Slovenske novice 10. avgust 1996
Govorice, da je Rado Mohorčič na neprijaznem Mont Blancu morda pustil Danila Slokarja na cedilu, so zlobne in žaljive – Nesrečni Danilo, »fant, ki je bil kot sonce«, je soplezalcu izdihnil na rokah – Bil je izkušen planinec in utrjen športnik – Ajdovščina žaluje
Ajdovščina, 9. avgusta
»Rado ne bi nikdar pustil Danila samega v gori, če bi bil živ!« To je stavek, ki smo ga danes zagotovo v Ajdovščini med sorodniki in prijatelji Danila Slokarja zagotovo največkrat slišali. Danilo je Radu Mohorčiču umrl na rokah, potem ko je ponoči s torka na sredo dvakrat strašno bruhal, nato pa ga je začelo tresti in zebsti. Rado je ponoči celo zlezel k Danilu v vrečo, ko je tožil, da ga zebe. Ko se je zdanilo, sta se začela planinca vračati, vendar Danilo kmalu ni mogel naprej. Rado ga je nekaj časa poskušal vleči, vendar je bil Danilo obnemogel. Rado ga je držal v naročju, Danilo je še dvakrat zahropel in izdihnil. Rado ga je poskušal oživljati, vendar so Danilovi zadnji zdihljaji ostali gori.
Vsi govorijo o njem
V Ajdovščini verjetno danes ljudje ne govorijo o ničemer drugem. V bufetu na avtobusni postaji so se o njem menili skoraj takoj po osmi tudi trije možakarji, ki so prišli na jutranjo pomiritveno kapljico. Danes je podoba dogajanja na pobočjih Mont Blanca, ki so vzela mlado življenje Danila Slokarja, v petek, 30. avgusta bi dopolnil 29 let, jasnejša. Mama Tjaša Ovna, enega izmed štirih prijateljev, ki so v torek zjutraj skupaj začeli vzpon proti vrhu Mont Blanca, je pomočnica javnega tožilca, v Chamonixu ali njegovi bližini imajo Ovnovi tudi sorodnike, in tudi francosko zna. Tako se zdaj ve, da sta se Tjaš Oven in Marjan Slejko obrnila že prej, ker je bilo Tjašu slabo, Danilo in Rado pa sta nadaljevala pot. Ker jima ni uspelo priti do vrha, sta skoraj tik pod njim bivakirala in nameravala zjutraj nadaljevati pot proti cilju. Rado se je odpravil po pomoč šele potem, ko Danilo ni več kazal znakov življenja. Planinec planinca nikdar ne zapusti, poleg tega nista bila le mlada človeka, ki sta skupaj planinarila, ampak tudi velika prijatelja, poznala sta se in si zaupala.
Danilova brata Vido in Bogdan verjetno še ne verjameta povsem, da sta izgubila brata. Bratje in sestra, pa tudi bratranci in sestrične so izredno povezani med seboj in so rasli gor kot bratje in sestre. Mamo je nesreča tako prizadela, da so jo morali danes odpeljati v bolnišnico, brata pa čakata na povratek preostalega dela odprave v Ajdovščino ter pomagata urejati stvari v zvezi z Danilovo smrtjo. Najmlajši Slokarjev fant je imel letos namen oditi še na Hrvaško, na Plitvice, pa še kam. Še toliko načrtov je imel. Bil je zdrav kot dren, na dan je pretekel od 25 pa tudi do 50 kilometrov. V njegovi zdravniški izkaznici tako rekoč ni pečata, razen ko je moral iti na pregled zaradi službe. Nikdar ni bil bolan. Bil je trden ko skala. V boljšem vremenu in če ga morda ne bi poleg slabosti in dehidriranosti zdelovala tudi višina, bi brez vsega zdržal tudi dva ali več dni. Kdo ve, kaj je bilo narobe. Ko je menjal službo, zdravniki niso našli ničesar.
Pomoč od vsepovsod
Vse bo pravzaprav pokazala obdukcija, ko bo Danilovo truplo z letalom prispelo domov. Drago Ergaver je danes povedal, da je bil presenečen in vesel, da so vse ustanove in vsi državni organi, na katere se je obrnil po pomoč za urejanje Danilovega prevoza v domovino, brez oklevanja storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Danilov delodajalec, lastnik podjetja za prodajo avtomobilov, možakar pri štiridesetih, do katerega zaradi časovne stiske nismo prišli, je nadvse žalosten in ga solza ni bilo sram. Takoj je bil pripravljen (in je to tudi storil) v Ljubljano nakazati pol milijona tolarjev, saj brez potrdila o plačilu tega
denarja francoske oblasti nočejo izdati dovoljenja za prevoz Danilovega trupla. Poleg tega službe v Franciji, pri katerih bi bilo mogoče urejati stvari, opoldne zaprejo vrata in okna in do ponedeljka nič. Medtem pa se že danes ponoči vračajo nazaj preostali trije planinci, saj pri urejanju za Danilov prevoz ne morejo nič pomagati. Nesmotrno bi bilo pravzaprav čakati v Franciji samo na to, da Danila odpeljejo. Vsi trije pretreseni Danilovi prijatelji si poleg tega želijo čim prej priti domov. Rada, ki so ga sicer v bolnišnici v Chamonixu odpustili, je treba tudi čim prej spraviti k dobremu okulistu, saj ima menda poškodovani roženici, pa tudi k zdravniku, saj je po vsem hudem, kar je preživel, še vedno povsem izčrpan. Snežno slepoto je dobil, ker so se mu v gori polomila očala ali pa jih je izgubil.
Fant odprtega srca
»V Danilovem podjetju zaradi pretresenosti nihče od zaposlenih ne včeraj ne danes ne more delati. Danila so imeli vsi tako radi. Bil je fant odprtega srca. Za vsakega je imel dobro besedo,« je povedala soproga Draga Ergavca. Tudi za neznane in starejše ljudi, čeprav je bil mlad in človek od mladine danes tega več ne pričakuje. Bil je vedno nasmejan in dobre volje. Slišati je bilo, kot bi govorili, da je bil kot sonce.
»Danilo je bil res izkušen planinec. Le kako lahko kdo namiguje na kaj drugega,« je še danes zaradi nekaterih včerajšnjih komentarjev in izjav poln gneva Danilov brat Vido. Nesreča za ljudi ni dovolj. Zraven morajo pridati še kanček zlobe, se je zdelo, da hoče reči.
Mitja Slejko, Danilov bratranec in Marjanov brat, niti ni vedel, kaj naj reče. V soboto so vsi še hiteli spravljat krompir, da bi lahko odšli v ponedeljek (odpotovali so zgodaj popoldne) na pot brez skrbi. Razbiti avto, ki je Mitji ušel iz nadzora pri Novarri in se je moral del družbe vrniti, zdaj stoji pred Slejkovo hišo v Lokavcu. Mitja vse spremlja skupaj z družino doma, čeprav naj bi bil pravzaprav tudi sam v Chamonixu. Z vrha gore naj bi nekateri plezali, drugi smučali, Danilo in Rado pa sta celo rekla, da bosta šla plezat nekaj ledenih smeri, ki bi bile povsem nekaj drugega kot Mali Golnik, Trnovski gozd ali Čaven, kjer so bili za trening skoraj kuhani in pečeni.
Po devetih letih druženja in prijateljstva v stenah je ena od gora pustila praznino, ki je nič in nihče ne bo mogel zapolniti. Tudi Danilova deklica Martina s Planine, skupaj sta bila, kot je povedal Mitja, že kakšni dve leti, bo morala svoje življenje začeti graditi znova. »Niti sam nisem vedel, kako zelo navezani so bili na Danila Martinini domači. Včeraj, ko smo bili tam, so bili čisto na tleh,« je pripovedoval Mitja. Vsem ostaja spomin na nasmejani Danilov obraz, njegovo veselje nad življenjem, odprto srce. Tak, kot je bil, je vsem, ki so ga imeli radi, veliko zapustil in ne le bolečine. Tega se bodo zavedli šele, ko bo čas rano zaradi njegove izgube nekoliko zacelil.
Mojca Kaučič
