primer Sass de Rocia ➠ Kako dobra namera trči ob pravni okvir in občinsko (zgolj pridobitno in vzvišeno) logiko
Pečina Sass de Rocia v občini Rocca Pietore – priljubljeno plezališče, ki ga plezalci obiskujejo že desetletja. Za Alessia Cornamusinija, dolgoletnega plezalca, precej univerzalnega lika, trenerja FASI in šestkratnega italijanskega prvaka v športnem plezanju, je ta stena od leta 1992 »drugi dom«. Po poškodbi hrbtenice, ki mu je prinesla 85‑odstotno invalidnost, pa je postala tudi prostor, ki ga ni več mogel uporabljati: strm, nestabilen grušč pod steno mu je onemogočal varno gibanje.
Cornamusini se je zato leta 2020 odločil za preprost, a za mnoge logičen poseg: iz nestabilnega grušča je zgradil niz majhnih teras, ki so omogočile, da se plezalci pod steno lahko varno postavijo, stojijo in varujejo. Po neurjih, ki jih je prinesla ujma Vaia, je bilo na tleh veliko podrtih dreves – in Alessio je ta material uporabil za stabilizacijo terena. Po njegovih besedah je o tem neformalno obvestil člane občinske uprave, ki naj bi mu pritrdili.
Šest let ni nihče protestiral. Lokalni in tuji plezalci so bili hvaležni. Terase so omogočile varno gibanje, zmanjšale zdrse in olajšale dostop invalidnim in manj izkušenim plezalcem.
A 15. septembra 2026 se je zgodba obrnila.
Občinski ukrep: v 15 dneh mora vse odstraniti
Pred kratkim pa sta med plezanjem na Sass de Rocia Cornamusinija obiskala dva občinska policista. Najprej sta ga vprašala, ali ve, kdo je uredil terase. Še preden je odgovoril, sta mu (seveda sama) povedala, da to vedo – in da mora v 15 dneh odstraniti vse, sicer sledi postopek in sankcija.
Cornamusini je poklical na občino Rocca Pietore. Tehnični urad mu je potrdil: vse mora odstraniti brez izjem, brez možnosti legalizacije.
Razlog? Terase stojijo na občinskem zemljišču, zato je poseg – ne glede na namen – pravno gledano nedovoljen. Občina (še) ni podala dodatnih pojasnil o morebitni tehnični neustreznosti posega.
Težave, ki jih prinaša odstranitev
Cornamusini se je odločil, da bo zahtevo spoštoval. A to ne bo preprosto: ima dve titanovi plošči ob hrbtenici, delo je fizično izjemno zahtevno, časovni rok je kratek, obstaja realno tveganje, da se med odstranjevanjem poškoduje.
Sam pravi: »V enem tednu bom moral odstraniti vse. To je zame tveganje – lahko se zgodi, da se blokiram in ne bom več mogel hoditi.«
Primer Sass de Rocia razkriva širši problem: plezališča so pogosto v sivem območju med naravo, športom, tradicijo in pravnim redom oblasti. Ta red uporablja večinoma in skorajda praviloma le v svojo korist. Plezalci tako plezalna območja vzdržujejo sami, občine pa se odzivajo različno – od podpore do stroge prepovedi. Na drugi strani pa seveda vsakodnevno vidimo, da npr. s preprostim »dovoljenjem« gozdarja lahko z bagerjem v eni minuti naredi bistveno večja okoljsko spremembo v povsem naravnem okolju – brez kakršnegakoli uveljavljanja odgovornosti ob škodi (red velja ponavadi le za šibke).
Plezalec, ki je na družbenih omrežjih prejel veliko podpore, bo terase odstranil, če ne bo spremembe odločitve. A upa, da bo ta primer odprl obojestransko širšo razpravo o tem, kako urejati plezališča – ne kot problem, temveč kot skupni prostor, ki ga plezalci in lokalne skupnosti delijo.
