(Objava ni sponzorirana.)
Urednik Peter Skoberne:
Gozdar pred svojim časom: študije Boštjana Anka z odmevi
Slovenska matica 2024: 392 strani, ISBN: 978-961-213-408-2, cena: 35 €
Borut Peršolja: Knjigo sem si izposodil v matični knjižnici.
(Opozorilo: Objava razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
Dr. Boštjan Anko (1939–2013), gozdar, krajinski ekolog, univerzitetni učitelj in raziskovalec je bil eden izmed pionirjev trajnostnih načel v gospodarjenju s slovenskimi gozdovi. Ob 10. obletnici njegove smrti je izšel zbornik njegovih študij z odmevi njegovih sodelavcev in nekdanjih študentov.
Anko se je desetletja strokovno posvečal krajinski ekologiji, varovanju naravne dediščine, funkcijam gozda, gozdnim virom ter gospodarjenju z gozdno krajino. Velik poudarek je namenil preučevanju vloge gozda pri oblikovanju človekovega fizičnega in duhovnega okolja. Bil je pobudnik in duša medfakultetnega podiplomskega študija Varstvo naravne dediščine. Aktivno je sodeloval pri pripravi različne okoljske in naravovarstvene zakonodaje, na primer Zakona o gozdovih, Zakona o ohranjanju narave, Zakona o Triglavskem narodnem parku … Zaradi širokega pristopa je pogosto ostal nerazumljen in neupoštevan.
***
Dr. Boštjana Anka sem spoznal v začetku devetdesetih let, na enem izmed prvih sestankov takrat na novo oživljene CIPRA Slovenije. Mesečna srečanja so potekala v prostorih Gozdarskega inštituta Slovenije na Večni poti. Bolj intenzivno in z več različnih plati sem ga spremljal v letih, ko si je nevladna Koalicija za ohranitev Triglavskega narodnega parka prizadevala, da bi t. i. Vučkov zakon o TNP ostal neuresničen (ironija nesrečne usode je, da je vlada letos poleti, nekdanjega poslanca Vučka, imenovala za novega predsednika Sveta TNP …). To obdobje je bilo zame velika neformalna, a vendarle velika podiplomska šola naravovarstva.
Nisem pa se spomnil – o tem sem z velikim zanimanjem bral šele v zborniku – da bi imel Anko vidnejšo vlogo pri (ne)ustanovitvi regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe (2003–2010). To pogledno sta mi oči na široko odprla zanimiva prispevka spoštovanih znancev Avgusta Lenarja (stran 212–222) in Marka Slapnika (223–230).
***
Gusti, kot domačin in nekdanji direktor Logarske doline d. o. o., opisuje Ankovo vlogo na dveh področjih – pri razvoju Logarske doline (zlasti upravljanja z obiskom) in (ne)ustanovitvi regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe.
Glede (ne)ustanovitve regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe lahko rečem, da je to tudi eden izmed mojih življenjskih projektov. Nekoč sem na pol zares in na pol v šali govoril, da bom, ko bom velik, ranger (naravovarstveni nadzornik) v Kamniško-Savinjskem parku … Če odmislim, da so Grintovci moji domači hribi, se je vse skupaj začelo leta 1995 s sodelovanjem v projektu Geomorfološka inventarizacija Kamniško-Savinjskih Alp. Tisto poletje sem preživel v meni izjemno ljubih hribih, oblezel sem vse, kar se je dalo in ob obsežnem terenskem delu kartiral rabo tal v Kamniško-Savinjskih Alpah. Intenzivneje se je moje zanimanje stopnjevalo po letu 2003 s sodelovanjem pri različnih aktivnostih CIPRA Slovenije, ki je pod vodstvom Jerneja Stritiha zagnala staro zamisel o ustanovitvi regijskega parka (»Prirodni park v Kamniških planinah«, Planinski vestnik 1949/8–9, str. 189–194).
Žal je treba priznati, da proces, zlasti v najobčutljivejši sklepni fazi, ko je potekalo devet javnih obravnav osnutka Uredbe o ustanovitvi regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe, CIPRA Slovenije ni peljala tako, kot bi ga morala (tudi z nesrečno izbiro strokovnega sodelavca oz. koordinatorja projekta v informacijski pisarni). Nadškofija Ljubljana, Meščanska korporacija Kamnik, Kmetijsko gozdarska zbornica, izpostava Kamnik … so, zlasti na obravnavi na Črnivcu, javnosti in tedanji oblasti vsilili uničujoče stališče, »da je park tujek v lokalnem okolju, ki umetno postavlja stroge omejitve glede dopustnih dejavnosti, posegov in razvoja.«
O dogajanju glede (ne)ustanovitve regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe sem v preteklosti veliko pisal na svojem blogu Razgledi (npr. v prispevku Resnica ni v ogledalu, ampak v očeh človeka, objavljen 19. januarja 2010):
»Če je bila PZS v prejšnjem stoletju gonilna sila za ustanovitev TNP, pa je leta 2009 v celoti prevladal zasebni interes predsednika PZS nad dolgoročnimi interesi planinske organizacije. Ministrstvo za okolje in prostor je od septembra do konca oktobra 2009 vodilo javno razpravo o uredbi za ustanovitev Kamniško-Savinjskega regijskega parka. Po navedbah Informacijske pisarne prihodnjega regijskega parka se predstavniki PZS v času javne razprave niso pojavili na nobeni od predstavitev po občinah, niti niso posredovali svojih stališč.
Morda je za neodzivnost krivo to, da je predsednik PZS lastnik zemljišč v prihodnjem parku ali pa tiči razlog v lovski dejavnosti predsednika PZS na tem območju. Darko Veternik je v reviji Lovec (leta 2003 na straneh 571–572) objavil članek z naslovom Sejanje neresnic, ki jih ni mogoče prezreti (naslov je zgovoren že sam po sebi). Šlo je za odziv na navedbe lovca Franca Ekarja, ki ga Veternik predstavi kot osebo, ki je »kot velik naravovarstvenik trideset let kot privilegirani posameznik intenzivno lovil divjad v lovišču Kozorog in plenil najmočnejše primerke divjadi.« Vetrnik tudi zapiše, da je Ekar »pozabil povedati, da je postrelil več trofejne divjadi kot kateri koli pokojni in še živeči funkcionar prejšnjega sistema.«
Čeprav Ekar navaja svoj županski podpis pod sporazumom za ustanovitev parka iz leta 2005, pa je zamolčal dejstvo, da je prav Občina Preddvor jeseni 2009 »zaradi pritiska lastnikov« odstopila od že podpisanega pisma o nameri za ustanovitev parka.«
Cel proces nastajanja regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe, takrat voden in finančno podprt s programom Veleposlaništva Kraljevine Nizozemske MATRA KNIP, bi si nedvomno zaslužil samostojno študijo, ki bi analitično prikazala celotno takratno dogajanje. Zato sta Lenarjev in Slapnikov prispevek (s poudarkom na Ankovi vlogi) dragocena koščka v tem zapletenem (in še nedokončanem, neuresničenem) naravovarstvenem mozaiku.
V Ustavi RS (tretji odstavek 71. člena) piše: »Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.« Če mislimo resno, je ustanavljanje zavarovanih območij – parkov odlična, če ne celo najboljša možnost za udejanjenje omenjenega ustavnega določila.
***
Marko, tudi domačin, z izjemnim občutkom za domačo pokrajino, je – v umirjeno oblikovani in skrbno urejeni knjigi – podrobno opisal sodelovanje Anka pri projektu Trajnostni razvoj v Kamniško-Savinjskih Alpah (Interreg IIIA, 2007) in Izhodiščih za način interpretacije v Kamniško-Savinjskih Alpah. V svojem kratkem prispevku pretanjeno in spoštljivo razmišlja o interpretaciji dediščine (Ankov prispevek je objavljen na straneh 182–211), ciljnih skupinah in domačinih ter ob tem navede Ankovo misel, »… da bo uspeh največji, če ljudje ne bodo le gledali in poslušali, ampak (v mejah možnega) pri tem početju tudi sodelovali – in idejo počasi sprejeli za svojo.« (225)
Iz »kataloga skupnega (ne)znanja o naravi« Marko izpostavi poudarek o nujnosti monitoringa oz. spremljanja učinkov v naravi, pri čemer je nujno treba vključiti tudi domačine. In spremljati njihov odnos do narave in ukrepov, ki spremljajo njeno ohranjanje, kar je po mnenju Anka in Slapnika ključ do uspeha.
Zdi se mi, da so ta interpretativna razmišljanja najdragocenejši del Ankove zapuščine, ki utegnejo tudi v prihodnosti spet postati aktualna (vesel sem, da sem jih takole, po petnajstih letih od nastanka, lahko ponovno odkril). Zbornik sicer poleg življenjske poti in osebnosti Boštjana Anka prispevke predstavlja združene v sklope: gozd in gozdarstvo, varstvo narave, podiplomski študij varstva naravne dediščine, trajnost, vzgoja in izobraževanje za prihodnost ter ustvarjalni opus.
***
Velikokrat se ob različnih priložnostih sprašujem, zakaj prav domačini niso vedno in povsod gonilna sila odličnosti? Zdi se celo, da so večkrat na čelu praks, ki jih prepoznavamo kot neustrezne, problematične … Zato so življenjske zgodbe ljudi, kot je bil npr. Franjo Pahernik in v našem primeru Boštjan Anko, tako navdihujoče. Tudi iz zbornika izhaja, da je Boštjanu Anku lep odnos do vsega bil položen že v zibko. Rojstvo na Ankovi domačiji na Zgornjem Jezerskem, selišče pri Anku, sodi med prve na Jezerskem in je nepretrgoma naseljeno več kot tisočletje, ga je zaznamovalo pri vsem, kar je delal.
Zadnjič sem se z dr. Boštjanom Ankom družil v torek, 11. oktobra 2011. Triglavski narodni park je ob 30. obletnici pripravil okroglo mizo »Triglavski narodni park včeraj, danes, jutri.« Okrogla miza je potekala v Strgulčevi hiši v Bovcu. Do Bovca in nazaj naju je z dr. Ankom z avtom peljal dr. Matej Ogrin iz CIPRA Slovenije. Z Matejem sva uživala v pogovoru, ki je časovni potratnosti vožnje navkljub, minil, kot bi mignil.
