Gorenjski Glas, 31. avgust 1990
Na Gorenjskem nas je narava še posebej bogato obdarila s slikovitimi vršaci, kar je svojevrsten privilegij. Druga plat tega razkošja nam žalibog razkazuje vso tragiko dejstva, da se dandanašnji že vsakdo čuti poklicanega povzpeti tja gor. Je že tako, da je v človekovi naravi dobršnja mera tekmovalnega duha, pa naj se želi izkazati v tekmi s sočlovekom ali zgolj premagati samega sebe. Do kod seže v gorah meja zdrave tekmovalnosti, od kod pa velja tista segava, ob tem pa tudi presneto resnična krilatica »gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor«?
O tem lahko beremo v časopisnih črnih kronikah pod klišejskimi naslovi: Zdrsnil na melišču, Omahnil v globino, Planinec obtičal v steni, Odkrušil se mu je oprimek, Pomanjkljivo opremljen v gore… o tem nam v dolgoletnih reševalnih izkušnjah prekaljeni vedo povedati tudi prostovoljni gorski reševalci. Da ne bo pomote: ljubiteljem gora nihče ne oporeka njihovih izletov v gorske vrhove, če le ne precenjujejo svoje vzdržljivosti, pripravljenosti, opremljenosti in ne podcenjujejo skritih pasti v vrhovih, če jim je le jasno, da vsak obiskovalec gora še ni alpinist, rekreativec pa mora prav tako vedeti, kakšnemu vzponu je dorasel pri svojih letih, vzdržljivosti in kondicijski pripravljenosti. Kot je ob zadnji reševalni akciji z Ledin, ki se je za planinca srečno iztekla, dejal eden od reševalcev, neredki prihajajo v gore samo v kratkih hlačah in majicah. Gorje, če jih pod vrhom tisočaka zaloti nevihta ali če jih okoliščine prisilijo v bivakiranje!
Zaradi takih in drugačnih okoliščin so gorski reševalci vso sezono v pripravljenosti Morebiti bi ljudje manj prostodušno zajemali gore z veliko žlico, ko jim reševalci ne bi priskočili na pomoč brezplačno, pač pa bi bilo tako kot v tujih alpskih državah za težavno (in drago) reševanje plačati ekonomsko ceno.
D. Z. Žlebir
