Glas, 23. oktober 1979
Andrej Štremfelj
Že zdavnaj se je znočilo. Še vedno prečiva neskončna pobočja proti Krki. Dereze škripljejo po položnih plateh, ki so sem in tja prekinjene s krpami snega. Vsakih nekaj korakov počivam. Vsega imam dovolj. Iz krošnje vzamem baterijo. Sranje! Ne gori! Zamenjati bom moral vložek. Za tako delo je treba sneti rokavice. Takoj se mi zanohta. Sedaj, ko me že tako in tako zebe v roke, si mislim, pa lahko spregovorim še nekaj besed po radiu, da ne bo Tone preveč v skrbeh za naju.
Za robom zagledam odsev luči. To bodo šotori tabora štiri. Še nekajkrat moram počiti, preden pridem med šotore. Nasproti mi pride Ang Nima s skledo vročega čaja. Hvala! Več kot dvanajst ur se že potikava po hribu brez hrane in pijače. Zavalim se v šotor zraven Nejca. Nima mi odpne dereze. Zlezem v spalno vrečo…
Na enki naju stisnejo ogromne Tonetove šape. Vsi so veseli. Temba nama postreže s hrano. Jeva prvič po skoraj dveh dneh. Mk? V dolino je že šel. Počasi odideva tudi midva. Po ledeniku se spotikava med balvani. Malo pred bazo naju opazijo. Iz vseh kotov lezejo kot mravlje. Še Avstrijci so prišli. Fotoaparati ropotajo. Stiski rok sledijo drug za drugim. Med vsemi obrazi iščem najbolj poznanega, Mkovega. Kar težko mi je srečati se z njim. Počutim se še vedno krivega. Če bi mu zgoraj odstopil svoj ventil bi lahko prišel na vrh. Jaz sem že tako bil na enem osemtisočaku. Toda Mk tega ne bi dovolil. Vem. Objameva se, tu v bazi, kot da bi bila skupaj na vrhu. Tudi jočem, tako kot sem na vrhu, ko sem Nejca trepljal po ramenih. Saj sva morda bila tudi z Mkom na vrhu?! On je mislil name, jaz pa nanj! Ne morda, zagotovo!
Čez dva dni so prišli na vrh še Stipe, Šrauf in Ang Phu. Ker so bili trije, so se zamudili dlje kot midva. V Hornbynovem kuloarju so morali bivakirati, brez bivak opreme, brez kisika in v viharju. Naslednjega dne so jim prihiteli na pomoč Čita, Ivč in Vanja. Zanje je to pomenil vrh Everesta pomagati tovarišem. Pred njimi je Ang Phu zdrsnil in še danes je težko razumeti, kako je mogel na takem, ne preveč strmem terenu, zdrveti v globino 1800 m daleč na ledenik Rongbuk.
Ang Phuja, enega boljših iz rodu Šerp, ni več. Ostal pa bo večen spomin nanj, ne kot na Šerpo-de-lavca, ampak na Šerpo-tovariša!
KONEC
