Kako daleč naj seže duh pomoči drug drugemu v gorah?
Gorski vodnik Christophe Dumarest je med dvema kongresoma v zadnjih dneh uspel izvesti – voditi po dveh najzahtevnejših in najbolj ikoničnih delih masiva Mont-Blanc: smer Petit na Grand Capucin (Abo 450 m/8a) in Ameriško smer v znameniti zahodni steni Druja (ED 1000 m/6c).
Vodenje po takih smereh je za gorskega vodnika privilegij in kar neka oblika posvečenja in posebnega zadovoljstva.
V steni Druja sta gorski vodnik in klient srečala dva Avstrijca. Bivakirala sta na stičišču zahodne in severne stene. Nesojena prijatelja sta bila (pre)lahka, brez pijače in brez hrane. Zato sta snega sta jima stopila nekaj vode in (po)delila nekaj hrane, potem pa sta nadaljevala s plezanjem. Avstrijca pa sta jima nato sledila proti Velikem Druju. Z eno samo 50-metrsko vrvjo nista imela možnosti, da bi se v nadaljevanju spuščala za vodnikom in njegovim klientom. Nesporazum!!!
Vodnik se je zavedal, da ima tri možnosti: vzamem navezo na vrv in mu plačata (drago?) spust, da ju vzame na vrv in pokaže solidarnost, da pokliče helikopter, …
Tako je vzel na vrvi ne eno, ampak tri stranke, ki so se med klici in zasneženo južno steno neskončno spuščali. Zaradi zasneženosti so morali narediti kar nekaj novih sidrišč, da je bilo varno, a zamudno, …
Človek je bogat s tem, kar daje, in reven s tem, kar obdrži.
Christophe zapiše, da bi ponovil, če bi se ponovno znašel v takšni situaciji. Upa, da bo ta lekcija (katere strošek je zanju skromen) Avstrijcema služila kot trajna lekcija.
Kaj bi pa ti storil?
