so spomini na to srečanje?
Prijetni. Nikoli se nisem ukvarjal s politiko, a takšni dogodki se ne pozabijo. Maršal je z zanimanjem prisluhnil, ko sem mu omenil, da se z Jošta lepo vidi njegova rezidenca na Brdu. Po ogledu me je nagradil s kozarčkom …
Ali danes, v jeseni življenja, še vedno spremljate delo gorskih reševalcev in pomagate z nasveti?
Spremljam še, pomagam pa ne več. Je tudi nekaj stvari, o katerih ne govorim rad, ki mi pri GRS niso všeč. Tudi o nesreči v Turski gori imam svoje mnenje. Lepo bi bilo, da se zadeve razčistijo, ne zato, da bi koga obsodili, temveč zato, da se kaj podobnega ne bi zgodilo nikoli več. Točno se ve, zakaj se je ta strašna nesreča zgodila, in ve se, kdo ni opravil svojega dela.
Lani ste prejeli tudi svečano listino Planinske zveze Slovenije, pred tem pa že obilo drugih nagrad in priznanj. Kaj vam pomenijo?
Ne bom rekel, da jih nisem vesel, a ničesar v življenju, še najmanj pa dela, povezanega z gorskim reševanjem, nisem opravljal zaradi tega, da bi bil deležen kakšne posebne pozornosti. Moram pa omeniti, da sem od komisije GRS dobil tudi dva javna opomina. In nisem bil edini! Nekaterim se je godilo še slabše. Po uspešni reševalni akciji v Jalovcu je bil iz vrst GRS izključen Rado Kočevar, po akciji v Špiku pa izkušeni alpinist in reševalec Janez Krušic. Nikoli mi tudi ni bilo jasno, zakaj na Vršiču lahko posredujejo le reševalci GRS Kranjska Gora, čeprav so koče na tem območju v lasti PD Jesenice.
Gorazd Gorišek
