Slovenski alpinizem 2018
Čoktoj (Latok I)
Trajanje: od 06. julija do 19. avgusta 2018
Udeleženci: Aleš Česen (vodja), Luka Stražar in Tom Livingstone (GB)
Začetek odprave je predstavljal utečen štiridnevni treking pod severno ostenje Latoka I. Kljub ne ravno prijazni lokaciji baznega tabora na severni bočni moreni ledenika si je trojica z nekaj iznajdljivosti in dela postavila kar se da udoben bivalni prostor. Ob prihodu so takoj začutili vpliv prisotnosti drugih odprav z enakimi cilji. Dve ruski odpravi sta bili že dobro aklimatizirani in sta ravno začeli z dejavnostmi na gori.
Ne glede na to so se člani ekipe zbrali ter se posvetili svojim načrtom. Takoj so izkoristili daljše obdobje lepega vremena in opravili dva aklimatizacijska vzpona. Z neizogibnim globokim dihanjem in nekaj malega glavobola so prespali nekaj metrov pod vrhom Baighta Kabate (6290 m). Po tem vzponu so bili dovolj dobro aklimatizirani za resen poskus v severnem ostenju Latoka I.
Načrtovanemu nekajdnevnemu počitku se je pridružilo obdobje nestabilnega vremena in nesrečen zaplet pri eni od ruskih ekip. V tej drami se je smrtno ponesrečil ruski alpinist Sergej Glazunov. Njegovega soplezalca, Aleksandra Gukova, je po nekaj dnevih pakistanska vojska rešila s helikopterjem. V aktivno reševanje se Aleš, Luka in Tom niso neposredno vpletli (ruskim kolegom so nudili nekaj potrebne opreme in pomoč pri komunikaciji). Celotna situacija se jih je precej dotaknila. Pojavljala so se številna vprašanja o nadaljevanju, ker pa so se nameravali stene lotiti na povsem drugačen način, kot so se tega lotili Rusi, so po nekaj dneh zbrali misli in nadaljevali s pripravami na vzpon.
V začetku avgusta se je pokazalo dovolj dolgo obdobje stabilnega vremena. Počakati je bilo treba še nekaj dni, da se je stena otresla večine novozapadlega snega.
Petega avgusta ob polnoči so fantje zapustili bazni tabor in ob dveh zavihteli cepine. Največ plezanja je bilo v strmem ledu in snegu, ki so ga prekinjale bolj ali manj strme, a krajše skalne pregrade. Tehnično gledano skoraj noben odsek smeri ni bil skrajno zahteven. Glavne težave so bile: dolžina smeri, nepregledni prehodi in vprašanje, kako vse skupaj povezati v varno celoto. Snežne razmere v steni niso bile idealne, pretirano pritoževanje čeznje pa se vseeno ne bi zdelo upravičeno.
Na višini okoli 6400 metrov so alpinisti zapustili območje severnega raza in zaplezali prečnico v desno proti zahodnemu sedlu. To se je zdela v danih razmerah najhitrejša in najvarnejša linjja. Poudariti je treba, da so, tako pri izbiri linije smeri kot pri taktiki plezanja, fantje na prvo mesto vedno postavili varnost vzpona. Niso si zatiskali oči pred dejstvom, da lahko severna stena Latoka I že ob manjših napačnih odločitvah hitro postane zelo nevarna.
Sredi popoldneva petega dne vzpona so nekoliko nenadejano dvignili roke v zrak na samem vrhu (nenadejano zato, ker je noč pred tem začelo snežiti, vendar je sneženje proti jutru na srečo prenehalo). Za zmagoslavje je bilo še prezgodaj, plezalce je čakal še dolg in naporen sestop z gore. Ob vse večji utrujenosti in pomanjkanju zadostnih količin hrane so fantje morali napeti vse moči za ohranitev popolne koncentracije. To so potrebovali predvsem za orientacijo pri sestopanju ponoči, saj niso želeli tvegati plazov in padajočega kamenja, ki jih je prožilo poznopopoldansko sonce.
Po polnih sedmih dneh plezanja in sestopanja so, tokrat zmagoslavno, zavriskali in se objeli na ledeniku pod steno.
Slovenca in Britanec so vrh Latoka I dosegli 09. avgusta 2018. 2400 metrov dolgo prvenstveno smer, ki so jo ocenili z ED+, so poimenovali Česen-Livingstone-Stražar. S tem vzponom so šele drugi v zgodovini, ki so osvojili vrh Latoka I, in prvi, ki so na 7145 metrov visoki pakistanski vrh priplezali s severne strani.
Za vzpon so leta 2019 prejeli zlati cepin.
