Kamniški zbornik 1961
Franc Zupančič – Marjan
Slabo uro hoda od planinskega doma na Veliki planini tabori naša četa, ki je del Kamniškega bataljona. Lep junijski dan leta 1942 je. V četi je vse mirno. Spanje se vsakomur prileže, posebno še po dobrem kosilu. Tudi komandirju Vikiju ne škoduje urica sladkega sna. Le mitraljezec Boltežar nekaj godrnja okrog svojega mitraljeza. Zdi se, da ne more zaspati, dokler ne bo očistil cevi in premazal vseh delov. Tudi kuhar Tonček in njegova žena zlepa ne popustita. Brkljata nekaj okrog kotla. Dobra večerja ne bo nikomur odveč.
»To je morala,« navadno reče Tonček. Čeprav ni poklicni kuhar, zna z ženino pomočjo dobro pripraviti to »moralo«. Dan za dnem jo deli po porcijah. Kadar se mu dobro posreči, tako da ga borci pohvalimo, se mu usta kar razlezejo v zadovoljnem smehljaju.
»Že dobro, že dobro; samo da ste zadovoljni,« brunda. Je pa tudi prava gospodinja.
»Če že skuhaš, naj se vse lepo poje,« meni. Če pa tega ne moremo storiti, se vselej huduje.
»Prekleti Švabi, so že spet prezgodaj tu!« zagodrnja, kadar mora na pol skuhano »moralo« prevrniti iz kotla. »Vrag jih vzemi!« brunda, »naj bi prišli prej, ah pa malo pozneje!«
Tonček tudi to pot pripravlja večerjo, neko mešanico iz mesa. Denimo, da naj bi bil golaž. Vse diši po njem. Iz opazovalnice na vrhu pride stražar. Drug za drugim se zbujamo. Vsi vemo, da nekaj ni v redu. Trdi, da že dve uri brne motorji po dolini Črne in Kamniške Bistrice ter da se sumljivo ustavljajo. Vsi smo budni. Tudi najbolj zaspane vrže ta novica pokonci.
Komandir Vilko odide s stražarjem na opazovalnico. Tam imajo meter dolg daljnogled, s katerim lahko vidiš celo kljukasti križ na zastavi, ki vihra s poslopja kamniške policije. S tem daljnogledom komandir pregleda vse strani. Vrne se z mrkim obrazom. Izda povelje za pripravljenost, kuharju pa naroči, naj pohiti z večerjo.
»Več kot goreti ne more,« se razburja Tonček.
V taborišču je vse živo. V nekaj minutah nastane velika sprememba. Vsak se pripravlja in pregleduje orožje. V bližini zagledamo žensko, ki sopihaje teče proti nam. Vemo, da to ni dober znak. Štefka je iz koče na Veliki planini. Le zakaj teče, le kaj hoče povedati? Komandir ji stopi naproti. Vsa onemogla in upehana pove, da so kolone zelencev prišle prav do koče; ko jih je zagledala, je zbežala. »Bilo jih je veliko, kar mrgolelo jih je,« izpove Štefka.
Vsi čutimo, da ne bo lahko. Ampak, da bo imelo 37 mož opravka z 8.000 zelenci, tega nihče ne pričakuje. Pred nekaj urami sploh ni še nihče mislil, da bomo deležni pravcatega »lovskega pogona«.
Po krajšem posvetu komandir Viko odredi naši desetini, da zasede rob v smeri proti vrhu Velike planine. Drugi se pripravljajo za odhod na druge položaje. Ko naša desetina zasede odrejena mesta, ne čakamo več dolgo. Na valovitih vzpetinah že zagledamo prvo skupino nemških vojakov. Gredo v strelski vrsti v popolni bojni pripravljenosti. Za njimi se spušča druga in nato tretja vrsta. Nismo pričakovali, da jih bo toliko. Težko bomo vzdržali borbo do večera, ko bi se lahko umaknili. Vemo, da je junijski dan dolg, a zdaj je ura šele šest. Takoj obvestimo komandirja in ta brez oklevanja odredi umik celotne enote v smeri proti Rzeniku. Drug za drugim se potegnemo s položajev, da se priključimo četi, ki se že pomika. Kar hudo nam je, ko gremo mimo prevrnjega kotla Tončkove »morale«.
Tonček spet kolne nemško oliko. »Saj ima pri jedi še pes rad mir,« godrnja.
Četa se pomika. Nihče ne govori. Lomljenje suhega dračja pod nogami povzroča šum. Čim dalje gremo, tem laže nam je.
»Hodimo vendar pred Nemci, ki gotovo nič ne vedo o smeri našega umika. Samo da čimprej pridemo na Rzenik, ki je že zunaj tega območja. Potem si bomo oddahnili in se okrepčali s suho hrano.«
Ni slišati, da bi nam Nemci sledili. Najbrž so se malo zamudili pri našem prevrnjenem kotlu. Tako razmišljamo.
Dobro uro in pol smo že na potu. Sem pa tja zine kdo kakšno besedo. Najbrž smo že zunaj nevarnosti. Kolona se sunkoma ustavi. Kaj vraga, se je zgodilo? Kar avtomatično se stisnemo k tlom.
»Nemci so na levi strani,« prešine kolono. Najbrž nas vidijo. Noben strel ne pade. Tiho se plazimo proti desni strani.
»Sedaj pa hitreje naprej!« Spet ne vidimo nobenega Nemca. Toda glej ga zlomka! Na desni v daljavi spet zelene postave! Kam sedaj?
»Naravnost in hitro, da bomo čimprej na Rzeniku,« se glasi povelje. Vsi čutimo, da smo v zelo hudi situaciji. Za nami Nemci, levo Nemci, desno Nemci. Le kaj je pred nami? Na to ne more nihče odgovoriti. Jasno je samo to, da tu ne moremo ostati. Le brž naprej, da čim hitreje dosežemo Rzenik!
Previdno, z nekoliko upognjenimi hrbti se poženemo naprej. Iti moramo nad globoko kotanjo, ki nas še loči od Rzenika. To je najbolj nevarna točka. Stopiti maramo še hitreje, saj smo tik pred ciljem. S puškami v rokah drug za drugim spešimo korak. Vsi smo nad kotanjo. Vse je mirno. Nikogar ne vidimo. Toda naenkrat, kakor da bi se prelomila zemlja. Vsak grm oživi. Sive postave tulijo in streljajo kakor pobesneli divjaki. Tu so nas torej počakali, da bi opravili z nami. Vso našo enoto vržejo pod rob. Na najbolj nevarnih mestih jih nekaj pade v kotanjo. Drugi smo pod strmim robom, eni stisnjeni za nizko planinsko grmičevje, drugi za male smrečice in skale. Zelenci so že na robu. Začne se boj. Nekaj zadetih policajev zgrmi navzdol. Sledi krajši molk.
Zelenci ponovno začno. Mečejo ročne bombe, ki oglušujoče pokajo pod nami. Gromi se odbijajo od planinskih strmin. Rafali tempiranih krogel prše okrog nas. Od kod pa spet to? Poka, kakor bi streljalo poleg tebe. Z desnega raba na nasprotni strani globeli udarjajo v hrbet. Moj desni sosed pade. Levega še vidim. Tudi ta se že premika, da bi poiskal boljši položaj. Četa se kot celota ne more več boriti.
Posamezne skupinice iščejo varnejšega zavetja. Tam, v 50 metrov oddaljenem skalovju, divje strelja ženska. To je Marjana. Vse kaže, da jo hočejo živo dobiti. Najmanj 10 zelencev že leži na tleh. Toda ona se ne da. Poizkušajo z bombami. Njena puška utihne.
Jata planinskih krokarjev se spušča in dviga nad globeljo. To pot bodo prišli na svoj račun. Svetlo je še in najmanj še eno uro do mraka. Po udaru v hrbet je obramba nemogoča. Levega soseda še vidim na polici kakih pet metrov pod seboj. Po tempiranem mitraljeskem rafalu se tako sunkovito obrnem, da zgubim ravnotežje. Omahnem navzdol in zamegli se mi pred očmi. Kar vroče mi postaja. S puško se presučem in padem na spodnjo polico, tako da se puška zaplete za skalo in se slučajno ujamem. Od bolečine kar malo obstanem. Toda nemška govorica na vrhu mi pomaga, da se hitro osvestim in pozabim na bolečine. Po polici krenem naprej, kajti pred seboj že vidim partizana Gabra. Kakih deset korakov naprej za prvim skalnim lakom zagledam na polici okrvavljenega komandirja Vikija, stisnjenega v dve gubi. Potresem ga za ramena. Toda mrtev je že. Stisne me, kajti zelo sem ga imel rad. Čeden in vesel mlad fant — čeprav je vedel, da borba terja žrtve — gotovo ni mislil, da ga bo tukaj zadelo.
Za počitek ni časa. Moram pohiteti naprej, nekam na varnejše mesto. Prestopim komandirja. To je najino poslednje slovo. Korak za korakom prodiram naprej, opiraje se na desno stran strmega pobočja. Dohitim Gabra, ki se tišči ob steni. Težko je iti dalje, kajti polica, speljana okrog pečine, se dviga. Tu prideš kakor na tarčo. Na tem mestu pa tudi ni mogoče ostati. Nemci bodo šli gotovo za nami. Kar bo, pa bo. Sunkoma kreneva naprej.
Že sva na najbolj izpostavljenem mestu. Naenkrat zagrmi. Zakadi se od zadetkov v skalo. Skalni drobci naju opozarjajo, da pada zelo blizu. Hrbet mi kar zaniha, toda z vso silo se poženeva navzgor čez majhen previs. Tu sva v zaklonu. Kam zdaj? — Naprej ne moreva. Gaber se stisne v malo pečinsko udrtino. Za dva ni prostora. Da bi nas vsaj tema vzela čimprej pod svoje okrilje.
Še vedno je dan. Stegnem se, da bi se z rokami potegnil za zgornjo skalo. Morda je za njo mogoče nadaljevati pot, česar od tu ne morem videti. Z iskrico upanja se prevalim čez. Toda glej — tu je prostora za enega samega stegnjenega človeka poti naprej pa ni. Na žalost moram ugotoviti, da bo prav na tem mestu treba čakati noči, ako me Nemci prej ne odkrijejo. Stegnem se po tleh, toda čutim, da se ta kotiček prav dobro vidi z vseh strani. Rob skale mi krije pogled na Gabra. Mala smrečica zraven mene in moja rjava uniforma, ki se dobro prilega terenu, mi vseeno ne vzameta občutka, da sem kot nastavljen sovražniku. Ne gre drugače: v kletki sem — nazaj ne smem, naprej ne morem. Tu imava z Gabrom čas za razmišljanje. Toda to traja samo nekaj trenutkov.
Na lepem se zadere iz bližine zelenec in zmomlja nekaj stavkov. Razumem, da gre za »cvo banditen«, za neki »Felsengang« in za »Patrole suchen«. Iz teh posameznih besed razberem, da misli najbrž naju dva. Vsekakor so naju morali videti, če ne zdaj, pa vsaj malo prej, ko so še streljali po naju. Gaber, ki je malo niže od mene, me sprašuje, kaj pravzaprav Švaba vpije. »Menda govorijo o naju dveh,« odvrnem. »Ja, pa kaj misliš, kaj bo?« skrbi Gabra. »Vraga, kako pa naj jaz vem! Če pridejo sem, bova že videla. Glej, da boš dobro streljal!« Tako izmenjava nekaj besed in spet obmolkneva.
Vedno bolj čutim, da naju vidijo. Poskušam spet nazaj in spet naprej, toda padel bi ravno na spodnjo polico, po kateri sva prišla. Naposled ugotovim, da ne moreva nikamor. Čelo se mi oznoji. Nisem se zmotil. Rsk, rsk, pojejo švabski čevlji po polici, ki vodi do naju. Prepričan sem, da so nama odmerjene poslednje minute. Umreti bo treba. Kar imam pri sebi, uničim, oziroma porinem v skalno razpoko. Ko to opravim, odvijem vijak ročne bombe in na trebuhu leže stegnem roko z revolverjem. Medtem pride švabska patrulja že v neposredno bližino. Slišim pogovarjanje. Skoraj bi kapituliral. Dvignem revolver in pritisnem cev na glavo. Toda na mah se v meni nekaj preokrene. Ne! Naj pogine vsaj tisti, ki me bo prvi zagledal! Odločno stegnem roko naprej. Kar umirim se. Zelenci so že čisto blizu na spodnji polici. Če bi malo stegnil roko, bi lahko prve tri prijel za glavo. — Močan krik in rafal iz brzostrelke prekine to mučno situacijo.
Zgrajbijo Gabra in ga potegnejo k sebi. »Wo ist der andere Kamerad?« se glasi ostro vprašanje. »Nič ne razumem,« odgovarja Gaber ves iz sebe. »Kolega, ovaj drugi kolega?« lomi drugi zelenec. »A ja, kolega,« pravi Gaber, »ta je pa šel gor čez.«
»No, ta je pa dobra,« si mislim, »sedaj naj pa še natančno pove, kje sem.« Skrčim se in še bolj stegnem roko z revolverjem. Eden od zelencev se dvigne na mesto, kjer je bil Gaber. »Nič ni videti,« reče in stopi nazaj. Zaenkrat se zadovoljijo z Gabrom in z besedo »Gema!« mi olajšajo dušo. Drug za drugim odkrevsajo. Rsk, rsk se vedno bolj izgublja v daljavi. Oddahnem si.
Morda se bo pa le stemnilo, preden pridejo ponovno. Sem pa tja še vedno ropota. Ob vsakem ropotu in puškarjenju veš, da so zelenci našli katerega od tovarišev, ki se jim je postavil po robu. Zopet molk. Od vseh strani lahko poslušam nemško govorico. Veliko jih je. Gruče stoje na robovih in opazujejo. Nekateri plezajo, drugi lazijo po pobočju. Polagoma se začenja temniti. Lotevajo se me prijetni občutki. Kako ne, ko pa sem se pred pol ure že videl na »onem svetu«. Stemni se. V temi bi se gotovo vsak izmed nas rad izvlekel iz obroča. Toda soldateska je previdna in ostane na svojih mestih. Njihovo govorjenje in rovarjenje polagoma preneha, toda ne za dolgo. Spet zaropotajo nemške brzostrelke. Vmes treskajo bombe. Ves ta trušč se doneče odbija od sten. Desetine raket se utrinja v zraku, da osvetljujejo prostor. Posamezni partizani, ki si iščejo izhoda, padajo v zasede sovražnega obroča. Zopet mir, nato ropotanje. — Spet vse osvetljeno — spet kričanje. V presledkih se to ponavlja vso noč. Kakor sem se sinoči veselil prihajajoče teme, tako sem zdaj žalosten ob prvih znakih nastajajočega jutra. Ne gre in ne gre, pregost je nemški obroč. Ko se zdani, se plazim spet tja, kjer sem ležal prejšnji dan. Vsa druga mesta okrog se mi zdijo še bolj izpostavljena.
Nad globeljo se raztegne dan. V medlih obrisih se pokaže na nasprotni strani vrh Rzenika. Ti vražji Rzenik, da te ni bilo mogoče doseči! V tvojem okrilju bi bili varnejši pred podivjano pošastjo. Okrog in okrog postane spet vse živo. Govorjenje, kričanje in skakanje dokazuje, da sovražniki še ne nameravajo oditi. Ležim sam na svoji stari polici. Trušč me ne moti več toliko kakor prejšnji dan. Polagoma dobivam zaupanje v skrivališče, ki me je že prejšnji dan obvarovalo. Zdrznem se le, kadar začutim v bližini zelence. Nekaj časa me zelo moti govorica, ki prihaja s prostora nekaj metrov nad menoj. Imam občutek, da me bodo vsak čas zagledali. Polagoma pa ugotovim, da to ne bo lahko, ker visi pečina nekoliko nad menoj in tako preprečuje pogled navzdol. Sem in tja spet zaropoče. V pečinah so odkrili kakega našega tovariša.
Skoraj do dvanajstih imam mir, nato pa me nenadoma zopet vznemiri sovražna patrulja v neposredni bližini. Gre po stezi, po kateri sva prejšnji dan prišla z Gabrom. Še bolj se prilepim ob tla in čakam. Nekaj momljajo med seboj. Ustavijo se. Naprej tako ne morejo, razen če skočijo na polico, kjer je , bil prejšnji dan Gaber, oziroma če se dvignejo na mojo polico. Slišim, da prižigajo cigarete. Čez nekaj minut, morda so bile samo sekunde, spet odidejo. Umirim se. Morda pa sem le dobro zakrit. Zaradi dolgega ležanja na hladni polici sem že na pol trd. Poskušam se malo krčiti in stegovati, da vsaj nekoliko poženem kri.
Pozno popoldne je že, toda še nobenega znaka za sovražnikov odhod. O, da bi kotanjo čim hitreje zalila noč. Morda se bo ponoči le dalo kaj napraviti. Zopet rsk, -rsk po stezi. Kaj, vraga, hočejo tu, saj so že dvakrat pregledali. To pot bi se utegnili stegniti sem gor. Patrulja kakih petih policajev je že prav na spodnji polici, tik pod menoj. Po govorjenju spoznam tistega, ki je bil že včeraj tu. S sračjim glasom pribije: »Ich weiss ganz genau, dass sich hier noch ein Bandit befinden muss.« Razumem še, naj eden stopi v Gabrovo luknjo in od tam pogleda, drugi pa naj pazijo naokrog.
»To pot ni izhoda,« pomislim. Mrzel pot me oblije. Dvignem revolver, da bi se ustrelil v trenutku, ko bi me zagledali. In spet stegnem roko. Naj prej pogine vsaj eden izmed njih, če že drugače ne gre! Tako čakam in poslušam kobacanje v Gabrovo skrivališče.
Na nasprotni strani skale, ki me krije s čelne strani, policaj grabi in se lovi z roko. Oblije me mrzel pot. Vsak čas bom zagledal pred seboj njegovo glavo. Z roko že drži za skalo. Tedaj pa v bližini kakih 50 metrov proč močno zaropota. Ročna bomba z močnim gromom eksplodira. Glasno kričanje se meša s posameznimi streli. Nekdo z leve strani kriči, češ kaj delate tam, pojdite sem na pomoč. Policaji se zganejo in drug za drugim odšvedrajo. Skoraj ne morem verjeti, toda res se oddaljujejo. Da bi se vsaj čimprej stemnilo! Po krajšem času ne pade noben strel več. Le kaj se je zgodilo? Spet so našli enega izmed naših. Pričakujem, da se bodo policaji vrnili. Minute so dolge kot ure.
Ni jih še. Morda pa le menijo, da tu ni nikogar več.
Spet se začne mračiti. Kamen se mi odvali od srca. V takem položaju je lahko samo tema naš zaščitnik.
S težavo se obrnem na hrbet, da bi vsaj malo premenjal lego. O tem, da bi zaspal, ni govora. Noč je podobna prejšnji. Ob vsakem šumu, ki ga kdo povzroči, je spet vse živo. Raketne osvetljave in sem pa tja pokanje me vznemirja vso noč. Včasih dvigne zelence tudi preplašena divjad. V trdni temi se spet poizkusim izviti iz obroča. Rahlo se plazim. Največ je treba otipavati, kajti videti ne moreš kaj prida. Izmučen sem že in neroden. Ob takih pogojih ne morem daleč. Tu ležim pol ure in čakam, tam spet pol ure, noč pa je tako kratka. Majhna neprevidnost človeka lahko vrže s steze navzdol. Dobro ali slabo — toda odločim se spet za staro mesto.
Ob jutranjem svitu, ko okolica oživi, sem vnovič na polici. Napetost traja od četrtka popoldne do nedelje zvečer. Dan je podoben dnevu. Nekaj imen Nemcev že kar dobro poznam, ker jih često ponavljajo. Nič še ne kaže, da bi odšli. Ura je poldne. Za vraga, ali nameravajo vedno ostati tu? V taki napetosti in ugibanju ne čutim niti žeje niti gladu. Tolaži me, da se ne vrte več v neposredni bližini. To me navdahne z rahlim upanjem. Morda pa bo v naslednji noči le šlo! Na lepem začujem glas trobente. Njenih signalov si ne morem razlagati. Na tihem upam, da je to le morda znak za odhod. Vse oživi. Z vseh strani lomastijo ti prekleti zelenci. Ko v daljavi zginja njihov topot, ne morem verjeti, da odhajajo. Od daleč še slišim glasove, ki se utapljajo v vetru. Nastane popoln mir, kakor da se ni nič zgodilo. Planinski krokarji pa se še vedno spuščajo in dvigajo. Zagrne me noč. Proti jutru malo zaspim. Prebudi me neznan šum. Zdrznem se. Kaj naj to pomeni? Saj so vragi že odšli. Menda se mi ni le sanjalo?! Spodaj na polici zagledam izmučenega tovariša, ki se plazi proti meni. Ustraši se, ko se spoznava, je pa takoj boljše volje. Ves časi je stal v kotanji do vratu v vodi. Dolge ure potrebujeva, da se privlečeva do prvega pastirja, ki naju nasiti. Rešena sva. Počutiva se, kakor bi se ponovno rodila. Le misel na mrtve tovariše, ki so ostali v globeli, nama kali veselje.
Animirane risbe: Bing
