Polet, 4. januar 1945, dLib.si
Glavni urednik Boris Režek
Po severnem stebru Kukove špice
Janez Brojan – gorski vodnik:
V jutranji polmrak huškne svetlobni pramen avta, ki prevaža delavce jeseniške tovarne. Z njim se popeljem do Martuljka. Snega je toliko, da je belo, vreme je lepo, zelo mrzlo je; kakšen bo le sneg tam gori? Ali mi bo uspelo to, kar nameravam?
Hitro sem vrh klanca, od kjer je lep pogled v dolino. Pri razpotju ob studenčku srečam srno, nekoliko me gleda, nato pa lahkotnih skokov odhiti v gozd. Tudi jaz pospešim korak, saj tu je položno. Skozi vejevje pihlja lahna sapica ter se poigrava z vejicami dreves. Studenček veselo žubori med kamenjem. Nekoliko dalje se začuje klokotanje gorskega potočka, ki hiti v zamrzlo strugo Martuljka. Kako krasno jutro v tej blaženi tihoti. Po vejicah vise srebrni kristali sreža. Skoro se začuje tudi šum slapa, a ne tako močno in ponosno kot poleti, oglaša se tiho kot bi se bal, da se ne zbudi molčeča priroda. Vrh smreke se utrga češarka, ter pada z veje na vejo. dokler ne obleži na tleh. V gladki steni nad stezico se oglasi šoja, kar jezen sem nanjo, ko s svojim hreščečim glasom moti tišino.
Ko pridem Za Ak objamejo prvi sončni žarki vrhove gora. Snega je tu že nad 60 cm, vdira se vrh čevlja. Okrog Široke peči in Kukove Špice se od časa do časa dvigne oblak snega; mede tam gor, stene so vse pokrite z ledom in s snegom. Mraz je vedno ostrejši.
Po grapi pod Široko pečjo in Škrnatarico se je bil posul plaz, sneg v grapi je popolnoma trd, izhodni žleb iz grape je navpičen in leden, da je treba sekati oprimke in stopinje. Nad skokom je sneg najslabši, napihan je, vdira se do pasu, le počasi sem napredoval navzgor, više je bilo že boljše, tu ga je pa kar naphalo, da mi je vsako stopinjo sproti zasulo. Da sem le tu pod steno Škrnatarice! Sedajle še čez police do vznožja stebra Kukove Špice.
Ura je pol desetih, ko sem pri vstopu v steber. Mraz je tu še ostrejši, veter zbada ter sili skozi obleko, tudi lačen sem že postal, pa kaj pomaga, ko pa imam vse, razen 14 metrov vrvice, cepina in derez, v grani.
Pustil sem prtljago, misleč, da se bom itak kmalu vrnil. Premišljam, če bi vstopil ali ne; odločim se vseeno, da poizkusim ali gre. Skala je vražje mrzla, četudi imam dvoje dobrih rokavic, se mi je že takoj nad teraso dobro zanohtalo. Z rokami začnem otepati, da si nekoliko ogrejem prste in zopet grem naprej. Preden sem pod kaminom, se mi ponovno zanohta, odvržem rokavice in drgnem roke s snegom. Boli me, a kmalu je boljše. Nataknem si znova ene rokavice, z dvojnimi ne bi mogel prijemati tako neznatnih oprijemov. Skale so vse ledene, kamin sem imel kar brž za seboj, a tu je opast, že se hočem vrniti, pa še enkrat poizkusim — in šlo je. Prestop na ozko zaledenelo plat levo od kamina se mi je končno le posrečil. Izstop s plati me je še mučil, bil je ves zaledenel, a jaz prekratek, a tudi tu je nazadnje šlo. Steber je premagan.
Na grebenu nekaj metrov pod vrhom, je skala, kjer ni snega, sonce lepo in toplo sije s prisojne strani, a na razu močno brije. Vsedem se tu, da se odpočijem, bil sem od hitre hoje ves izmučen. Razgled je mogočen, kako krasno je vse zalito s snegom. Očak Triglav se koplje v soncu, odet z debelo snežno odejo in se razgleduje po svoji pokrajini, zdi se mi kot bi hotel reči: Kje ste zdaj vi ubogi dolinci, ali se nihče ne upa povzpeti na moja ostra ramena? — Njegova severna stena sameva vsa mrka in otožna. Rjavina, tam na levi – kako se zdi nedostopna. Onstran je Kepa, tako nedolžna in pohlevna v poletju, a zdaj mogočna, obenem pa tako prikupna in vabljiva. Tudi pri njej sem bil že petkrat pozimi v gosteh. V začetku je bila vedno nedostopna, a nazadnje sva se kar dobro razumela. Dalje proti vzhodu je Stol, še niže je videti belo kopo Storžiča, a, še dalje uhaja pogled na ponosne Grintovce. Na severozapadu krasna rajda Visokih Tur. Kako lep je Veliki Klek! Treba je nazaj v dolino. Za Ak, kjer sem pustil svoje stvari.
Ne vem, koliko je ura — ustavila se mi je v mrazu. Ko odhajam, začujem pisk lokomotive iz doline. Kaj je res že toliko ura. Hitro sestopam po stebru. Zdaj pride tudi vrvica na vrsto, preveč se po njej ne bom smel spuščati, za oporo bo pa le. Nad kaminom nataknem vrv na mal rogelj ter se počasi spuščam nizdol. Biti moram zelo previden, ker so police vse ledene. Parkrat sem se moral prosto spustiti po vrvi in prej, kot sem pričakoval, sem bil na plateh nad vstopnim kaminom. — Še en spust po vrvi in že sem na polici pod stebrom.
Navzdol po snegu sem kar hitro, skoro se znajdem nad navpičnim žlebom, tudi tu sem hitro čez, še par minut pa sem pri oprtniku. Zadenem si ga na ramo in brž v dolino, ura bo gotovo že štiri. Sonce res sije še na Savo, ali ne vem do katere ure tu sije čez grebene. Ko pridem na rob nad slapom, začujem sopihanje lokomotive na postaji Gozd-Martuljek, začudim se, kaj je res šele tretji vlak? V še večje začudenje pa opazim, da je to oni vlak, kateri pelje ob eni proti Jesenicam. Torej nisem rabil čez steber gor in dol niti tri ure. Umiril sem korak in prišel v Gozd.
To turo sem napravil za Sv. Tri kralje (6. januar 1946). Bil je prvi zimski vzpon čez severni steber Kukove Špice.
