V Evropi se pogosto ne pogovarjamo o omejevanju dostopa do narave, to se preprosto zgodi. Pogosto se nam zdi, da je Slovenija s primerom Triglavskega narodnega parka osamljena izjema. A razvoj dogodkov iz Francije znova kaže, da gre za širši trend: pohlep, požari, krize, promet, množični turizem in administrativni pritiski postajajo priročen izgovor za trajne omejitve gibanja, ki pogosto nimajo neposredne zveze z varovanjem narave, temveč z zaslužki, upravljavskimi ambicijami, birokratskimi modeli in ekonomskimi interesi.
V Franciji je po letošnjih požarih, ki so uničili skoraj 10 % gozdov Fontainebleaja, celoten masiv že več kot mesec dni popolnoma zaprt za javnost. Lokalni plezalci – bleausards – opozarjajo, da se zadeva nevarno premika: namesto iskanja rešitev za požare se pojavljajo pobude za trajna omejevanja plezanja, za regulacije, ki nimajo nobene zveze z dejanskimi vzroki katastrofe.
V tem ozračju je nastal tekst L’Appel de Fontainebleau, ki ga je napisal lokalni plezalec in umetnik Jean Daniel Fricker, podprlo pa ga je več kot sto znanih imen francoskega plezanja – med njimi Jacky Godoffe, Catherine Destivelle, Charles Albert, Camille Coudert. Gre za poziv, ki presega lokalno zgodbo: opozarja na globalni trend, ki ga spoznavamo tudi v Sloveniji.
Avtorji opozarjajo, da se po požarih krepi skušnjava, da bi gozd Fontainebleau spremenili v kodificiran, nadzorovan, birokratsko upravljan prostor, kjer bi bila svoboda gibanja nadomeščena s prepovedmi, dovoljenji, rezervacijami in sankcijami. To je logika, ki jo poznamo tudi iz slovenskega konteksta: ko se pojavi določena kriza, se najprej zapre prostor, ne pa poišče pametnih rešitev.
»Uporabiti podnebno krizo za uvedbo policijskega reda ni ekologija – to je politika prisilnega jopiča.«
Francoski plezalci opozarjajo, da je plezanje v Fontainebleau – tako kot plezanje v naših gorah – neposreden stik s kamnom, ne pa »uporaba prostora po pravilniku«. Plezanje je izkušnja intenzivnosti, neposrednosti, spoštovanja do materije. Prepovedi, ki se sklicujejo na »varovanje«, pa pogosto ustvarijo muzej mrtve narave, kjer je človek zgolj pasiven obiskovalec.
To je dilema, ki jo poznamo tudi v Sloveniji: ali naj bo narodni park živ prostor, ali pa sterilna kulisa, kjer je (domač) človek (vse bolj) nezaželen element?
V Franciji se – podobno kot pri nas – pojavlja diskurz, da so plezalci, pohodniki in obiskovalci tisti, ki »ogrožajo naravo«. A dejstva so jasna: požar, ki je uničil 1600 hektarov gozdov, ni povzročil plezalec, temveč vzdrževalna dela na avtocesti A6, kjer so izvajalci v času ekstremne suše rezali kovino z diskovko – kljub prepovedi.
»Obtoževati uporabnike narave za katastrofo, ki jo je povzročila industrijska infrastruktura, je globoka krivica.«
Tudi v Sloveniji se pogosto dogaja, da se omejitve najprej uvedejo za obiskovalce, medtem ko se o vplivu infrastrukture, gradnje, turističnih projektov ali komercialnih interesov govori bistveno manj.
Francoski ONF (Office National des Forêts) je javni zavod, ki deluje po komercialnem modelu (EPIC). To pomeni, da mora poleg varovanja narave ustvarjati prihodke – kar vodi v paradoks: po eni strani uvaja prepovedi za obiskovalce, po drugi pa izvaja komercialne sečnje, gradi turistične infrastrukture in upravlja gozd kot gospodarski vir. (Podobne dileme poznamo tudi v Sloveniji, kjer se v TNP prepletajo interesi naravovarstva, turizma, lokalnih skupnosti, komercialnih ponudnikov in državnih institucij.)
Poziv Fontainebleau se konča z mislijo, ki je izjemno relevantna tudi za slovenski kontekst: »Prava skrb za gozd ne izhaja iz slepe poslušnosti prepovedim, temveč iz odgovornosti človeka, ki prostor živi, ga pozna in ga ljubi.« Narava ni prostor, ki ga je treba sterilizirati. Narava je prostor, ki ga je treba živeti – odgovorno, spoštljivo, a svobodno.
Primer Fontainebleau kaže, da je treba biti vnaprej pozoren: krize ne smejo postati izgovor za trajne omejitve svobode gibanja v naravi.
