Kralj lednih sten, pionir ekstremnega alpinizma in eden najvplivnejših avtorjev alpske literature 20. stoletja
Erich Vanis je bil ena najmarkantnejših osebnosti evropskega alpinizma druge polovice 20. stoletja. Vpliven, izkušen, izjemno dejaven — in hkrati skromen, duhovit in odprt človek, ki je generacijam plezalcev predstavljal tihi moralni kompas. Ko je 1. marca 2004 umrl v Lienzu, je alpinistični svet izgubil »sivo eminenco lednih sten«, človeka, ki je poznal skoraj vsako severno steno v Alpah in o njej znal povedati več kot kdorkoli drug.
Zgodnja leta in začetek poti
Vanis se je rodil 4. oktobra 1928 na Dunaju. Po poklicu kürschner (krznar), po duši pa že zgodaj gornik. Njegov prvi resni vzpon v ledu je bil Gaisloch na Raxu, 50 metrov strmega ledenega slapu do 90°, opravljen kmalu po drugi svetovni vojni. Že takrat je sanjal o velikih stenah Zahodnih Alp in se sistematično pripravljal: na Peilsteinu je 1000-metrske stene »pretvarjal« v 1000 metrov treninga.
V povojnih letih je bilo plezanje polno improvizacije:oprema je bila skromna, informacije o severnih stenah so bile redke, smuči so skrivali v okenskih ceveh, ker je bilo prevažanje prepovedano, plezalci so se pogosto izdajali za »vrtnarje«.
Kljub temu je Vanis hitro napredoval.
Vzponi v Vzhodnih Alpah: začetek legende
Že v poznih 40. letih je opravil vrsto težkih smeri:
Hochfeiler Nordwand (1947)
Pallavicini (1948)
Wiesbachhorn NW (1949)
Hochfernerspitze – Vanis–Baumann direktna varianta (1949)
Hochschober – direktna severna stena (1949)
To je bila generacija, ki je plezala z minimalno opremo, dolgimi cepini in enim samim »eishaknom« — in Vanis je bil med njenimi najmočnejšimi predstavniki.
Eiger Nordwand (1952): preboj v svetovno elito
Leta 1952 je opravil 9. ponovitev Eigerjeve severne stene, kar ga je postavilo med najboljše alpiniste svojega časa. V steno je vstopil z le šestimi klini, v slabem vremenu, in preživel zahvaljujoč opremi, ki so jo v steni pustili: Hermann Buhl, Sepp Jöchl, Gaston Rébuffat, Guido Magnone.
To je bila generacija, ki je pisala zgodovino — Vanis pa je bil njen enakovreden del.
Kralj ledenih sten
Vanis je postal sinonim za težke ledene stene. Njegova največja zapuščina je knjiga: »Im steilen Eis – 80 Eiswände in den Alpen« (1963 s podporo Walterja Pauseja).Knjiga je bila prelomna: prvi sistematični pregled najtežjih ledenih sten Alp, konec »legend in govoric« o severnih stenah, izjemne fotografije, osebne zgodbe in natančni podatki.
Knjiga je oblikovala generacije alpinistov in ostaja klasika alpske literature.
Malo znano dejstvo: Vanis je preplezal veliko več kot 80 sten, ki jih je opisal. Poznal je skoraj vsako ledno steno v Alpah — in o vsaki je znal povedati več kot kdorkoli drug.
Velike odprave: Kavkaz, Himalaja, Hindukuš
V poznih 50. in 60. letih se je Vanis usmeril v velike gore:
– Kavkaz (1965) – več prvenstvenih smeri,
– prečenje Besengimauer – 17 km grebena čez šest pettisočakov,
– Hindukuš, Garhwal, Pamir – številni šest in sedemtisočaki
– Himalaja;
1959 – Dhaulagiri (s Fritzom Morawecom)
1979 – vodja avstrijske odprave na Lhotse (3. vzpon, 4 člani na vrhu)
1982 – Manaslu
Njegova znamenita samoironična misel: »Na vrh nobenega osemtisočaka nisem splezal, ampak glede na svoj talent sem se kar lepo pobral.«
Andi in zadnja velika dejanja
Ko ga je Himalaja utrudila zaradi birokracije in permisov, se je obrnil k Andom: Alpamayo (5947 m) za 60. rojstni dan, Aconcagua (6963 m) za 65. rojstni dan.
Na Aconcagui so mu kolena odpovedala do te mere, da je moral sestopiti s pomočjo bergel — in takrat je sprejel odločitev, ki ga je spremljala do konca življenja.
Gleitschirm: nova svoboda
Vanis je postal pionir jadralnega padalstva med alpinisti: letel je v Norveški, Braziliji, Španiji, Nepalu, pogosto z Zettersfelda nad Lienzom, vedno z enakim pristopom: čakati na prave razmere.
Njegov stavek, ki ga mnogi citirajo še danes: »Tudi tukaj moraš znati čakati, da se razmere poklopijo. To je skrivnost, da kot alpinist dočakaš starost.«
Osebnost
Tisti, ki so ga poznali, ga opisujejo kot: izjemno energičnega, odprtega, duhovitega, radovednega, človeka, ki je znal poslušati in svetovati.
Bil je mentor mnogim, ki so ga obiskovali v Lienzu, kjer je bil vedno pripravljen deliti izkušnje — pogosto pozno v noč.
Smrt in zapuščina
Erich Vanis je umrl 1. marca 2004 v Lienzu. Za seboj je pustil: eno najpomembnejših knjig o alpskih severnih stenah, generacije alpinistov, ki so rasle ob njegovih zgodbah, izjemno zbirko prvenstvenih in težkih vzponov in predvsem duh človeka, ki je znal združiti skromnost, znanje in strast.
Izbor njegovih najpomembnejših vzponov
Hochfeiler Nordwand (1947)
Pallavicini (1948)
Wiesbachhorn NW (1949)
Tour Ronde Nordwand (1949)
Lyskamm Nordostwand (1950)
Eiger Nordwand – 9. ponovitev (1952)
Täschhorn Südwand – 6. ponovitev (1956)
Grand Combin NW – prvenstvena (1958)
Ullu Kara Tau NW – prvenstvena (1958)
Besengimauer – 17 km prečenje (1965)
Pik Lenin – severna flanka v sestopu (1967)
Weissmies – direktna NW (1971)
Piz Cambrena – solo (1972)
Noshaq (1972)
Denali (1976)
Lhotse – vodja odprave (1979)
Manaslu (1982)
Alpamayo (1988)
Aconcagua (1993)
