Dnevnik, 23. avgust 2005
Podvigi in neuspehi slovenskega vrhunskega alpinista Tomaža Humarja vedno bolj burijo duhove
»Z vseh alpinističnih zgodb vse nepotrebno perje kmalu odpade.« Tudi to je pred leti dejal Tomaž Humar. Prav s te plati je zanimiva zgodba o Daulagiriju, ki je v alpinističnih krogih znana, v javnosti ne. Daulagiri je že časovno odmaknjen, a še vedno zanimiv. Predvsem gre za primerjave, ki v alpinizmu, kjer ni metrov, sekund, točk in zadetkov, največ veljajo. Gre za primerjavo Humarjevega vzpona in plezanja trojice Stane Belak-Šrauf, Cene Berčič in Emil Tratnik iz male šestčlanske odprave leta 1980, 19 let pred Humarjem.
Sporen je tudi Messner Cene Berčič je ob prihodu alpinista Reinholda Messnerja na Brnik v času Humarjevega Daulagirija in pogovoru z njim žalostno ugotovil, da se Messner njihovega vzpona noče spomniti, Humarja pa prihaja občudovat. Srečna Šraufova alpinistična avantura je pri Messnerju vseeno pustila določeno sled. Zanimivo, da je takratni vzpon slovenske Šraufove trojke ocenil za neuspeh in to opisal tudi v eni svojih knjig. (mm)
V južni steni Daulagirija so potegnili smer naravnost navzgor do japonskega grebena, na katerega je prilezla na istem delu kot Humar in po približno istem času plezanja na istem mestu, kjer je bila prva možnost še pred vrhom Daulagirija, tudi sestopila na severno stran. V ostale slikovite primerjave na gori se ne bomo spuščali. Bolj so zanimive primerjave, ki so se zgodile v Sloveniji. Leta 1981 so le v lokalnem štirinajstdnevniku Kamniški občan dejanje ocenili za vzpon tisočletja. In nič več. Alpinisti niso dosegli »zveznega razreda«, ki so ga dobili člani odprave na Lotse, ki je bila uspešna spomladi istega leta.
Komaj je dosegel spodnjo mejo Načelnik podkomisije za vrhunski alpinizem, ki je tedaj ocenjevala Humarjev vzpon, je bil Grega Kresal in je bil hkrati vodja skupine za kategorizacijo. Ta ocenjuje vzpone alpinistov. Zanimivo, da je Kresal eden od 18 (!) plezalcev, ki imajo priznan status vrhunskega športnika mednarodnega razreda po merilih OKS‑ZŠZ. Pri sedaj veljavni kategorizaciji so Humarju za zimske vzpone, ocenjene po posebnih lestvicah, dodelili 1600 točk, kar je celo spodnja meja za priznan mednarodni razred. Na čelu komisije za alpinizem je sedaj Andrej Štremfelj. (mm)
Humar je najprej dobil Bloudkovo priznanje, najvišje športno priznanje v Sloveniji. Z redom zaslug za narod ga je odlikoval predsednik Milan Kučan. Izbrali so ga za najboljšega športnika Gorenjske. Tudi na proglasitvi najboljših športnikov Slovenije ni manjkal, saj je prejel posebno priznanje Društva športnih novinarjev Slovenije. In Humarju so priznali status vrhunskega športnika najvišje vrednosti – svetovnega razreda, ki velja štiri leta.
Dvoličnost se skriva v majhni, a za alpiniste pomembni podrobnosti. Opravljeni vzpon v steni brez pristopa na vrh je po nepisanih alpinističnih merilih le poskus plezanja nove smeri. To se tudi danes ni nič spremenilo. Mimogrede, novinar in vrhunski alpinist Tomaž Jakofčič prav po tej plati pohvali slovensko odpravo s Pavletom Kozjekom, ki je pred kratkim dokončala smer legendarnega Jeffa Lowa (obrnil je 250 metrov pred vrhom) v steni Trapecia v Andih. V alpinističnih krogih so že v času Humarjevega Daulagirija govorili, da je bil Humar le »prvi, ki je upal sam vstopiti v osrednji del stene Daulagirija«. Iz alpinističnih krogov tedaj tega ni javno razkril nihče. Pritisk medijev je bil prehud.
Metod Močnik
KOMENTAR:
Gregor Kresal, sreda, 24. avgust 2005, ob 11:56
Ne vem kako se je Močnik dokopal do podatka, da je Humar, v letu Daulagirija, s svojimi zimskimi vzponi dosegel le spodnjo mejo, 1600 točk, za dosego mednarodnega razreda. Podatek je namreč točen, a to so bili vzponi brez Daule in resnično jih je bilo za toliko kolikor pravi. Ne vem pa, kako mu je pri stvari lahko ušlo, da si je Humar, po sedaj veljavnih kriterijih, za vzpon v Daulagiriju prislužil še “dodatnih” 9800 točk, kar je skupaj naneslo skoraj toliko kot točke vseh ostalih alpinistov skupaj. Dobro izbran naslov članka!
Kako so Humarju potem priznali svetovni razred, če je komaj dosegel mejo za mednarodnega… In da je bila odprava na Lhotse v primerjavi s Šraufovo Daulo uspešna…
In…
Ah…
Matej Humar, četrtek, 25. avgust 2005, ob 17:17
Kar se tiče podrobnosti, bi si Metod Močnik lahko ogledal pravilnik o kategorizaciji in bi mu bilo vse jasno (na Močnikovo žalost ali veselje – njegova teorija zarote nima prav nobene osnove).
Nisem pa razumel Gregorjeve pripombe, da je bila odprava v Južno steno Lhotseja (Kunaverjeva leta 81) v primerjavo s Šraufovim Dhaulagirijem uspešna. Dejansko je bil rezultat pri obeh podoben, dosežen rob stene – ne pa tudi vrh. V primeru Lhotseja je bil rob stene celo dosežen po varianti, ki ne vodi proti vrhu. Bili so pa drugi časi in Dhaulagiri 81 je bil malo njihova žrtev. Šrauf in ekipa (Berčič, Tratnik) so plačali davek na pionirstvo. Bili so toliko pred časom, da jih kategorizacija enostavno ni dohajala.
Gregor Kresal, četrtek, 25. avgust 2005, ob 18:59
Tisto o uspešnosti odprave Lhotse “81 ni bila pripomba, sem na koncu zgolj nanizal še dva Močnikova štosa. Napisal je namreč: “Alpinisti, (Šraufova ekipa) niso dosegli »zveznega razreda«, ki so ga dobili člani odprave na Lotse, ki je bila uspešna spomladi istega leta.”
Pa se mi je tisto zdelo malo tako – tako, za v močnik. Saj je iz mojega pisanja vendar razbrati, da se bolj čudim, kot kaj drugega…
