(ali pripoved o nevarnem vzponu na vrh Matterhorna)
Panorama, 27. marec 1965
Mrzlo ponedeljkovo jutro. Ura je pol sedmih. Pravkar bom končal svoje tretje bivakiranje. Krona ledenih sveč obdaja moj obraz. Mali termometer na vetrnem jopiču kaže petindvajset stopinj pod ničlo. Tudi to noč nisem zatisnil očesa. Spati v severni steni Matterhorna, kakšna utopija! Sedim na majhnem prostorčku, velikem komaj trideset centimetrov, ki ni poledenel, s hrbtom naslonjen na navpično steno. Noge svobodno bingljajo v praznino. Dve debeli vrvi me držita ob steni, ena na prsih, druga na kolenih. Že več kot pol ure nervozno stiskam v rokah majhno žepno svetilko. Čakam, da bom odgovoril na Mariov svetlobni znak. Še nekaj minut in zgodilo se bo! Ozračje se je zvedrilo. Vse okrog mene se koplje v mrzli lunini svetlobi, v dnu doline pa stožčasta senca Matterhorna potaplja v temino kraj, od koder bi me moral Mario poklicati. Samo na to še mislim: videti znak in takoj odgovoriti nanj. Trije navpični gibi, počasni in potem vse hitrejši. Tako mu bom povedal, da sem še vedno živ, da sem nekako prebil tudi to noč in da bom nadaljeval začeti vzpon, š e nikoli nisem občutil tako krute samote. Prijateljski žarek svetlobe, ki prihaja iz dna doline, dva tisoč metrov pod menoj, je edina človeška toplota, ki me bo spremljala tri dolge dni in noči. Nenadoma, globoko pod menoj, komaj zaznavna svetloba! šibkejša je, kot včeraj zjutraj: kot drobna, žareča iglina konica. Šibkejša postaja, ker sem jaz vedno više. Morda jo pa danes zadnjikrat vidim, si mislim. Morda bom že jutri z malo sreče dosegel vrh!
SEDEMDESET UR NA MEJI MOGOČEGA
Mario počasi oddaja znake. Štiri. Potem preneha. Končno! Potegnem roko iz spalne vreče in v istem ritmu odgovarjam. Videl me je. Njegovi znaki postajajo vse hitrejši. Pogosti, živahni, utripajoči. Zde se mi kot bese- ,de, na katere razvneto odgovarjam, kot da bi hotel razkričati svoje navdušenje in hvaležnost. Sedaj nisem več sam. Svita se: svežnji svetlobe in sence se prepletajo in rišejo svoje oblike in bane na vrhovih Valaisa. Porajajoči dan počasi redči lučke v Zermattu. Zakaj vraga sem sploh tukaj, v srcu zime, sam, na neznani poti, okovani v led in polni smrtonosnih pasti? Zakaj kljubujem tej strašni samoti? Morda sem prekoračil meje razuma in zato tako ošabno izzval svojo usodo. Preteklo poletje sem si dejal, da ne bom nikoli več poskušal nastaviti pri podobni preizkušnji! Zakaj vendar sem prelomil dano besedo? Vsa ta vprašanja, ki se jim ne morem upreti, botrujejo mojemu zadnjemu naskoku na vrh. To so misli človeka v trenutku slabosti, človeka, ki se že sedemdeset ur sprehaja po najekstremnejših mejah mogočega, da bi uresničil \svoj načrt. In ta načrt se imenuje Matterhorn, simbol alpinizma, to je šport, ki se je rodil na tej skalnati piramidi natančno pred sto leti. Danes pa hoče en sam človeček končati svojo kariero, da bi začrtal edino in poslednjo mogočo pot na najnevarnejši steni in tako počastil stoletnico osvojitve Matterhorna.
ŠTIRISTO METROV SPUSTA V PRAZNO
Nerodno mi je bilo pripovedovati ljudem o svojem načrtu. Tako sem moral iskati svetovalce in spremljevalce med svojimi najboljšimi prijatelji. Galieni se je poškodoval v neki smučarski nesreči. Ostala sta mi Panei in Tassotti. Desetega februarja letos smo odšli na pot. Vso pot sem imel natančno preračunano, zato se mi noben prehod ni zdel nov. Bili smo srečni. Po treh dneh hudih naporov smo dosegli prvo točko v steni, previs, ki seka povprek vso severno steno. Pripravljala se je nevihta. Ko se po štiriindvajsetih urah nebo ni prav nič spremenilo in ni bilo nobenega upanja, da bi se neurje poleglo, se je naša veselost umaknila obupni žalosti. Na večer trinajstega februarja je nevihta dosegla višek. Sneg je silil v šotor, veter ga je premetaval kot jadro, šivi so popuščali drug za drugim, dokler niso nenadoma vsi popustili, šotor je bil samo še cunja, ki jo je stresal veter in katere smo se krčevito oklepali. Naslednja noč je bila prav taka. Barometer, naša edina naprava, je padel še za petnajst milimetrov. Neurje torej še ni doseglo svojega maksimuma. Nič več nismo smeli izgubljati časa. Zarana se je, sredi strašne nevihte, pričel naš akrobatski umik: štiri sto metrov nazaj v prazno, in to le z dvema vrvema. Panei in Tassotti sta se vrnila v Courmayeur: čas, ki sta ga lahko posvetila vzponu, jima je potekel. Tako sem ostal sam v Zermattu, sam, z vročo željo, ki je plamtela bolj kot kdaj koli. V dveh dneh se je vreme zopet uredilo. Iz govoric, ki so mi prišle na uho, sem zvedel, da se nameravajo drugi spopasti s severno steno. Smem dopustiti, da mi vzamejo moje »pravice« do vzpona? Čeprav sem še včeraj mislil, da sem nor, se mi je v tem trenutku zazdelo vse popolnoma logično in mogoče in — naslednje jutro sem se odpravil.

Bonatti odhaja iz zavetišča Hoernli
To je bil čuden odhod, ozračje je bilo napeto. Mnogo preveč se je govorilo o mojem prejšnjem neuspelem poskusu, ki pa je bil samo stvar slabega vremena. To pot sem moral oditi popolnoma neopaženo. Spremljali so me Daniel Pannatier, moj najboljši prijatelj iz Zermatta, Guido Tonella in Mario Biasi, ki mi je postal po najini očarljivi avanturi v Sibiriji pravi brat. Žena ni bila popolnoma prepričana o moji trdni odločitvi in je pričakovala, da se bom vrnil v Zermatt. Moji trije prijatelji so me spremljali do nasprotne obale Schwarzee. Toda, ko se je bilo treba posloviti, mi je postalo težko. Še zadnjič sem jim hotel povedati nekaj veselih besed, toda v grlu me je stiskalo. Zmogel sem le pridušen pozdrav. Počasi so odhajali, toda Mario se je, z ne vem kakšno pretvezo, zopet vrnil, Nad nama se je risal vedno mogočnejši Matterhorn. Tu pa se pričenja moja duhovna drama.
GORA SE Ml ZDI KOT UGASEL SVET
Dve misli sta se borili v meni: vrniti se po sledovih obeh prijateljev, ker se mi je vzpon pokazal v vsej svoji težavnosti in nevarnosti ali dovoliti Mariu, da me je spremljal kolikor je bilo najdalj mogoče. Medtem ko sva se približevala zavetišču Hoernli, sva veliko govorila, samo da mi ni bilo treba misliti, da bom ravnokar ostal sam.
Pritrdil sem si dereze in stopil na ledenik. Nisem imel dovolj poguma, da bi se vrnil. Omamljen od tišine in ginjenosti sem spešil korak. Nikjer sunka vetra, glasu padajočega kamenja, nobenega hrupa iz doline. Gora se mi je zdela kot ugasel svet. Kot avtomat sem napredoval proti podnožju stene. Tu in tam sem v snegu našel sledove svojega prejšnjega poskusa. Nič nisem čutil, ko sem jih gledal. Postal sem apatičen. Noč me je presenetila, ko sem iskal primeren prostor na ledeniku za namestitev spalne vreče. Mislil sem: če bo jutri zopet slabo vreme, bom imel vsaj pretvezo, da se vrnem in zapustim ta prekleti kraj. Veliko dela me je še čakalo, preden sem lahko legel, še prej pa so se nenadoma na dnu doline prižgale luči: Zermatt! Nisem mogel odtrgati oči od temne sence, ki je nemo pripovedovala o brezkončni steni nad menoj.
Zarana je mraz postal neznosen. Ko bi se moral premakniti in napraviti prve korake, sem za trenutek pomislil, katero smer naj uberem: proti vrhu ali proti Zermattu? Odločil sem se za steno, čeprav mi je manjkalo poguma, še nikoli nisem doživel podobne stvari. Ko sem zabil, prvi klin, sem odprl nahrbtnik in našel, košček tjulenjeve kože, ki sem jo rabil za smuči. Zdi se mi, da se »Zizi«. smehlja mojemu odkritju. »Zizi« je majhen medvedek — lutkica, ki mi jo je podaril Pannetierov sinček. Morda mi bo prinesla srečo, saj jo prav zato nosim s seboj, pritrjeno na nahrbtnik. Počasi napredujem, delo me zaposluje. To je pravo duševno osvobojenje.
(Konec prihodnjič)
Tonči Jalen