Posodobljeno razmišljanje Gregorja Konstantinovića (3.)
Vsaka smrt v naši skupnosti je tragična in ne glede koliko brezsrčnosti ti očitajo, sama srčnost osebe žal ne oživi nazaj. Verjetno pa bi nekaj pomagalo tudi znanje, izkušnje, ozaveščanje, veliko vlogo igra tudi sreča. Večjo, kot si želimo priznati. Zato se v alpinizmu praviloma ne solira, temveč to počnemo v navezi. Naveza je sveta, tvoj soplezalec del tebe in ti del njega. Če ste trije, boste ostali v srcih vedno povezani – Krišljeva knjiga Zlata naveza (1985) je dober primer in če se za alpinizem šele odločate, vam bo dr. Miha Potočnik že po parih straneh dal mnoge odgovore.
A naveza se ne izključuje popolnoma z “Alpiročnikom”, kjer je soliranje greh. Iskreno, vsak je tekom pridobivanja izkušenj kdaj soliral in nenazadnje, tako so se kalile najboljše generacije alpinistov, ki so prehajale iz tehničnega v prosto plezanje. Eklektično se zdi, da je soliranje opravičeno le:
1. Kadar imaš fiziološko spremenjene možgane, kot Alex Honnold. Dokazano s CT.
2. Če si alpinist stare šole, ki se pri prvenstveni ne abzajlaš in nadelaš najzanimivejše prehode. Po domače, če si badazz, ki ve, v kaj se podaja. Dobra možnost je, da ti je ime Marko. Ob tem imenu se vedno spomnim na Marka Volka, ki z Žigo vleče nove prvenstvene hitreje, kot bi mi narisali obris Krofičke. Lahko pa si tudi Marko Leban, ki je v grapi takoj, ko je ta zabetonirana – njegove smeri sem vedno občudoval in edino mi je žal, da se v petih letih v skoraj istem kraju nisva uspela srečati in skupaj popikat kako. Bova, bova.
3. Če še nisi predelal travm iz mladosti in verjameš, da je tvoj ego bolj trden od apnenca ali nepredelanega snega. Tu zaupaj raziskavam iz preteklosti in ne preizkušaj hipotez – verjetno bodo rezultat slednje izvedeli le tvoji bližnji.
4. Če si rojen v Bovcu, Petrovem Brdu ali v Podvolovjeku pred 30 leti – tu boš težje našel ustreznega soplezalca in če boš preživel mladost, boš med boljšimi v državi. Podobno velja tudi, če imaš punco iz teh krajev in boš moral – ker je danes dan žena in si pozabil na vrtnico – zbežal iz Bavšce čez Loško steno.
5. Soliraš pa tudi v okviru doktrine, le da se o tem ne govori. Primer je, da se vpišeš v nekdaj ugledno alpinistično šolo, pa je zimski modul odkljukan na dobro narejen dan? 90% tehnike “na fraj” se zaradi pomanjkanja kadra naučiš z izbrano druščino – cinično smo jo poimenovali JAO – in naivno verjameš, da se boš pri 20 metrskem padcu le malo popraskal. Mi smo se – vsaj upam, da to še velja – odločili, da je bolje, da pustimo v spomin kak klin ali si zdelimo strošek shodečega frenda, kot pa da zaslišimo tisti dobro znani pok-pok-pok. Sliši se logično, pa vendar je to ena izmed mnogih stvari, ki nam bi jo mogli zabiti v glavo vsak petek zvečer.
NE OCENA – VAŽNA JE SKALA IN VMESNO VAROVANJE
Joža Čop je bojda rekel, da babe in skale ne prepoznaš, dokler je ne “pošvataš”. Res je. Še pomembnejši del od izbora smeri pa je izbira pravega partnerja. V mojem svetu je to začetni, končni ter hkrati brezkompromisni dogovor naveze, da se bosta do penziona in še dlje varovala tudi na trojkici. Imeti jajca ni solirati, temveč se držati te zrelosti tudi, ko postaneš res dober.
Naveza se načeloma ne pretrga. In čeprav sem zaradi selitve le dobil ta ožigosan papir o končani AŠ, je ta blog sprožila ravno prošnja inštruktorju, da je na wishlistu tudi Grintovčev steber. Nesreča, ki se je zgodila naslednji dan na taisti smeri, te kar malo zdrma.
Nesreče pri nas preiskuje policija, GRS je samo “zunanji” svetovalec, saj je njihova vloga reševanje. Vzroki so znani, poleg krušljivega slovenskega apnenca je pozimi poleg plazov problematična hitro spreminjajoča se snežna podlaga, poudarjanje ocene pred možnosti, ki ti jo (ne) nudi vmesno varovanje, pa tudi zanašanje na Vijolice, Zlatkote in druge frende. Sploh pozimi soliramo bolj kot poleti, AŠ pa je postala vstopna točka za zimsko gorništvo, saj večina prihaja iz športnega plezanja.
Zima je drugačna – tu je vse, kar je pomembno, podlaga. In podlago spoznavaš prek let izkušenj in je po mojem subjektivnem mnenju celo pomembnejša od vmesnega varovanja, sploh če ima ta zate le “psihološko vlogo”.
Da zihranje na prevelike metraže, sploh če gre za 200 m smer, ni pametna ideja, je na najbolj krut način spoznala naveza iz ČAO. Grintovčev steber je znan po svoji specifiki (ne le po oceni) in je ravno zato relativno pogosto obiskan. Pravzaprav ne gre za pravi steber – zajeda je poleti šodrasta, sobotni sneg je bil daleč od idealnega. Zato se ob vseh polemikah, ki ga je sprožil moj dobronamerni zapis, strinjam le z enim. Po bitki je vsak general in če se spomnimo Kramarce par let nazaj, tam so padali generali z največ zvezdicami.
GRINTOVČEV STEBER – ENA IZMED SLOVENSKIH KLASIK
Do te smeri imam poseben odnos, ki ga bom razložil v nadaljevanju. Isti dan, ko sem začel pisati blog o izpuščenih poglavjih AŠ, se je zgodila nesreča, ki je mnogim prinesla mnogo žalosti. Ponos nekaterih ferajnov je tako velik, da se ne sme omeniti niti imena odseka, ne da bi načelniki nadlegovali urednike. Na kratko – pri plezanju smeri – gre bolj za šodrasto zajedo levo od glavne vertikale (letna je V/IV, 250 m, pozimi verjetno štirica), je 35-letni vodeči spodrsnilo in padec je “domnevno” izruval tudi štant 41-letnega soplezalca, ki je hudo poškodovan. Obema plezalcema se ime prične na črko M in nikakor ne razumem, da je lahko črka M povod za zmerljivke, ki smo jih bili zato deležni. Družini seveda izrekam najglobje sožalje – žal pa ne potujemo po času nazaj, da bi lahko na ta način reševali življenja. Po neuradnih podatkih iz PU Kranj je bilo vmesno varovanje – v slogu politične korektnosti – tiste vrste, ki ti daje bolj psihološko varnost, nekateri klini ob zajedi pa so tam še iz časov, ko je smer zarisala prvotna trojica. In ja, povedal sem omiljeno verzijo.
Ob izrekanju sožalj verjetno prav nič ne pomaga, če še enkrat izpostavimo, da se to lahko zgodi tudi najboljšim (v spominu se mi vedno prikaže Zlodejeva podoba in spominska tabla na Višu, malo stran od Tatjane), pa tudi tistim na pločniku na poti v trgovino. Sam sem ob prijemu luske v neki podrtiji že pri 6-metrskem padcu spoznal, da imaš kontrole ravno toliko, da se zaveš, da je nimaš. Rentgensko slikanje C4 in naslednji dan – v zahvalo – nazaj v plezališče.
Sobotna nesreča pa me gane še toliko bolj, ker je bil skorajda družinski must-do. Smer je speljana po šodrasti zajedi, potegnil pa ga je – kot mnoge na tem delu – oče moje nekdanje soplezalke. Na Gorenjskem skoraj ne srečaš starejšega človeka, ki ne bi povedal kaj o njem.
PRVENSTVENE SMERI V STEBRU
Prvenstveno ime mu je nadela trojica, med njimi pa najbolj nabrit Joža Žvokelj. Starejša generacija ga pozna kot dolgoletnega načelnika GRS Kranj in skoraj dosmrtnega inštruktorja mladega kadra reševalcev, ki se je koval doma in v tujini – v pedagoškem in strokovnem delu je pustil se kaj več kot srce. Tekom AŠ sem – kot se sicer zgodi sem ter tja – menjal navezo, a smeri nisem nikoli pozabil. Ob krušljivosti KSA, drugačnih prehodih in poudarku na improvizaciji sem jo mislil preplezati enkrat pred zaključkom poletja v Dolomitih.
Tudi brez sobotne nesreče je alpinizem ena sama kontradiktornost, kjer se stalno ukvarjamo s konceptom kontrole. Umetnost je najti pravo mero, kjer hkrati napreduješ, a se še vedno brzdaš v želji po prehitrem napredku. Svoje čase sem tudi sam presoliral kar lep del hribov, a ker je bilo to v 90 % po snegu in sem to počel leta, se to v moji realnosti ni skladalo z norci, ki solirajo poleti. No, kasneje, ko s seboj vlačiš štrik, matičarke, jeseničane, zatiče in kladiva, pa pričnemo na lažjih delih solirati tudi skupinsko, anede?
No, tragediji obstran soliranje je, kakorkoli obrnemo, nujen pogoj, da vzpon postane avantura, pa četudi gre le za meter ali dva. Le v premagovanju meja svoje duše lahko najdeš tisti mindfulness, ki ga tisti, ki jim joga ni pri srcu – lahko dosežemo. Na ta način sem presoliral kar lep del hribov, predvsem tujih, pa tudi ponoči – danes pa bi morda ravnal drugače. Vsak skalni skok, kjer zaupamo zobem derez, hladnemu spajkanju med luskastem apnencem ter kaljenim jeklom – bodimo iskreni, soliramo. Ko iščemo predelan sneg z oklom cepina, pa četudi v četici treh mušketirjev – tudi to je soliranje. Razen, če imaš s seboj vsaj enega dva kolega z vsaj vodniško vrvjo, kladivom, kako matičarko, najlonom in obračalno zanko ter vsaj dva jeseničana.
AMPAK ALI NE GREŠ ZA TO V ALPINISTIČNO ŠOLO?
In tu pride na vrsto alpinistična šola. Vanj sem se vpisal, da bi se izognil soliranju. Današnji manevri zmanjšajo – ne tudi izničijo – dejavnik “sreče” in ga nadomestijo z minimalizacijo tveganja tistih dejavnikov, nad katerimi imaš kontrolo. Tako te bo ustrezno natreniran soplezalec varoval za ceno lastnega življenja in če se boš zakalil s pravim, bo ta vmesno varovanje postavljal tako na gosto, da bosta – vsaj v teoriji – na varni strani. Če nista snežni krožnik delala le enkrat, že hudo lačna pred joto in palačinkami občnega zbora, se bosta čez skoke spustila bolj varno. Razen, če bosta že tako dobra, da vaju plazovna trojka na Špiku ne bo odvrnila od smuke.
Drugače pa se tu strinjam z Markom, ki sem ga omenil na začetku – v kolikor zimskih tehnik redno ne obnavljaš, je bolje zaupati letom plezanja po mix terenu, kot tistim 30 cm snega okoli krožnika, ki si ga naredil, da si potem dobil večerjo. Tako instant filozofijo danes učijo celo na t.i dvodnevnih tečajih gibanja po zahtevnih terenih – še večji paradoks pa je, da to počnejo prav obubožani GV-ji, ki imajo o varnosti vedno za povedati največ.
SOLIRANJE NA ROBLEKU
Dobro orodje ter pretiravanje z vmesnim varovanjem pa postaja vedno bolj pomembno tudi ob izginjajočih zimah – npr. po strmih travah oz. skrotju Briceljka. Vsi vemo, kaj se je ob čisto običajni pešadiji letos na trojki zgodilo izurjenemu inštruktorju plezanja iz Dolenske. Že planšarji so na Robleku pred stoletji uporabljali “cepine in dereze”, danes pa je drytooling šport zase.
Sam v soliranju ne vidim pretirane svobode – v skalo, ki ima oznako vsaj III, nikoli ne grem nenavezan. Še vedno pa bi v razbitem svetu Cimoliane, Cadora ali Val Comelica tudi poleti raje zanašal na Grivelovo klino in gumijasto rokavico iz Merkurja, kot na naključnega tečajnika, ki je ravno kupil jebe na kuponček.
Tako ni bilo redko, da sem po škrotju mangrtskega špičja (amfiteater nasproti Mangrta) poleti lazil z lynxsicami in lednim orodjem – upam trditi, da bolj suvereno kot sestopa nizozemska turistka iz Komarče. Pogledi začudenih turistov so bili priceless, a bolj me čudi, da to obliko toolanja (seveda ob vsem klasičnem varovanju) ne omenjajo v okviru formalnega izobraževanja. Verjetno nisem prvi, ki je ugotovil, koliko lažje gre z derezami.
ALPINISTIČNI ODSEK – VSEKAKOR PAMETNA ODLOČITEV
Alpinistični odsek mi je dal neverjetno veliko. Lotil sem se ga v najbolj napačnem letu, a izkazalo se je, da je bilo to pravzaprav največje darilo življenja, kot rad poudarja moj radovljiški zobozdravnik.
Spadam med druščino, ki razume, da se za vozlom, ki ga danes zvežemo miže in razvežemo za hrbtom, skriva še kaj drugega kot stotine ponovitev. Za led in nekoristne skale smo se namreč odločili z nekim (povečini plemenitim) namenom. Ne predstavljate si, dragi inštruktorji, kaj ste nam in kaj nam niste dali. Tudi isto, kar nam niste, je oblikovalo nas – dali ste nam Messnerjevo avanturo. Živimo v obdobju serijskih rošad ferajnov, strogih pravil, ki se jih ne smeš zares držati, predvsem pa v času, kjer izjemno težko najdeš mentorja, ki ti je pripravljen dati svoj čas.
Še enkrat sožalje bližnjim, če sem to smer, ki me še čaka, opisal ob nepravem trenutku – a za varnost vseh, ki plezamo in bodo plezali, so to trenutki, ko je treba spregovoriti naglas in reči bobu bob. Jeza in žalost se mora spremeniti v željo po izboljšanju stanja.
Za konec. Ob takem sporočilu ti res postane kar toplo, a resnica je, da je med SAO in ČAO le ena črka razlike, zimskih tehnik pa za pol leta več. Ne v našo korist.
Kaj bi porekli, če bi z Grintovčevega stebra odletel nekdo od nas?
Problematiko ferajnov je mnogo lepše opisal Janez Toni v svojem podcastu. Sam bi današnje stanje opisal s frazo “ne šiš, ne miš”, razpetost nekje med egocentričnostjo in altruizmom, kjer odsotni mentor od tebe zahtevaj le dvoje: “Uživaj v preseganju, a domov se vrni cel”.
No, čisto za konec malo svetlobe – Grintovčev steber je med drugim tudi vizualo delo umetnice in častnice Klare Lukan – Žvokelj – ujeti ravnovesje…
Sam bi današnje stanje opisal s frazo “ne šiš ne miš”, razpetost nekje med egocentričnostjo in altruizmom, kjer bo morali, dokler so stvari tako nesistematizirane mentor, od tebe zahtevaj le dvoje: “Uživaj v preseganju, a domov se vrni cel”.
Grintovčev steber je med drugim tudi vizualno delo umetnice in častnice Klare Lukan – Žvokelj – ujeti ravnovesje…
Gregor Konstantinović
