O vandalizmu v bivaku Luca Vuerich in vprašanju odgovornosti v gorah
V Julijskih Alpah, na Špiku nad Nosom / Foronon del Buinz, na 2500 metrih nadmorske višine, stoji ličen bivak, arhitekturno dovršeno zasilno zavetišče, poimenovano po alpinistu Luci Vuerichu, trbiškemu alpinistu, ki je leta 2010 tragično preminil v gorah (Prisojnik). Bivak so odprli dve leti pozneje, kot poklon njegovemu življenju in vrednotam, ki jih je živel. A prav ta prostor, ki naj bi bil zatočišče, je bil nedavno prizorišče vandalizma.
Skupina pohodnikov je po zahtevnem vzponu 1300 metrov višinske razlike, osem ur hoje tehnično zahtevna pot (EEA) bivak uporabila, nato pa vlomila v skrinjico za donacije in odnesla denar, namenjen vzdrževanju objekta. Poleg tega so za posteljami pustili smeti, kljub večkratnim pozivom skrbnikov, naj vsak obiskovalec odnese svoje odpadke nazaj v dolino.
Elvira Valente, mati Luca Vuericha in skrbnica zavetišča, je o dogodku poročala na Facebook skupini BIVACCO LUCA VUERICH. Njeno razočaranje je jasno: »Sprašujem se, kako so lahko uporabili bivak, nato pa vlomili v zbirno škatlo in vzeli denar! Pa vendar so to storili!«
Ko trud ni več dovolj
V gorah pogosto velja prepričanje, da je že sama pripravljenost stopiti v gorsko okolje, hoditi, premagovati višino, nositi opremo – znak odgovornosti. A ta dogodek postavlja to domnevo pod vprašaj. Fizični napor ne pomeni nujno spoštovanja. Včasih se zdi, da je trud le sredstvo za samopotrjevanje, medtem ko posledice dejanj ostajajo nepomembne, če ne prizadenejo neposredno.
Bivak ni trofeja, ki jo dobimo, temveč prostor zaupanja. Je skupna dobrina, ki jo vzdržujejo prostovoljci, donatorji in ljudje, kot je Elvira, ki čutijo pripadnost kraju in vrednotam, ki jih ta predstavlja. »Iskreno se zahvaljujem tistim, ki so šli pogledat popraviti, kar se je dalo! Ponavljam: odnesite svoje smeti nazaj, ne dovolite, da bivak postane odlagališče odpadkov!«
Potreba po zaščiti — ali omejitvi?
V komentarjih pod objavo se znova pojavlja poziv k omejitvi dostopa do bivakov. Predlog, ki ga podpirajo tudi nekateri strokovnjaki, odpira širše vprašanje: ali je regulacija res edina strategija, ki nam je preostala za zaščito teh krajev? Ali lahko še zaupamo v kulturo odgovornosti ali pa je ta že preveč načeta? …
