Jože Vršnik: Poročali so o katastrofi v Peruju, kjer je voda dvignila ledenik v gorovju in v osmih minutah zasula pet vasi in pet do šest tisoč prebivalcev.
Nekaj vsaj malo podobnega sem dne 4. marca 1962 doživel sam.
Po dežju v januarju se voda v skalovju in stenah še ni odtekla, ko je že nastopil mraz. Zato se je v vseh žlebih in jarkih nakopičilo veliko ledu. Tako tudi v Jelenskem grabnu, ki odvaja vodo in snežne plazove iz srednjega dela stene Križevnika na prode vštric hleva v Robanovem Travniku. Pod steno Križevnika je studenec, zato je bilo tu ledu še toliko več. V nedeljo dne 4. marca t. l. je deževalo že dopoldne in voda je zatekala pod led in ga tajala od skal. Popoldne ob 15 uri 40 minut je zagrmelo, kakor da se je sprožil orjaški plaz. Bil sem v hlevu in v par korakih pri lini. Groza me je obšla, ko sem zagledal visok stolp vode in ledu, ki je izpod stene Križevnika z velikim truščem drvel po globokem žlebu Jelenskega grabna z brzino topovske krogle. V par trenutkih je bila vsa gmota v vznožju sten, kjer skalnat žleb prehaja v položnejši jarek in z – vsaj navidezno – nezmanjšano brzino drvela naprej. Vsaj tristo metrov dolg jarek je kakor preskočila v par sekundah in kakor orjaška bomba treščila na prode. Led je vrglo 60 korakov daleč na prode, silo vode pa je ukrotila ravnina in sneg, ki je ležal na prodih. Vsa ta gmota je treščila na prode tako vsa naenkrat, da sta za njo žleb in jarek ostala suha, prazna in mirna, kakor da se ni nič zgodilo. Le rjavkasta sled je ostala.
Pretresla me je strašna sila in brzina, s katero se je to zgodilo. Nisem držal ure v roki, zato ne morem postavljati trditve, mislim pa, da vse to ni trajalo nad deset sekund. Kogar bi to zajelo, bi v trenutku postal pašteta. Umik pred to brzino ne pride v poštev.
Domislil sem se, da ima strah velike oči in da vsa stvar morda le ni bila tako grozna, a rjavkasta sled visoko na vsako stran v žlebu in jarku je pričala dovolj.
Že velikokrat sem bil žalosten zaradi teh velikih nerodovitnih prodav, takrat pa sem jim bil hvaležen.
Voda pod steno Križevnika s prvim pritiskom ni odrinila vsega ledu.
V nalivu dežja je voda močno dotekala in se nabirala za ostalim ledom. Po preteku kakih deset minut je zagrmelo vdrugič. V nekoliko manjši meri – morda tudi brzini – se je stvar ponovila, a še vedno je bila silna. Spet je ostal žleb in jarek za njo suh in miren. Čez par minut je zagrmelo spet, a takrat že znatno slabeje. Šele četrti pljusk je led odplaknil tako, da je voda odtekala stalno.
Videl sem že velikokrat nastop hudourniške vode in snežnih plazov, a snežni plaz je pri vsej svoji sili zelo počasen v primeri s tem v Jelenskem grabnu. Ravno tako hudourniška voda, ki mora v svojem toku napolniti številne kotline, ki jo zadržujejo in slabijo. Tu pa se je voda nabirala dalj časa, kakor v rezervoarju, ko pa je imela dovolj moči, je premagala odpor in se s sproščeno silo pognala v globočino.
Brez vsake škode in nezgode se je stvar končala na prodih v oddaljenosti kakih stodvajset metrov od hleva. Dala pa mi je vsaj malo slutiti grozoto katastrofe v Peruju in prikazala mi je trušč, pa silo in brzino, s katero nastopajo katastrofe.
Vesel sem, ker sem videl pojav sproščene naravne sile tako, kakor ga more videti le malokdo, še bolj pa, ker sem ga videl iz bližine in vendar iz varne oddaljenosti.
