Večer, 09. september 1976
Devet novih
USPEŠNA PLEZARIJA KOROŠKIH ALPINISTOV V PROKLETIJAH
Alpinistični tabori koroških alpinistov v Prokletijah so postali že tradicionalni. Tudi letos so se odločili zanj. Tabora se je udeležilo deset alpinistov iz AO Ravne in iz alpinistične sekcije Prevalje. Tabor je trajal od 3. do 15. avgusta, postavili pa so ga v dolini Ropojane. Pokrovitelj letošnjega tabora je bila skupščina občine Ravne.
Engelbert Vravnik, ki nam je poslal krajši zapis o dejavnosti njihove žepne odprave, izraža v njem izredno zadovoljstvo nad uspešno opravljenim delom in doseženimi cilji, saj so spoznali veliko novega, alpinistično zanimivega sveta, si nabrali izkušenj, poleg tega pa opravili devet prvenstvenih smeri in štiri ponovitve “žleba spominov”. Dve smeri so preplezali celo v stometrskem pasu ob albanski meji — na območju, ki so ga dobro poznali še iz prejšnjih taborov.
Stene v tem svetu so različno visoke, temu primerne pa so tudi dolžine smeri, ki se gibljejo od 300 do 900 m. Pa poglejmo, kako so koroški alpinisti poimenovali devet prvenstvenih smeri v Prokletijah: V zahodni steni Maje Evajs (po naše dekliškega vrha) sta Stanko Mihev in Janez Žalig preplezala smer tretje, ponekod tudi četrte težavnostne stopnje in jo imenovala “pašnik”. Naslednjo, 550 m dolgo smer, ki sta jo začrtala v tej steni (ocena V, VI — 7 ur), sta imenovala “dijaška”.
Vzhodne stene Komlena se je lotila naveza Jože Havle – Jože Jakob; “separatorjeva”, kot sta imenovala novo smer, je dolga 300 m in ocenjena s tretjo težavnostno stopnjo. V Komlenu so plezali še več smeri, in sicer Marjan Lančen – Jože Havle “centralno” (900 m – IV, V – 7 ur), Andrej Špiler – Engelbert Vravnik “fužinarsko” (700 m – V+ VI – 9 ur), Stanko Mihev in Janez Žalig pa “jugozahodni greben” (800 m – VI, V – 8 ur). Potem so se lotili še južne stene Karanfila, kjer je bilo že prej preplezanih nekaj težjih smeri, sedaj pa so jim dodali še tri: “mejno” – prvenstveni vzpon sta opravila Engelbert Vravnik in Bruno Borovnik (1000 m, ocena IV – 10 ur); “slovensko” – prav tako Engelbert Vravnik in Marjan Lačen (800, m, ocena IV, ponekod V+ – 6 ur), in “koroško” – Andrej Špilar ter Stanko Mihev (1200 m, V + , ponekod VI – 12 ur). Koroški alpinisti imajo nedvomno veliko zaslug pri odkrivanju in popularizaciji Prokletij, ki so za mnoge izmed nas neznano in odmaknjeno gorstvo. In če je res toliko možnosti, ki se še ponujajo, bi bilo morda prav, da bi tudi drugi alpinisti posvetili temu območju malo več pozornosti, saj to so končno gore naše dežele.
INKO BAJDE
