Bonattijeva smer v severni steni Matterhorna je eden tistih vzponov, za katerega s(m)o vsi slišali – linija, prepojena z zgodovino, še ne tako daleč nazaj, tudi velika stvar. Prvi solo vzpon je potekal pozimi. Opravil ga je Walter Bonatti v štirih dneh leta 1965 (kmalu bo spet čas obletnice). Sicer redko ponavljana smer pa verjetno nima prav veliko ponovitev izvedenih v enem dnevu v res zimskem času.
Philipp Brugger in Lukas Waldner sta se veliko pogovarjala o tem in razmere so bile to jesen videti obetajoče. Želela sta počakati na zimski čas, še posebej, ker je Philipp prestal dve večji operaciji, januarja in oktobra. Konec decembra se je odprlo vremensko okno in zavedala, da bo treba ob najkrajših dnevih pokazati vse, kar znata.
30. decembra sta zapustila kočo Hörnli in začela vzpon ob 6.15. Prvi metri so že takoj precej strmi, skala pa precej zrahljana in težavna za varovanje. Zatem je teren lažji in privede do znanih odsekov: Angelska prečka in rahlo previsne poči. Ko sta splezala čez ta dela, sta opravila s polovico smeri in stena nekoliko popusti. Nekaj nadaljnjih tehnični raztežajev je bilo zaradi dobrih lednih razmer manj zahtevnih in so jima ponudile nadaljevanje hitrega tempa vzpenjanja. Po priključitvi na Schmidovo smer pa ju je čakalo še nekaj sto metrov, vendar lažjih.
V enakomernem tempu sta vrh Matterhorna dosegla ob 14.30 – nekaj več kot 8 ur po začetku vzpona. Ni slabo za Bonattijevo smer pozimi, saj je bil to eden najhitrejših vzponov. Sestop po grebenu Hörnli je bil kot ponavadi malo naporen, a še isti dan sta se varno spustila s te ikonične piramide …
Če greste slučajno (kdaj-kaj) brati o vzponih v tej izpostavljeni steni, o čislanih zadnjih problemih Alp, ki so jih opravljali v poletnem času, boste večinoma brali tudi o tragedijah. Zapadno kamenje je sejalo smrt, časi vzponov so bili … Tako da je recept tudi v luči sprememb jasen.
