Za Sreča Rehbergerja je turno smučanje v Dolomitih vedno nekaj več kot le gibanje po snegu. Čeprav se tja odpravi zaradi smučanja, ga ob lepem vremenu najprej prevzame prostor: razgledi, ki se odpirajo nad zasneženimi pobočji, in mogočne stene, ki se dvigajo iznad beline. V Dolomitih je ambient tisti, ki določa ritem dneva — smučanje je le eden od načinov, kako se človek premika skozi ta izjemni svet.
Dolomiti so sami po sebi blagovna znamka, a znotraj njih imajo posebno mesto Tri Cine. Njihove severne stene so bile nekoč simbol najtežje skalne plezarije, prostor, kjer so se premikale meje mogočega. Ko Srečo stoji na smučeh in se ozre proti njim, se misli nehote vrnejo v vertikalo. Z bližnjega vrha išče v Zahodni Cini linijo smeri Cassin–Ratti (VIII), ki jo je nekoč sam prosto ponovil. Prepoznavna dvoraztežajna prečnica na sredini stene je še vedno brez primerjave — in prav v takih trenutkih se pokaže, kako močno razgledi prepletajo smučanje in spomin.
Danes so Dolomiti ena najbolj razvitih gorskih destinacij v Evropi. Poleti ponujajo trekinge, ferate, kolesarske ture in plezalne smeri, pozimi pa kombinacijo urejenih smučišč in izjemnih turnih terenov. Proge niso najdaljše, a so ravno prav strme, tekaških prog je dovolj, namestitve pa sledijo visokim standardom Južne Tirolske.
Iz Slovenije so prekrasne gore dostopne v treh urah, zato se tja splača zapeljati tudi za kratek oddih. Tako je storil tudi Rehberger — in v okolici Treh Cin doživel tri dneve, v katerih je bilo smučanje le del zgodbe. Glavno vlogo so imeli razgledi, ki se ob jasnem vremenu odpirajo v vse smeri: ostri robovi stolpov, globoke sence sten, svetloba, ki se odbija od snega in kamna. V takih dneh Dolomiti niso le gora, temveč razgledni svet, ki ga človek nosi s seboj še dolgo po tem, ko se vrne v dolino. Več o programih na https://www.lifetrek.si/
