Slovenske novice, 25. oktober 2022
PLEMENITO SRCE
V prostem času opravlja izjemno plemenito delo. Kot novi predsednik GRZS napoveduje boljše čase za gorsko reševalno službo.
Od marca ima Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) novega predsednika, prof. dr. Gregorja Dolinarja, dekana fakultete za elektrotehniko. Življenje je posvetil matematiki in je znano ime v mednarodnih strokovnih krogih, a med gorskimi reševalci je seveda le Gregor, brez raznih titul, enako kot vsi drugi. Z njim je v naši gorski reševalni službi zavel nov veter, saj se je 51-letni po rodu Gorenjec že lotil sistemske prenove prostovoljne organizacije, ki je zaradi izjemnega povečanja števila gorskih nesreč in intervencij vedno bolj na udaru, tako imenovani normativi in financiranje pa ostajajo na ravni izpred mnogo let.
Prvi gorski reševalec je sicer član društva Gorske reševalne službe (GRS) Kranj in z novo funkcijo ni opustil svojega osnovnega prostovoljnega poslanstva. Ko zabrni pozivnik za reševalno akcijo, se kot vsi drugi gorski reševalci takoj odpravi na intervencijo. Tako je bilo tudi pred dnevi, ko se je po desetkilometrskem teku na Šmarno goro ravno stuširal in hotel sesti h kosilu, ko je zazvonilo in je takoj odšel na pomoč gobarki s poškodovano nogo. »Ko dobimo poziv, se odzovemo vsi, ki se lahko. V tem primeru nam je bila gobarka zelo hvaležna za pomoč, se pa vedno večkrat zgodi, da nas kdo celo ozmerja. Tako se je pred časom nekdo, ki je bil povsem neprimerno opremljen in slabo oblečen, ob našem prihodu pritoževal, kje smo hodili toliko časa in da ga je zato zeblo,« nam pove.
Vedno gorski reševalec
Ko si enkrat gorski reševalec, si to vedno in povsod, tudi na drugem koncu sveta. Tako je Dolinar med letošnjim dopustom v Južni Ameriki, ki ga je nameraval izkoristiti za vzpon na Huascaran, 6768 metrov visok najvišji vrh perujskih Andov, nepričakovano sodeloval pri reševanju dveh gornikov.
Z ženo sta najprej opravila aklimatizacijo na Vallunaraju, nato pa se je s perujskim gorskim vodnikom podal na Huascaran. 29. julija sta se iz zadnjega tabora na višini 5900 metrov po dnevu čakanja na lepo vreme odpravila proti vrhu. Že nekoliko nad višino 6000 metrov je na strmem snežnem območju zdrsnila trojna naveza pred njima. »Malo po četrti uri zjutraj zaslišim krik in vidim, kako jih je odneslo mimo nas v ledeniške balvane 200 metrov pod nami. Dva iz naveze sta negibno obležala, eden pa se je pobral in izkazalo se je, da mu ni bilo nič. Moški iz Peruja je imel zlomljeno nogo in poškodbe glave, z žensko pa je bilo še huje, imela je skrajno resne notranje poškodbe dihal. Takoj sem se spustil do njiju, za oba smo improvizirali nosila in ju transportirali do zadnjega višinskega tabora na višini 5900 metrov oziroma do konca ledenika, kamor so domačini prinesli nosila, kasneje pa so prišli še perujski gorski reševalci in ju spravili v dolino,« opisuje dogajanje.
Čeprav je šlo za izjemno težke in nevarne razmere na tej višini, kjer čez dan, ko sije sonce, grozijo tudi mnogi ledeniški seraki in razpoke, je Dolinar brez oklevanja priskočil na pomoč in se zaradi tega odpovedal vzponu na vrh. Je pa ob tem opazil, da je v tem delu sveta gorska reševalna služba drugače organizirana kot pri nas in da se ob nesreči tam ne da zanesti na hitro pomoč. »Ko smo transportirali ponesrečenca z gore, reševalcev dolgo ni bilo od nikoder. Ko smo jih nato zagledali spodaj, v baznem taboru v kampu Moreno, so še jedli kosilo, pripravljali opremo in čakali, da se vsi naberejo. Kadar gremo mi na intervencijo, pustimo vse in pri hudih poškodbah hitimo kot nori. Po navadi pred glavno ekipo pošljemo naprej predhodnico, saj velikokrat vsaka minuta šteje, v Peruju pa so glede nekaterih stvari še v precejšnjem zaostanku, še posebno kar se tiče helikopterskega reševanja,« pripoveduje.
Odgovornost države
Prvega moža GRZS še povprašamo o nujnih in že napovedanih spremembah pri delovanju te organizacije. Že dolga leta spremljamo, kako se posamezna društva spopadajo s prostorsko stisko in s pomanjkanjem financ za njihovo prostovoljno delovanje. Tako so kamniški gorski reševalci šele prejšnji teden, potem ko so nekaj časa bivali celo v kontejnerjih, dobili in si uredili primerne prostore, mnogi opozarjajo na prenizke normative glede opreme in financiranja.
Dolinar se vsega tega še kako dobro zaveda, zato je že napovedal akcijo! »Glede urejanja prostorov se moramo gorski reševalci malo posuti s pepelom, saj smo v preteklosti premalo opozarjali na ta problem. Smo namreč nekoliko posebni ljudje, ki radi hodimo v hribe in pomagamo drugim, ne glede na razmere, v katerih delujemo. Vedno bolj gledamo na druge kot pa nase. Sedaj vodstvo GRZS že obiskuje posamezna društva in se ukvarja s to problematiko. Trenutno je na vrsti Mojstrana, kjer bodo gorski reševalci dobili nove prostore v prizidku gasilskega doma, ustrezne prostore bo treba urediti tudi drugim. Na Upravi RS za zaščito in reševanje (URSZR), kamor spadamo, se tega zelo dobro zavedajo in imajo za reševanje tega problema veliko razumevanja. Urejanje prostorov in ustreznih razmer za delo res ne more biti na plečih posameznih društev, to mora biti odgovornost države in lokalne skupnosti,« je odločen.
Tudi glede normativov je prepričan, da je čas za občutno povišanje navzgor, saj se je število intervencij v zadnjih petih letih povišalo kar za 40 odstotkov, financiranje pa je ostalo na prejšnji ravni. V Sloveniji je trenutno okoli 600 aktivnih gorskih reševalcev, opreme in denarja za izobraževanje pa dobijo le za 430. Vodstvo GRZS zato pripravlja podrobno analizo stanja, s katero bodo seznanili URSZR, in prepričani so, da bodo pri nujnem povišanju normativov uspešni.
Tina Horvat
