Janez Vodlan
Odkar pomnim, sem hrepenel po daljavah, želel sem vedeti, kaj je za naslednjo goro, kakšen je razgled z neznane gore. Hrepenenje po daljavah in višinah, želja po odkrivanju lepote me je pripeljala v družbo alpinistov, s katero sem potem doživel toliko lepega, spoznal toliko daljnih, neznanih dežel, neznanih gora.
Mnogo sem bral in slišal o plezanju v vse preveč razvpitih stenah Centralnih Alp in Dolomitov. Tako se je tudi v meni porodila želja, da bi premagal vsaj eno tako steno, da bi tako dokazal sebi in drugim, da lahko premagam tudi tako steno, ko že pogled nanjo vzbuja spoštovanje in strah.
Grandes Jorasses, Dru, Matterhorn, Civetta in Eiger so sanje alpinistov. Sanje, ki se nekaterim celo uresničijo, mnogim pa nikoli; tako ostanejo še naprej le sanje, ostane hrepenenje.
Tudi jaz sem sanjal o teh gorah. Mislil sem, da bo pri tem tudi ostalo, čeprav sem premagal strah, ko sem preizkušal svojo moč in voljo v boju s tako naravo. Nenadoma pa je bilo moje hrepenenje še večje, želja, da bi poskusil srečo, še močnejša. Zdelo se mi je, da se moram le še odločiti — kam? S Cibijem, soplezalcem, sva se končno domenila, da greva v Dru. Nisva bila skromna, hotela sva kar po ameriški direktni. Nobena jugoslovanska naveza je še ni ponovila pred nama. Zakaj ne bi poskusila midva?
***
Francija. Chamonix. Vreme čudovito, razmere dobre, midva pa najboljše volje. Za kondicijo in aklimatizacijo sva se preskusila s Švicarsko v Courtih. In zdaj greva. Odpeljeva se na Montenvers, od tam pa jo mahneva proti vznožju zahodne stene Druja. Bolj ko sva se bližala steni, bolj glasen je bil glas v meni: »Vrni se! Ne izzivaj usode! Spomni se vseh, ki niso nikoli naši! poti nazaj! Vrni se v dolino! Vrni se!«
Težko mi je bilo. Zdaj je bil še čas, da bi se lahko vrnil. Da bi se izgubil v množici ljudi. Toda prav tega nisem hotel, šel sem naprej. Tolažil sem samega sebe: »Samo še to!«
Hotel sem dokazati, da sem sposoben premagati strah, podrediti sleherno mišico volji, cilju, kj sem si ga zastavil. Glas, ki mi je vzbudil nemir, je počasi utihnil. Zmagala je volja. Čeprav me je bilo strah, sem bil ponosen nase, da sem šel na to pot. In kakor se je v meni polegel nemir, tako je tudi toplo sonce zašlo za gore in nebo se je ogrnilo z zvezdasto obleko. Pripraviva si bivak in zaspiva z upanjem v srcu, da bova zmagala.
Zjutraj, ko je sonce vzšlo, sva s Cibijem že pod steno, pri vstopu. Pred nama štiri za nama še tri naveze … Veliko za eno smer. Bil! smo res pisana druščina, od Francozov Špancev, Nemcev in Čehov, da dveh nadobudnih Slovencev ne omenjam Vsi pa smo bili namenjeni v smer, ki sta jo pred sedemnajstimi leti prva preplezala Robbins in Hemming.
Ko si enkrat v steni, izgubiš občutek za čas in okolje, vse misli so prepojene z željo premagati neštete pokončne poči, zajede, previse, ki te omejujejo v želji, priti na vrh’ Slišiš le isto: Pridi! Varujem! Grem! V zahtevnih detajlih se slišijo znane kletvice, čeprav v različnih jezikih in z drugim naglasom. Ko pa se sam mučim v kakem previsu ali v gladkih pokončnih plateh, si tudi olajšam položaj s kako kletvico, ki sem jo bil pobral kdo ve kje. Od spodaj ali od zgoraj pa se zasliši smeh ali pa opazka v španščini, češčini… Oh, kako dobro se razumemo, čeprav smo si tujci in nas je zbližala tale pot proti vrhu.
Bivakirava. Noč je ravno tako mrzla, kot je bil vroč dan. Ko pa se noč prevesi v drugo polovico, nama narava podari dež, pomešan s snegom, najbrž zato, da nama ne bi bilo preveč lepo.
Na spanje še misliti ne moreva, le treseva se še kot dve drobni trepetliki v vetru Zdani se, toda na plezanje še pomisliti ne morem. Mraz je in skale so pokrite s tankim ledom. Šele ob osmih se odpraviva naprej. Glej, proti nama se spuščajo Francozi, Španci in pa Nemca. Sestopajo. Le najina gorenjska trma, da ne rečem slovanska, saj tudi Čeha ne odnehata, naju požene v še bolj zagrizen boj.
Cibi mi pritrdi, pa tudi Čeha se strinjata, da bomo do noči na vrhu. čeprav smo hiteli kolikor se je dalo, nas je jutranje čakanje in pa požled veljalo še eno bivakiranje in to le tri raztežaje pod vrhom. To noč sploh nisva zatisnila oči, saj sva imela komaj toliko prostora, da sva lahko sedela. Ura je bila že precej, ko sva se odpravila naprej. Na vrhu sva bila ob enajstih.
Vesela sva. Težko je opisati, kaj vse občutiva: Zmago, veselje in — končano je. Toda tistikrat sem najbolj občutil lakoto in žejo. Čaka naju še okoli štirideset spustov ob vrvi, čakata naju ledenika Charpouae in Mer de Glace.
Ko sva že pod Refuge de la Charpoua, tako blizu ledenika Mer de Glace, se Cibi odloči, da bo raje še enkrat bivakiral. Jaz pa sem nadaljeval pot v tabor. Prijatelje bo gotovo že skrbelo, saj imava že dan zamude.
Hodim brez misli. Vem samo, da moram enkrat dvigniti desno nogo, drugič levo. Želim si, da bi spal, spal… Ob dveh ponoči prikorakam peš iz Montenversa v tabor. Sem samo še dobro programiran stroj; vsi moji čuti so odmrli. Sem samo še telo brez moči in duha.
Ni da bi govoril, kako dobra je juha, paradižnikova solata pa pivo… Oh, kako je dobro, četudi so ustnice razpokane ¡in je grlo izsušeno. Jesti in počivati je edino, kar lahko še spravim skupaj. Drugo jutro pride še Cibi. Tako sem srečen. Vesel sem, da se prijatelji veselijo z nama. Preveč je, da bi se vsega zavedal, kar se dogaja okoli mene. Še vedno sem tam nekje, v steni. Ne morem je pozabiti. Toliko stvari je pustila v meni. Veliko je zahtevala, toda še več mi je dala. In vse življenje me bo spremljala, kot lep in boleč spomin hkrati.
In danes se zavedam, da je najtežja pot obenem tudi najslajša in kadar najbolj tvegam, si najbolj močno želim živeti.
Morda se bo kdo nasmehnil mojim besedam, toda mislim, da je alpinizem predvsem osebna zadeva in vsak si je izoblikoval svoj odnos do njega. In moj odnos je tak, kakršnega razkrivajo te vrstice, in je tisto, kar je skrito za njimi.
P. S.
Ameriško direktno v Z steni Druja sta kot prva Jugoslovana preplezala od 25. do 27. 7. 1979 Roman Cerar-Cibi in Janez Vodlan. Za vzpon In sestop sta potrebovala tri dni. Efektivnega plezanja pa je bilo 24 ur. Višina smeri je 1100 m, ocena VI, A1( A2).
