Od viralnega krofa v Dolomitih do vijoličnih žafranov na Veliki planini in modre reke, ki je že krvava tekla: kako socialna omrežja spreminjajo gorski prostor
»Razvoj« je prinesel nekaj nenavadnega: gorski kraji ne postajajo priljubljeni zaradi vodnikov, revij ali priporočil, temveč zaradi nekaj sekund kratkih videov, ki se pojavijo v našem telefonu. Viralni krof v Val di Fassa, neskončne vrste za fotografiranje Odle ali Treh Cin, »popolni« posnetki planjav, jezer, razgledov in gorskih koč. Algoritmi izločajo vse »slabo« in ne prikazujejo več le naših počitnic – začenjajo odločati, kam jih bomo sploh načrtovali.
Od vodnika do algoritma: premik, ki spreminja vse
Dolga desetletja so izbiro destinacij oblikovali vodniki, časopisi, turistični uradi, kasneje spletni iskalniki, alpinistom predavanja. Vsi ti kanali in prikazi so zahtevali aktivno odločitev: človek je moral poiskati informacijo.
Danes se dogaja obrat: destinacija najde nas.
TikTok, Instagram Reels, YouTube Shorts – vse platforme delujejo po istem principu: vsebina, ki sproži interakcije, se ponavlja, vrača, multiplicira. Če je posnetek uspešen, ga vidimo večkrat. In ko ga vidimo večkrat, postane znan. Ko je znan, postane želja. Ko je želja, postane cilj.
Slovenski primeri: ko se gora spremeni v »hotspot«
Slovenija ni izjema. Algoritmi so ustvarili svoje gorske ikone: Aljažev stolp – milionkrat (samo milijon nas je?) fotografiran iz vedno istega kota, pogosto kot »obvezna« točka obiska Triglava.
Žafrani na Veliki planini – vsak april se pojavi val objav, ki v nekaj dneh pripelje tisoče ljudi na isto travnato polico, da slikajo tisti milijon nekoč škodljivih žafranov.
Vintgar, Slap Kozjak, Mangartsko sedlo – kraji, ki so bili nekoč razpršeno obiskani, so postali viralni motivi, prepoznavni po eni sami fotografiji.
Bohinjsko jezero – ponton, pomol, »tisti« razgled na leteči traktor, ki ga algoritmi ponavljajo kot mantro. To niso nujno slabi kraji. Problem je, da se vsi zgrnemo na iste točke, medtem ko stotine drugih gorskih območij ostajajo skoraj praznih (hvala bogu pravijo in pravimo nekateri).
Zakaj so nekateri kraji bolj »algoritmični« kot drugi?
Raziskave o turističnih fotografijah na Instagramu kažejo: slike prepoznavnih točk dobijo več interakcij, slike z osebo v kadru dobijo še več, slike z jasnim fokusom (jezero, koča, greben, stolp) delujejo bolje kot razprti, nejasni razgledi.
To pomeni, da algoritmi preferirajo: silhueto človeka pred dramatično steno, turkizno jezero, ozko stezo na grebenu, kočo, popolno uokvirjeno v gorski kulisi.
Zato se nekateri kraji pojavljajo nesorazmerno pogosteje. Seceda, Tre Cime, Lago di Braies, pa pri nas »krasna si bistra hči planin«, Velika planina, Mangartsko sedlo, Stolp na Triglavu.
Hitrost je nova težava
Turistične kampanje so se nekoč načrtovale. Destinacije so se razvijale postopoma. Infrastruktura se je prilagajala. Viralni posnetek pa lahko v 48 urah pripelje tisoče ljudi na kraj, ki: nima toliko parkirišč, nima sanitarij, nima poti za množice, nima kapacitet za odpadke, nima upravljavca, ki bi sploh vedel, da je postal »viralna destinacija«. In ljudem, ki so tam nekje živeli od »njega dni«, ne preostane drugega kot da »spokajo«. Majhni kraji znajdejo pod pritiskom, ki ga ne morejo absorbirati.
Socialna omrežja ne le vplivajo – tudi napovedujejo
Raziskave iz Finske, Južne Afrike in ZDA kažejo: objave na Instagramu napovedujejo obiskanost parkov, kraji z več objavami imajo 16–22 % več obiskovalcev, pozitivni videi imajo največji učinek. To pomeni, da fotografija ni več le spomin. Je generator prihodnjih obiskov.
Lago di Braies je postal fenomen zaradi televizije. Tri Cine so bile slavne že stoletje. Seceda je dostopna zaradi žičnic. Na Veliki planini so se leta 1964 spraševali kakšnega »kakšnega hudiča« so spustili gor …
Socialna omrežja so dodala nekaj drugega: nenadno, nekontrolirano, algoritmično pospeševanje.
To je razlog, da se lahko: majhen alpski tolmun, travnik z žafrani, razgledna točka, koča z lepim krožnikom v nekaj dneh spremeni v globalni magnet.
Pravi problem: vsi gredo na iste kraje
Več ljudi v gorah ni nujno slabo. Lahko pomeni: večjo povezanost z naravo, več podpore lokalnim skupnostim, več razumevanja gorskega prostora.
Težava nastane, ko se milijoni možnih destinacij skrčijo na nekaj deset viralnih točk.
Gora postane niz »hotspotov«: tisti pomol, tisti travnik, tisti stolp, tisti krof.
In vprašanje, ki ostane, je preprosto: Ali še mi izbiramo, kam gremo – ali pa je to odločitev našega telefona?
V soboto, 26. septembra ob 16. uri se bodo domačini spet dobili Bovcu pod lipo. Njih zanima, kako naj se uredi problematika masovnega turizma. Tržnikov in algoritmov pa (zagotovo še) ne.
AK
