V hribovski druščini je tako naneslo, da smo samo enkrat trgali planike. Njih solze v cvetovih so bile namenjene venčku in steni, kjer je naša prijateljica prenehala živeti. Znanci in prijatelji so še umirali, zatiskali smo oči umrlim, ki smo jih pobirali pod stenami, nekateri so bili tako mladi, da se nam je res trgalo srce. V spomin smo ob telo dodali vejico rušja, včasih tudi teloh, a planik nismo več trgali, dovolj je enkrat.
Durmitor, Karlica, stene, krnica z bivakom in Mišo
Pred dobrimi štirimi desetletji nas je med potjo v Črno goro v Beogradu vseh dvanajst »mladincev« prespalo pri Mišku (samo midva sva se enkrat prej videla med Grintovci in postala dopisna prijatelja, drugi ga prej niso poznali, a se je takoj z vsemi sprijateljil) v stolpnici (večinoma kar) na tleh.
Pred nekaj meseci sem slučajno pogledal, kje je zdaj ta naš prijatelj.
»Matjaž, kdaj bomo pogledali diase z Durmitorja? A veš, da sem zadnjič iskal, kje je Miško in kakšno življenjsko pot je ubral?«
»Kakšno? Kje? Njega bi pa res rad videl!« je odgovoril Matjaž.
»Poduhovil se je, Mihajlo je zdaj in novinar je na Nizozemskem!«
»Ne morem verjet.«
Ne morem verjeti, da ne bomo več skupaj (po)gledali diasov …
Plezamo vsak dan. Z Ladom plezava le prvenstvene.
»Kaj sta danes plezala?« vprašam Matjaža, ki pleza z Genadijem.
»Prvo ponovitev« iz dneva v dan smeje ponavlja Matjaž. Sestopamo večinoma po žlebu in tako nabiramo dodatne vzpone, ki jih pripravniki potrebujemo. Ko z Ladom preplezava Bumbarja na drugi strani krnice, jima ponovitev odsvetujem. V celem krušljivem raztežaju ni bilo razpoke in ne časa za niti en klin. Obup! Prav je tako, da ne bo smer nikoli ponovljena.
Kot smo obljubili dekletom, ki jim je Miško, medtem ko smo se mi ukvarjali s plezanjem, pokroviteljsko razkazoval čare gora in eno od njih snubil, se preselimo še pod Zlati rt. Eni nastavljat soncu in drugi (p)ogledovat pomotoma zmešano »brajdarico«, ki nam je do preteklega tedna, zaradi enkratnosti napake, vedno izmamljala smeh.
Nad Koncem
Visim pod 6-metrsko stopnico v steni in počasi nabijam sveder, ki dolbe luknjico za 4 vložek v previsu. Nič ni hudega tako sedeč na »pručki« in izvešen kar se da nazaj, da bo treba čim manjkrat vrtati. Sonce se v rani pomladi hitro dviga izza Planjave, drevje še ni ozelenilo. Genadij varuje kar iz »gnezda,« ki smo ga že pred letom založili, uravnali s kamenjem in pokrili s slamo. Večno je suho, ker je vse »pod streho«.
»Hej, hej!,« je slišati klic s steze spodaj.
Glas je znan. »Kam greš? Pridi gor!«
»Ne, danes grem na Kokrsko sedlo, pa morda na Grintovec.« Matjaž je! Nekajkrat je bil z nama, poskusil je nekaj metrov, a previs je bil prehud. Poskusiš, vidiš, greš drugam, če to ni zate.
Mala planina
Z avtom se zapeljeva do parkirišča. Matjažu je prvič po operaciji. Takoj ko stopiš, je klanec. Globok »tik-tik-tik-tik« postaja tako glasen in hiter, da me je strah kot verjetno nikoli v življenju.
Matjaž pa mirno: »Kar počakaj, postoj!«
Stojiva in »tik — tik — tik«, ki se še ni povsem uskladil z organizmom se umiri, postane komaj slišen. Stopiva naprej in po položni cesti gre brez težav. Do »doma,« v katerega smo včasih radi zahajali, se še dvakrat ustaviva – bolj zaradi razgleda in pokrajine, ki se odpira. Lepo je zaživeti – znova …
Matjaž, hvala, ker smo bili prijatelji …
Boris in Genadij Štupar
Težko je sprejeti smrt človeka, kot je bil Matjaž. Človeka, ki si ga poznal, ki je bil dober, pošten, prijazen, strpen, srčen, ljubezniv, spravljiv in predvsem človeški; je kot bi izruval drevo in razrahljal korenine vseh, ki so mu bili blizu.