bo letošnja francoska himalajska ekspedicija načela »tehnične« probleme v Karakorumu
Tedenska tribuna, 5. julij 1956
Dolga desetletja so himalajci stremeli vedno više in više, dolga desetletja se je bila borba za »streho sveta« — za Mount Everest; toda pred njegovo osvojitvijo je bilo treba preiti vse stopnice, ki vodijo na veh. Leta 1950 sta Francoza Herzog in Lachenal dosegla prvi, težko plačani »osemtisočak« Annapurno. Leta 1953 sta Novozelandec Hillary in domačin Tensing nekaj kratkih trenutkov stala na sami strehi sveta, na vrhu Mount Everesta. Medtem pa je Hermann Buhl, istega leta, izvršil najbolj fantastično dejanje v vsej himalajski zgodovini: sam, brez kisika in skoro brez hrane je osvojil Nanga Parbat, goro smrti, ki je dolga leta kosila svoje žrtve med vrstami najboljših … Na povratku je Buhi preživel noč na prostem, brez opreme, v višini nad 8000 metrov; kljub temu se je vrnil v dolino in v domovino živ in zdrav. — Leto 1954: Italijana Lacedelli in Compagnoni dosežeta K2, drugo najvišjo goro na svetu; naslednje leto osvoje Britanci Kangchenjungo, Francozi Makalu. Letos so pravkar prispele novice o uspehih Švicarjev: padel je Lhotse, sam Mount Everest pa se je že drugič uklonil želji in volji človeka. Končno se je sreča nasmehnila tudi Švicarjem, ki so v borbi za Himalajo vsa leta po vojni doprinašali levji delež, blestečih uspehov pa niso poželi. — In zadnja vest: Japonci so po večletnem obleganju osvojili Manaslu, osemtisočak, ki si ga je bila izbrala za cilj tudi predvidena jugoslovanska ekspedicija. Še pet osemtisočakov je ostalo; še bodo hodile ekspedicije z vseh koncev sveta, preskušat svoje znanje in svojo srečo. Še leto ali dve. In kaj potem?!
Že padec Mount Everesta je napovedal v »himalajizmu« novo obdobje: kvaliteto namesto kvantitete, težavnost namesto višine, tehniko ekstremnega alpinizma poleg organizacije in opreme.
Francoski himalajski komite se je zato že letos odločil zarezati novo brazdo: konec maja je krenila iz Karačija proti izhodnemu taborišču na ledeniku Baltoro petčlanska francoska ekspedicija z novimi željami in nalogami.
Ne več osvajanje najvišjih vrhov na svetu, ne več lov za osemtisočaki. Najvišji niso vedno tudi najtežji; za prve je bila odločilna odlična organizacija ter vsakodnevno herojstvo in priznajmo često tudi trpljenje vseh članov ekspedicije, ki so meter za metrom osvajali goro in zmago. So pa vrhovi v Himalaji, ki poleg vsega tega zahtevajo še čisto plezalno tehniko; pred novimi osvajalci stoje navpični odlom, previsi, plati… 2000 do 2500 metrov visoke stene,
NEKOČ IN DANES
Počasen vzpon, postopno postavljanje taborišč vse više in više; za taboriščem I zraste taborišče II.: nekaj šotorov pokritih z ledom in snegom, preko njih divjajo viharji. Dolgo traja, dokler ne stoji končno tudi taborišče VI ali VII, banalno ime za kos platna, napetega preko nekaj pedi zemeljske površine sred! strmin in plazov; na tem koščku snega in ledu se dva moža pripravljata za končni napad.
Tako je bilo doslej: tako je bilo tudi na Makaluju, z lansko francosko ekspedicijo. V izhodnem taborišču v višini okoli 5000 m, za teden dni hoda oddaljenem od vsega živega, je bilo zbranih 11 ton materiala. Toda tu se je garanje šele začelo: taborišče I – 7 ton materiala: med taboriščem II in III so Šerpe opravili 150 nošenj; na višino 7400 metrov je bilo treba zvleči še 700 kg prtljage… Tako je človek kot vztrajna mravlja ustvarjal življenjske rezerve za borbo proti velikanu,
Vidimo torej, kako velik problem je organizacija. Od računanja dnevnih obrokov hrane pa do zelo važnega problema embalaže, ki mora vzdržati temperaturo od 40 do 30 stopinj. Vse mora biti do podrobnosti pripravljeno. Ta čudna piramida, ki jo je treba graditi od vznožja do vrha gore-velikana, je imela pod Makalujem blizu 300 nosačev, ki jih je bilo treba voditi med vsem težkim pohodom do zahodnega taborišča; voditi, hraniti, plačati, in nikoli jih člani ekspedicije niso smeli spustiti iz vida.
Drugi cilj in druge metode letošnje francoske odprave so postavili svoje zahteve: treba je zmanjšati na minimum skrb in material, ki le potreben za veliko število ljudi.
Pet ljudi torej namesto devetnajstih na primer na K2; 3 tone materiala namesto običajnih 10 do 15; manj nosačev, komaj kakih 100. Zato pa lahek material, proporcionalno manj hrane, nič kisikovih jeklenk. Na žalost tudi brez Šerp, ki jih v Pakistanu ni, iz verskih razlogov pa jih tudi ni dobro tja importirati.
Oprema ekspedicije je prirejena za te pogoje: nosila za material iz lahke zlitine (težke komaj 5 kg) in 500 metrov tanke jeklene žice (premera 3 mm). Treba je namreč z nečim nadomestiti manjšo spretnost in pomanjkljivi trening šestih višinskih nosačev iz plemena Hunza. 20 maja so Francoz krenil iz Karačija z letalom v Rawalpindi. Tu se je pohod začel: gozdnata dolina Sinda, prehod preko sedla Zo-gi-la (3500 m); nato dolina Dras in sestop proti reki Indus, ki teče v višini 2600 metrov: ob njej navzgor do rečice Braldo, katere tok vodi prav na ledenik Baltoro.
Toda kje vendar je ta Baltoro?
Himalaja ima dve ogromni gorski skupini: prva je med Indijo, Tibetom in Nepalom, s svojimi osemtisočaki, nad katerim caruje Mount Everest, druga na meji Pakistana, s kraljem svojih gora, K2.
To drugo skupino so Francozi izbrali za svoje letošnje torišče; nastaniti se nameravajo na velikanu Baltoro, na tem 80 km dolgem ledeniku, kjer se bodo znaš pred morda najtežjo nalogo vse ekspedicije, da si namreč izberejo cilj…
Kajti od ledenika Baltoro se od obzorja do obzorja razpre čudoviti venec nazobčanih gora, zaledenelih sten in fantastičnih, zidov: od leve proti desni Tour de Moustagh, K2, Skyang-Kangri; nekako v sredi Broad Peak. potem divi štirje vrhovi Gasherbruma in na desni Chogalisa. Najnižji: 7273: povprečje: 7800 do 7900 metrov: najvišje: 8611 metrov. Lepa izbira!
Francoska ekspedicija pa ne bo edina, ki bo letos osvajala gorske samote Karakoruma: le štiri druge ekspedicije imajo za to letos pakistansko dovoljenje: avstrijska, anglo-ameriška in dve britanski, Pakistanci se boje, da bo treba poslati na ledenik Baltoro prometne stražnike…
PETČLANSKI EKSPEDICIJI
Je vodja Guido Magnone. In ne kar tako! Ta simpatični dolgin je bil pred nekaj leti še samo –
waterpolist-amater; potem pa je nekoč zašel v gore… Kmalu nato je padla fantastična zapadna stena Drujev, nato z nepopisnim fizičnim naporom osvojeni Fitz Roy v Andih, in končno lani Makalu v Himalaji, Francozi menijo najbrže ne po krivici da imajo v njem idealno sintezo odličnega organizatorja in ekstremnega plezalca v steni in v himalajskem ledu.
Njemu so dodeljeni štirje novinci, katerimi nameravajo Francozi pomladiti in izpopolniti svoje himalajsko moštvo: znani chamoniški vodnik André Contamine, pastor in oisanski vodnik Paul Keller. Robert Pagarot, ki ga poznamo iz južne stene Aconcague v Andih ter zdravnik dr. Francois Florence, ki se ga Ljubljančani še dobro spominjamo kot avtorja lanskoletnega predavanja in barvnega filma z Laponske in katerega zbirke čudovitih barvnih fotografij, ki nam jih je pokazal za nameček, ne bomo nikoli pozabili!
-nič
