Cerro Champaquí (2770 m) je danes najbolj obiskana in poslikana gora argentinske province Córdoba. Kot tudi drugje na preobljudenih krajih se iz nekega njim neznanega in ne prav globokega razloga na tisoče pohodnikov vsako leto odpravi proti njenemu širokemu vrhu, da bi dosegli najvišjo točko pokrajine. Toda domačini bi verjetno rekli, da pravi zaklad Champaquíja ni razgled, temveč zgodbe.
Že njegovo ime naj bi po eni od razlag pomenilo »voda na vrhu« ali »voda v glavi gore«. Na vrhu se namreč skriva majhna laguna, skromno vodno zrcalo, ki bi mu naši pastirji rekli mlaka, okoli katerega so se skozi stoletja spletle ene najzanimivejših legend osrednje Argentine.
Po izročilu ljudstva Comechingón je bila laguna kraj, kjer se svet živih dotika nevidnega sveta. Meglice, ki se ob večerih dvigajo iz vode, niso bile le naravni pojav, temveč znamenje prisotnosti bitij, ki so prebivala v globinah gore.
Najbolj znana je legenda o Nevesti lagune. Ob jasnih večerih, ko zahajajoče sonce obarva vodno paro v zlate in rdeče odtenke, naj bi se nad laguno prikazala mlada svetlolasa žena, odeta v bele tančice. Nekateri so jo imeli za špansko dekle, ki ga je davno ugrabil poglavar domačinov in ga odpeljal v svojo votlino pod vrhom. Drugi so trdili, da gre za gorski privid, ki ga ustvarjata megla in svetloba. A generacije prebivalcev doline San Javier so bile prepričane, da se nevesta še vedno vrača na vrh in opazuje doline pod seboj.
Še bolj nenavadna je pripoved o Zlati deklici oziroma Vili lagune. Ta naj bi prebivala v samem središču vršnega jezerca. Imela je dolge lase iz zlatih niti in tako očarljivo lepoto, da je vsakogar, ki jo je uzrl, premamila, da ji je sledil. Ko se ji je kdo skušal približati, je izginila v globino vode. Po nekaterih različicah zgodbe so tisti, ki so jo predolgo opazovali, izgubili razum, drugi pa se iz gore niso nikoli vrnili.
Vendar laguna ni bila brez varuha.
Po stari legendi v njenih vodah prebiva (tudi) velikanski črni bik z zlatimi rogovi. Iz oči, nosnic in gobca mu švigajo plameni, njegovo rjovenje pa naj bi stresalo celotno pogorje Comechingones. Pojavi se opoldne ali ob neurjih, ko se voda razburka in se nad vrhom zbirajo temni oblaki.
Prav ta bik je osrednji lik legende o nekem Amarantu. Ko je med pastirji slišal zgodbo o zlatorogem biku, se je odločil, da ga ujame. Oborožil se je z dolgo vrvjo, sedel na konja in odjahal proti vršni laguni. Tam je sredi noči zaslišal petje sirene, nato pa iz vode zagledal strašnega bika.
Ko mu je uspelo vreči zanko okoli vratu živali, je bik zarjovel tako silovito, da se je stresla vsa gora. Voda je začela vreti in drveti po pobočjih. Amaranto je vlekel na eno stran, bik na drugo. Nato se je v središču lagune odprla ogromna luknja in pogoltnila jezdeca, konja in zver. Ko se je voda umirila, o njih ni ostala niti sled. Od takrat naprej naj bi ob vetrovnih večerih iz lagune še vedno prihajalo zamolklo rjovenje.
Argentinske strasti – Diana Baccaro: Hugo Marchisio je (pre)izkušen gorski vodnik, a se obnaša kot filmski režiser, kot pridigar brez cerkve. Vodi romarje na vrh Córdobe in prisega, da je vsak izlet edinstven in neponovljiv. Ali skale spreminjajo položaj? Ne, ni, to pojasni. Oblike oblakov se spreminjajo. In družba. Prepotena majica, razmršeni lasje, temne oči – Hugo je več kot le vodnik je pripovednik. »Ne osvojimo gore, ampak sebe« …
A Champaquí ni le gora staroselskih legend. V 16. stoletju so se nanjo navezale tudi sanje španskih raziskovalcev. Po nekaterih pripovedih naj bi v njeno okolico zašel kapitan Francisco César, ki je iskal skrivnostno bogato mesto v notranjosti celine. Njegovo iskanje je pozneje preraslo v eno največjih južnoameriških legend, v zgodbo o »Mestu Cezarjev« oziroma Trapalandi, skriti deželi zlata, srebra in draguljev. Nekateri so jo postavljali v Patagonijo, drugi v Ande, tretji prav v osrčje pogorja Comechingones.
Če bi pesnik ali pisatelj Jorge Luis Borges (1899-1986) iskal argentinsko goro za eno svojih neskončnih zgodb o labirintih in prividih, bi verjetno izbral prav Champaquí. Na njegovem vrhu je majhna laguna, v kateri prebivajo sirene, vile in biki z zlatimi rogovi, pod njegovimi pobočji pa naj bi se skrivale sledi izgubljenega mesta Trapalande. Le redko katera gora v Južni Ameriki tako jasno dokazuje, da vrh ni vedno najzanimivejši del gore. Včasih je veliko bolj zanimivo vse, kar ljudje o njem pripovedujejo že stoletja.
