Cene (Vincenc) Malovrh se je rodil 17. julija 1915, umrl maja 2000. Bil je doktor geografije, ustanovitelj in član predvojne Akademske sekcije SPD, plezalec, smučar in planinski pisatelj; z Benom Anderwaldom, Bogdanom Jordanom in Mirkom Slaparjem od 11. do 13. februarja 1939 prvi pozimi ponovil Slovensko smer v Triglavski steni, bil pozimi v Kočni in Bobotovem Kuku. V PV 1950 št. 8-9 str. 161 objavil članek: Želim si nemega pogovora z gorami … kritiko negativnih pojavov v povojni alpinistični generaciji.
* * *
Planinski vestnik 2000/12
Prof. dr. Cene Malovrh (1915-2000)
V letošnjem letu se je iztekla plemenita, bogata in napredna življenjska pot univerzitetnega profesorja dr. Ceneta Malovrha.
Rodil se je na Gorenjskem, v Predosljah pri Kranju, v vasi z najlepšimi pogledi na Storžičevo skupino, Grintovce in Kamniške planine. Že z dobrimi dvajsetimi leti je začel zahajati v gore, Storžič pa je bila njegova prva in vseskozi najbolj priljubljena gora.
Za Kranjčane je Cene najpomembnejša predvojna alpinistična osebnost, saj je bil ob plezalnih vzponih tudi dosleden pri zapisovanju in hkrati edini registrator kranjskega plezalstva. Že kot 20-letnika ga zasledimo 9. oktobra 1935. leta vpisanega na Veliki Koroški Babi, kamor so bili takrat pristopi plezalnega značaja. V leta 1959 izdani knjigi »Stene in grebeni« Borisa Režka je zapis o zahodni steni Kočne, ki jo je Cene Malovrh preplezal s Cirilom Hudovernikom. Leta 1937 sta se Cene in Ciril odločila za novo smer nekoliko južneje čez Oltarja, kjer sta zašla v peto težavnostno stopnjo. Cene je bil aktiven v akademski planinski sekciji, pa tudi član Kranjske podružnice SPD.
V šestdesetih letih se je v PV ob 60. obletnici kranjskega planinstva pojavilo dragoceno Cenetovo spisje »Preprosti vzponi«. Gre za registracijo kranjskega predvojnega alpinizma, ki mu Cene poočita: »Kranjčani sami smo največkrat po opravljenem delu v gorah s prstom na ustih godli sami vase in razpredali bajke o čaru osebnih doživljanj v strmoglavi pustinji skalovja in zametenih grebenskih razih« – za zapise o plezalnih vzponih, prvenstvenih smereh in drugih alpinističnih dogodkih pa se v Kranju ni in ni našlo volje in časa. Zatorej vse priznanje in zahvala Cenetu, da vsaj del alpinistične zgodovine ni šel v pozabo.
Konec tridesetih let si je Cene zamislil šotoriščno bazo pod Savinjskim sedlom in Jezerskim sedlom, kar je bilo izhodišče za plezalne vzpone. Izmed preprostih vzponov sta bila tudi vzpona v Štajersko Rinko in preplezan raz severovzhodnega stebra Štajerske Rinke. Z enakim elanom se je Cene s soplezalcem podal v vzhodno steno Križa – Koroške Rinke, preplezal pa je tudi severno steno Kranjske Rinke.
Cene je imel poleg Cirila za soplezalca še odličnega kranjskega alpinista Bena Anderwalda, s katerim je preplezal Zajedo, ki loči Štruco od Dolgega hrbta. Preplezala sta tudi vzhodno ostenje Dolgega hrbta. V tem zanesenem osvajanju jezerskih severnih ostenij je premagal tudi zahodni steber Dolgega hrbta, nekaj smeri pa je opravil solo, kot npr. v letu 1935 severozahodni raz Štruce. Uspelo mu je v drugem poizkusu s Cirilom Hudovernikom pozimi preplezati imeniten severozahodni greben Kočne, t. j. Velikega Vrha, in prečenje obeh Kočen. Vrh vsega je zanesljivo v zimskem času preplezana Slovenska smer v Steni. To je bil vsekakor finalni dosežek in vrhunec kranjskih alpinistov Ceneta s tovariši Anderwaldom, Jordanom in Slaparjem, ki so ga opravili od 11. do 13. februarja 1939, ko so preplezali Slovensko smer v Severni triglavski steni.
Cene nas je zapustil prav v izteku 60-letnega jubileja, ko je bila Severna triglavska stena praktično prvič preplezana pozimi. Hvaležni smo mu, da je podrobno in natančno orisal ta podvig, ki je bil res dogodek nad dogodki. Prav Cene je bil v tem dejanju vseskozi prvi v navezi. Tako kot ta jubilej je šel v Cenetovem slogu mimo tudi v planinski organizaciji.
Ob spominu na tako mogočno osebnost, kot je bil Cene Malovrh, pa moramo obuditi tudi spomin, da se je Cene z Benom Andenwaldom podal leta 1940 v Aschenbrennerjevo smer; spoznala sta takratni alpinistični maksimum in po štirih raztežajih sestopila; skromnost in pomanjkanje, ki sta bila Cenetova »sopotnika«, sta bila kriva, da sta imela na voljo le dva klina.
Cene narave ni samo užival, temveč se je vanjo in v njene zakonitosti resnično poglabljal. Bil je pravi hribovec in alpinist z vsemi standardi. Na žalost pa ga niso pritegnili v »katedralo« slovenske planinske organizacije. Enako lahko poočitamo tudi Kranju in sebi. Jesen življenja je preživljal v »županstvu« Velike planine in še najbolj dolgo v nedrih Krvavca od Ambroža do Križa in Jezera.
Za slovensko planinstvo je pomembna Cenetova znanstvena aktivnost od leta 1956 dalje, ko je doktoriral na prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani s tezo o metodi geomorfološke analize gorate pokrajine z vidika ekonomske, še posebej agrarne geografije. Znane so njegove študije metodologije in sistemov za geomorfološko analizo reliefa gorate pokrajine. Veliko časa je namenil izrazoslovju, tudi planinskemu, njegova specialnost pa je bila tudi preučevanje problematike regionalnega planiranja.
Prof. dr. Cene Malovrh je vsekakor bil in ostaja srčnež in častilec slovenskih gora, ostenj in narave. Njegovi opisi naravnih pojavov so bili vedno razumljivi in logično predstavljeni. On in njegovo ustvarjanje temeljev slovenskega alpinizma bosta ostala v večnem spoštljivem spominu.
Franc Ekar
