Slovenski alpinizem 1995
Gašerbrum IV, Svetičič ’95
KOTG.
Cilj: prvenstveni solo vzpon na alpski način prek zahodne stene Gašerbruma IV.
Vodja Miroslav Svetičič – Slavc (37), pomočnik Tomaž Jamnik – Mišo (57), Jurij Oblak (28) in Milenko Zver – Milan (35); sk. 4. Zvezni oficir Umar Hayat.
19.05. so odpotovali iz domovine,
23.05. so opravili “brifing” na Ministrstvu za turizem v Islamabadu,
24.05. pa so že odšli z avtobusom v Skardu, kamor so prispeli dan kasneje.
26.05. so še nakupovali hrano in kompletirali tovore,
27.05. pa so se s štirimi terenskimi vozili – na treh so bili tovori – odpeljali goram naproti. Popoldan so dosegli Tangal (pol nosaške etape od Askole) kjer se je končala cesta.
28.05. so odšli s 52 nosači in
03.06. v slabem vremenu dosegli bazo (4800 m) pod zahodno steno Gašerbruma IV s 48 nosači. Dan pred njimi so tam postavili tabor 19 članska (13 alpinistov) korejska odprava (imeli so 160 nosačev), katere načrt je bil prav tako prvenstvena smer prek zahodne stene. Ob prihodu so imeli že postavljen ABC in nadelano pot do T1.
Osnovni načrt korejske odprave je predvideval vzpon po SZ grebenu, s čemer bi ustvarili možnosti za povratek tistih, ki bi (pre)plezali zahodno steno. To pa je bil skoraj do potankosti enak načrt kot Svetičičev, ki se je nameraval na SZ grebenu aklimatizirati in na njem tudi pripraviti depo za pomoč ob povratku.
04.06. je je odšel Svetičič po ledeniku pod steno in po snežnih vesinah na rob skrite globeli, koder je predvidel T1. Vreme je bilo lepo, le veliko snega, ki se je čez dan obupno prediral.
05.06. Vreme je bilo lepo, v bazi celo toplo, in vsi štirje so odšli po ledeniku mimo korejskega ABC do roba skrite globeli in s seboj odnesli vse potrebno za T1.
Svetičič ga je postavil na višini 5500 m, kjer je potem tudi prespal – ostali trije so se vrnili v bazo – in
06.06. plezal po ozebniku, ki vodi na SZ greben. Dosegel je višino 6200 m, potem pa se je vrnil v T1, v katerem je prespal.
07.06. se je vzpel še višje, vse do sedla (6500 m, po G. Childu 6640 m) v SZ grebenu, potem pa se je vrnil v bazo.
08.06. je bil dan počitka. Vreme je bilo ves čas lepo s sorazmerno visokimi temperaturami v bazi; ponoči pod – 5.
09.06. je Zver Svetičiča pospremil do T1, potem pa se je vrnil v bazo. Ostali so šli na Konkordijo po pošto in se še isti dan vrnili; bilo je hudo utrudljivo, ker se je močno udiralo.
10.06. je Svetičič dosegel SZ greben vrh ozebnika. Sporočil je, da je hud veter in da se je zato umaknil na severno stran, ki je snežena. Vreme se je začelo spreminjati, oblaki z juga napovedujejo poslabšanje. Pripravil je depo in bivakiral v razpoki na severni strani grebena pod skalno bariero v višini nekako 6800 m.
11.06. je v bazi snežilo, prav tako na gori, zato se je Svetičič vrnil. Tudi korejska ekipa je bila vsa v bazi. Napeli so že vrvi do sedla v SZ grebenu, kjer so postavili T2. (Njihov T1 je bil 5600 m visoko pod ozebnikom, iz njega je bil lep pregled nad ozebnikom, ki vodi v osrednji steber zahodne stene – Svetičičevega cilja.)
12.06. je bilo v bazi zopet lepo. Vendarle je bilo izboljšanje le kratkotrajno, zvečer jim je močan veter podrl skladišče.
13.06. se je vreme dokončno skazilo. Vsi so bili v bazi.
14.06. pa je vreme kazalo na izboljšanje. V vremenskih poročilih je bilo govora o hudi vročini v Pundžabu. Vsi so bili še v bazi. Svetičič pa se je že odločil, da gre naslednji dan v T1 – tudi če vreme še ne bo primerno za vzpon – in tam čaka na izboljšanje.
15.06. je bilo nebo kristalno čisto. Svetičič je z Jamnikom in Oblakom odšel do T1. Med potjo so v ABC od Korejcev izvedeli, da načrtujejo v naslednjih dneh vzpon na vrh po SZ grebenu. Jamnik in Oblak sta se vrnila v bazo, Svetičič pa se je pripravil na vzpon.
16.06. gaj e tudi začel in dosegel višino 6500 m. Zadnji del ozebnika je bil zelo strm in je le počasi napredoval. Bivakiral je nekoliko pod najvišjo doseženo točko. Vreme je bilo lepo in iz korejske baze ga je bilo lepo videti skozi njihov teleskop. Poročaj je o dobrem počutju.
17.06. je nadaljeval z vzponom. Ob 8. uri je poročal o krušljivi skali. To je navajal za vzrok, da je dosegel manjšo višino kot je načrtoval. Vreme v bazi je bilo lepo. Opoldne so ga iz baze lepo videli, kako je plezal po snežiščih. Toda z napredovanjem še naprej ni bil zadovoljen, ker je moral zelo iskati najugodnejšo smer. Poročal je tudi, da so bile sledi prejšnjih poskusov vidne le do višine 6100 m. Ob 18. uri je sporočil, da si je bivak uredil na višini 7100 m, da pa zaradi megle ne vidi, kakšno bo nadaljevanje. Z mrakom so megle povsem izginile in jasno je bilo vso noč.
18.06. proti jutru je začel veter in pojavili so se oblaki. Ob 8. uri je sporočil, da je ponoči rahlo snežilo in da ni mogoče nadaljevati. Težkega terena da ima še okoli 150 m – je sporočil – da bo počakal, da v steno posije sonce in sneg stopi. Ob 12. uri je javil, da še ne more nadaljevati. Vrh gore, tudi mesto, kjer bivakira, da je v megli. Dopoldan je nad seboj napel 50 m vrvi in da čaka na izboljšanje. Omenil je tudi povratek, vendarle je menil, da bo navzgor vendarle lažje in enostavneje. Da ima še dovolj hrane in da je počutje v redu. Zvečer je bilo povsem jasno.
19.06. ob 6.30 je začelo snežiti. Ob 8. uri je javil, da so razmere obupne. Na gori da divja nevihta. Ob 12. uri pa, da se vreme umirja in da si pripravlja hrano. S povratkom da bi začel naslednje jutro. Vendar se še ni dokončno odločil.
V dolini se je za kratek čas zvedrilo, tako da sta bila ob 15. uri baza in tudi gora v soncu. Sporočil je, da se je dokončno odločil za sestop naslednjega dne. Da ima vse mokro in da mu tudi hrana ne tekne preveč. Zaradi pregostega napitka da je bruhal, ob 21. uri se je spet pričelo oblačiti.
20.06. opolnoči je pričelo narahlo snežiti. Ob 5. uri je snežilo že prav močno in do 7. ure je zapadlo kakih 20 cm snega.
V bazi so nestrpno čakali na zvezo ob 8. uri, vendar se Svetičič ni oglasil, prav tako ne ob dogovorjeni 12. in 18. uri. Ob 15. uri so spet videli goro, na njej pa nobenega gibanja. Olajšanje je prineslo sporočilo vodje Korejcev, ki je ob 20. uri sporočil, da so ga njegovi ob 15. uri videli sestopati visoko v stebru.
21.06. sta odšla Oblak in Zver v T1 s hrano in suho obleko. Vreme je bilo spremenljivo, gora v megli, baza pa od časa do časa v soncu, vmes so bila kratkotrajna sneženja. Zver se je vrnil, Oblak pa je ostal v T1. Oba sta dobila snežno slepoto.
22.06. je bilo vreme slabo, snežilo je. Oblak se je s skupino Korejcev vrnil v bazo.
23.06. Vreme je bilo še naprej slabo, snežilo je in gore ni bilo videti. Zapadlo je še kakih 25 cm snega.
24.06. se je vreme začelo obračati. V bazi je bilo občasno sonce, tudi goro pod 6000 m so videli. S teleskopom so pregledovali njen vidni del. Korejci so odšli na goro.
25.06. je bilo vreme lepo. Jamnik je z zveznim oficirjem in Korejci odšel na Konkordijo organizirat helikopterski polet. Zanj so Korejci zaprosili že v Islamabadu. Helikopter je res priletel in s korejskim snemalcem obletel zahodno steno, v višini 6500 m. Na osnovi posnetega in opazovanj iz helikopterja pa Svetičiča ni bilo mogoče izslediti. Isto so poročali tudi korejski alpinisti z gore.
26.09. je zopet snežilo. Korejska ekipa je bila na gori.
27.06. se je vreme izboljšalo.
28.06. so podrli T1 in ob tem pregledali vstop v ozebnik, ki vodi v osrednji steber. Po njem so Korejci napeli prve metre vrvi. Nič niso našli. Poročali so le o plazovih.
Iz faksa pomočnika vodje: čeprav nismo odkrili trupla mislim, da ga žal ni več med živimi. Po njegovi oceni bi sestopal maksimalno dva dni. V vsem obdobju do danes so bili trije dnevi sončni in dva popolnoma jasna brez oblačka. V Skarduju ga bomo proglasili za pogrešanega – ponesrečenega na gori. Brez njega žal prihajamo domov.
30.06. je odprava zapustila bazo.
03.07. so med 2. poročili TV Slovenije (po velikem uspehu mladih slovenskih plezalcev) omenili, da je že od 20.06. pogrešan, da ga zaman iščeta tudi južnokorejska in mednarodna odprava.
