Slovenski alpinizem 2004
Boštjan Arčon (1984 – 2004)
Vse je ena sama izginjajoča belina,
le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil.
Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka,
in ko bom sestopil, jih bo zasul s snegom
in nove poti bodo prekrile spomine.
Nejc Zaplotnik
Leta 2001 se je vpisal v alpinistično šolo in takrat je plezanje postalo del njegovega življenja. Takoj je spoznal, da so gore in vse kar je povezano z njimi tisto, kar mu bo zaznamovalo življenje.
Postal je alpinistični pripravnik, ko sva se navezala na isto vrv pod steno Šit. Dan se je prevesil že globoko v noč, ko smo se vrnili v Tamar. Utrujen, a z žarečimi očmi je kazal zadovoljstvo nad opravljenim. Na vprašanje, ali gremo plezat, nikoli ni imel pomislekov; šli smo, užival je, vedno se je zadovoljen vračal z gora. Bil je mlad, perspektiven, tisti »iz katerega še neki bo«.
Pozimi sva se spet navezala na isto vrv. Nabiral je prve izkušnje z ledom in snegom. Niti mraz in potolčeni prsti niso mogli zbrisati veselja na obrazu, ko je preplezal svoj prvi slap.
Ni bilo ture, ki se je ne bi z veseljem udeležil. Hitro je nabiral izkušnje, vzponi, predvsem v domačih gorah, so se vrstili ob vsaki priložnosti. Hkrati so rasli tudi novi cilji in se rojevale nove sanje, ki jih žal ne bo nikoli odsanjal.
Zgodaj, mnogo prezgodaj pa je prišel tisti četrtek, ko je za vedno ostal tam, kjer mu je bilo najlepše – v gorah. Njegova pot se je končala. Pot, ki smo jo hodili skupaj, je bila preveč kratka, a lepa in zanimiva, da bi jo lahko kdaj pozabili.
Mitja Gleščič
