Gorenjski glas, 19. 03. 2004
Vodstvo Planinske zveze Slovenije izraža bojazen, da se med gorskimi reševalci širijo težnje po profesionalizaciji.
Kranj – Gorska reševalna služba Slovenije namerava še naprej delovati v okviru PZS, zagotavlja njen načelnik Toni Smolej. Na ponedeljkovem občnem zboru pa bodo zahtevali, da PZS pridobi status humanitarne organizacije za to službo. Brez tega so lahko ob veliko denarja.
V ponedeljek se bodo sestali v Poljčah na občnem zboru člani 17 postaj GRS iz Slovenije. To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi že pred tem dogodkom nanj opozarjal predsednik Planinske zveze Slovenije Franc Ekar. Po njegovi oceni v vrstah gorskih reševalcev že nekaj časa načenjajo vprašanje profesionalizacije. Zato so novembra lani zaprosili za stališče ministrstva za obrambo oziroma njegovega urada za zaščito in reševanje glede nadaljnjega razvoja GRS. Kot je zapisal državni podsekretar Miran Bogataj, niti v ministrstvu niti v Civilni zaščiti ne razmišljajo o spremembi sedanjega položaja GRS v okviru Planinske zveze Slovenije. Zagovarjajo tudi stališče, da gorski reševalci še naprej delujejo prostovoljno. Na območju naše države lahko izvaja reševanje v gorah le GRS Slovenije. Sami nimajo vpliva na ustanavljanje različnih društev, kar lahko storijo tudi člani GRS oziroma PZS. Zdi pa se jim nesprejemljivo, da posamezno društvo uporabi termin in znak GRS Slovenije, kot se je to zgodilo v Mariboru.
Predsednik PZS izraža bojazen, da bi se po tem zgledu utegnili ravnati še v nekaterih drugih postajah GRS. »Početje nekaterih reševalcev, ki rušijo temelje reševanja v gorah in blatijo PZS, nikakor ni sprejemljivo. Take ljudi moramo opozoriti, da ne sodijo v ugledno organizacijo z dolgo tradicijo. Če kdo hoče vsiljevati načela komerciale v humanitarno delo, so mu odprta vrata za odhod iz GRS. Dejstvo je, da so gorski reševalci organizirani zaradi obiskovalcev gora, ne zaradi sebe. Zato si bo PZS prizadevala za še bolj kvaliteten in strokoven razvoj gorskega reševanja,« je med drugim povedal predsednik Ekar.
»Zaenkrat nimamo nobenih teženj, da bi se Gorska reševalna služba Slovenije izločila iz PZS. Res pa je, da bo treba rešiti naš status v krovni organizaciji. Še vedno nimamo uradno priznanega statusa humanitarne organizacije. Glede na veljavno zakonodajo se obeta, da ne bomo mogli več kandidirati za sredstva fundacije za invalidske in humanitarne organizacije. To pomeni, da bi bili letno ob približno 50 milijonov tolarjev. Če vodstvo PZS ne bo uredilo tega statusa za GRS, bomo prisiljeni razmišljati tudi o reorganizaciji. Zato bomo na občnem zboru predlagali sprejem sklepa, da je treba rešiti to vprašanje najkasneje v dveh letih,« je pojasnil Toni Smolej, načelnik GRS Slovenije.
Stojan Saje
KOMENTARJA:
Iztok Snoj, 24. 03. 2004
Miha, zelo lepo napisano in se popolnoma strinjam!
Dajmo, spreglejmo, da so sedaj drugi časi in drugačne potrebe, razmere, … kot nekoč.
Miha Valič, 24. 03. 2004
Ob prebiranju člankov, ki sta bila objavljena na teh spletnih straneh me je nekaj stvari močno zmotilo, zaradi česar se oglašam.
Sem eden od mlajših članov GRS Ljubljana in verjetno na splošno v GRS Slovenije. Z reševanji imam nekaj izkušenj, čeprav še zdaleč ne toliko kolikor moji starejši kolegi. Zaenkrat sem še študent in zaradi tega nimam večjih težav z nenadnim klicanjem na reševalne akcije, nerodno je samo, če imam v naslednjih dneh kakšen izpit.
Opazujem in pogovarjam pa se z starejšimi, tudi iz drugih postaj, ki imajo redno službo. Velikokrat se zgodi, da gredo po opravljenem nočnem reševanju naravnost v službo, ali pa ne morejo zapustiti delovnega mesta, pa čeprav bi radi pomagali. V trendu čedalje močnejše kapitalizacije in majhnih privatnih podjetij, sodim da bo dobrodušnih šefov v službi čedalje manj in vedno težje bo spustiti delo iz rok in na vrat na nos steči na reševalno akcijo. In zato se bo zgodilo naslednje. Prostovoljno reševanje se bodo lahko šli le študentje, ki vsekakor nimamo dovolj izkušenj, upokojenci z ogromno izkušnjami, vendar žal manjšimi fizičnimi zmožnostmi in pa bog ne daj brezposelni reševalci, ki jim je glavna skrb iskanje službe.
Poleg tega je še en vidik. Skrb za ponesrečenca. V vseh usposabljanjih, ki sem jih bil deležen iz strani GRS (bila so na zelo visokem nivoju), se je poudarjala skrb za ponesrečenca in hitrost reševanja. Kljub ogromni volji in strokovnosti naših reševalcev pa ravno ta segment reševanja najbolj trpi iz preprostega razloga. Če je človek, ko ga pokličejo na reševalno akcijo doma ali v službi, mora svojo opremo najprej uredit in se odpeljat na zborno mesto. Če vzamemo za primer Ljubljano ob 3 ali 4 popoldne, ob prometnem infarktu, lahko to traja kar precej časa. In tako smo že v štartu v primerjavi z profesionalci iz drugih držav na slabšem.
Popolnoma logično je, da ministrstvo in civilna zaščita zagovarjata prostovoljnost, saj smo organizirani sami in njim pravzaprav ni potrebno veliko dela, pa imajo gorsko reševanje urejeno. Če bi prišlo do sprememb pa jih čaka naporno delo.
Razumem dolgo tradicijo prostovoljnega reševanja in ga do določene mere podpiram, ampak v današnjem času in letih, ki prihajajo, ko bo vedno več civilnih tožb in bo nasankal nekdo, ki je hotel samo pomagat, pa se v službi je imel težave zaradi tega. Mislim, da če ima naša mala država dovolj denarja, da ima zaposlenih toliko in toliko uradnikov v državnih službah, bi pa lahko uredila tudi svoje gorsko reševanje, če se hočemo hvaliti z statusom alpske države.
Opozarjam, da je to moj oseben pogled na problematiko, ki je mogoče popolnoma naiven in zgrešen. Tole pisanje nima namena kogar koli blatiti ali izpodbijati delujočo organizacijo, ampak zgolj prikazati še en drug pogled.
Lepo pozdravljeni