Ko javni zavodi delujejo po logiki: »Ne govori – ali pa izgubiš službo« / snitch signs NPS
Demokracija naj bi bila prostor, kjer se glasovi slišijo, kjer se strokovnjaki oglasijo, ko stvari ne delujejo, in kjer javni zavodi služijo javnosti, ne politiki. Toda v praksi se vse pogosteje dogaja nekaj drugega: tišina. Tišina, ki ni posledica miru, temveč strahu.
Dogajanje v ameriškem Rocky Mountain National Park (ali pa vseh drugih takšnih ustanovah, od TNP naprej in nazaj do ZGS) je šolski primer. Po obsežnih kadrovskih rezih, odpuščanjih in političnih pritiskih je park postal laboratorij za novo obliko demokracije: demokracijo, v kateri se govori samo to, kar je dovoljeno.
Rangerjem so prepovedali javno kritiko. V parku so se pojavili celo plakati, ki obiskovalce pozivajo, naj prijavijo zaposlene, če ti omenjajo proračunske reze ali zgodovino ZDA v neprimerni luči. Eden od nekdanjih rangerjev pove: »They know they can lose their jobs if they are too outspoken.«
To ni več demokratična razprava. To je upravljanje strahu.
Ko demokracija postane hierarhija tišine
V parku je ostalo 40 nezapolnjenih delovnih mest, ljudje delajo po 12 ur na dan, brez počitka, brez podpore. Eden od zaposlenih je zapisal: »The park is operating at full capacity with a skeleton crew.«
Toda ko novinarji pridejo v park, jih rangerji le hladno pogledajo in rečejo: »Contact the park’s media department. I’m not supposed to talk to you.«
To je vsesplošno razširjena PR demokracija, ki navzven deluje urejeno, navznoter pa razpada. Demokracija, ki se kaže v urejenih straniščih in praznih koših, medtem ko se ljudje v uniformah doma sesujejo od izgorelosti.
In ko Donald nekaj naredi tam – se drugje ponovi
Vzorec je prepoznaven: najprej pridejo rezi, nato pride tišina, nato pride strah, nato pride normalizacija.
Ko oblast nekje uvede logiko »tiho bodi ali pa boš brez službe«, se ta logika hitro preseli drugam: v druge parke, druge javne zavode, druge države. Demokracija se ne zlomi naenkrat. Zlomi se v majhnih, tihih korakih: ko ljudje prenehajo govoriti, ker vedo, da je cena previsoka.
Demokracija brez glasov ni demokracija
V prispevku rangerji opisujejo jok na delovnem mestu, nezaupanje med sodelavci, strah pred nadrejenimi, izgubo smisla. Eden od njih pove: »People speak in hush tones… People are very dissatisfied.«
To ni več javna služba. To je preživetje.
In ko demokracija postane preživetje, se začne izgubljati tisto, kar bi morala varovati: narava, ljudje, prihodnost, skupnost.
Vprašanje, ki ostane
Če je demokracija res sistem, ki temelji na svobodi govora, potem je treba vprašati: Kaj se zgodi, ko javni zavodi postanejo kraji, kjer je govor kaznovan?
In še bolj neprijetno vprašanje: Koliko takšnih tišin (znakov za prijavljanje) se dogaja tudi pri nas – samo da jih še nismo opazili?
