Dolgi in mrzli zimski dnevi v visoki steni

Od daleč očitno veliko zajedo (na levi), poimenovano Cozzolinova v severni steni Malega Koritniškega Mangarta v Julijskih Alpah, sta od 22. do 23. septembra 1970 splezala Armando Bernardini in Enzo Cozzolino, prvi zimski in prvi solo, vzpon pa je izvedel Renato Casarotto v enajstih dneh od 30. decembra 1982 do 9. januarja 1983.

Pred več kot 41 leti se je alpinist Renato Casarotto odpravil na enega svojih najpomembnejših vzponov: prvi zimski vzpon v impresivni zajedi. Takrat je imel odlični alpinist iz Vicenze za seboj (tudi) že epski Freneyski triptih, združitev treh velikih smeri v masivu Mont Blanca, solo v 15 dneh februarja 1982, a vzpon, ki ga je opravil v Mangartu, ga je potisnil skoraj čez meje (človeškega) mogočega.
Casarotto je bil 11 dni popolnoma sam v steni v enem najhladnejših kotičkov Julijskih Alp, z daljnogledom ga je opazovala le njegova žena Goretta. Stena je bila skoraj v celoti pokrita z ledom in snegom, temperatura je bila ves čas pri -20°C in razmere so bile takšne, da mu je nekega dne uspelo splezati le 20 metrov. S tehničnega vidika, je kasneje pojasnil Casarotto, je bilo to početje najtežje, kar je plezal pozimi.

Casarottov solo vzpon na Diedro Cozzolino, kot ga imenujejo lastniki tega dela Julijcev, je ena od nespornih mojstrovin zimskega alpinizma, ki priča o njegovi neizmerni spretnosti in neizmerni vztrajnosti. Malo verjetno je, da bomo še kdaj lahko priča podobnemu podvigu.

Renato Casarotto je svoje plezanje in borbe opisal v Alpinismo Goriziano (Goriški alpinizem)
št. 1 – januar/februar 1983 – PlanetMountain. V opisu je najprej razložil, kdaj je zanj zima in kdaj splezana smer sploh velja za zimsko dejanje. Prav tako je ločil ponavljanje zimskega vzpona s prejšnjim poletnim (s)poznavanjem stene in smeri. Dejanje mora biti prvi vzpon in mora ponuditi osebno zadovoljstvo. Držal se je natančnega koncepta zimskih vzponov v kombinaciji s težavami, ki so izražene na najvišji ravni. Zimsko plezanje pač zahteva od alpinista vse izkušnje in nenehno fizično in psihično treniranje.
Stena in gora je bila zanj povsem nova, zato ni mogel predvideti časa ne točk bivakiranj. Odpravil se je samozavestno, a ne prepričan, da lahko uspešno zaključi svoj poskus.
Prvi dan je bil res obetaven, saj mu je omogočil napredovanje v vstopnih 150 metrih.
Nato je postal vzpon vedno bolj zahteven in metri napredovanj so se znižali na 80, 50, dokler šesti dan ni dosegel komaj 20.
Temperature so padle občutno pod ničlo, do -25° in -28°. Brez dvoma (je tam) eno najhladnejših območij v Alpah.
Ob koncu šestega dne se je lahko udobneje spočil na majhnem prostoru, ki ga je ustvaril tako, da je po nekajurnem delu z udarci cepina očistil pomrznjen sneg s stene.
Prav sneg ga je najbolj oviral pri vzponu: ponekod je bila za pol metra debela skorja, ki jo je moral odstranjevati z lednim kladivom, da je lahko splezal do velike zajede s koti in kamini v navpični steni.
Deveti dan je bil tako zaposlen in skoncentriran, da se je zaradi starega klina, do katerega je priplezal, komaj zavedel, da je že priplezal do variante Della Mea (direktna izstopna varianta). V celotni smeri je opazil le štiri kline.
Predzadnji dan vzpona je snežilo. Slabo vreme ga ni zmedlo. Slutil je, da je vrh blizu: ob 9.30 naslednji dan je dosegel rob stene. Končno je bil zadovoljen. Enajst dni je (pač zelo) dolga doba soočenja s težko smerjo in z mrazom, ki svojo ostrost stopnjuje do meja možnega. Obdobje borbe proti skušnjavi, da bi se prepustil in se vrnil v udobje doma in topline.

Renato je v steni tovoril približno 50 kg. 2 vrvi po 50 metrov premera, 11 mm, 20 klinov, nekaj vponk, dereze, cepin, kladivo, dvojne plastične čevlje, Gore-Tex bivak šotor, hrano in oblačila.
Okoli 10.30, 9. januarja 1983 se je na jugoslovanskem ozemlju začel spuščati po vrveh. Še isti večer je bil v Trbižu.

Alpinist Renato Casarotto se je rodil v Arcugnanu 15. maj 1948 umrl je na K2 16. julija 1986 v smeri Magic Line …