Planinski vestnik 2012/03
Dolgostebelni Jeglič
Ime, ki pripada gorskemu cvetu in knjižnemu junaku prečudovitih stavkov mojstra lepopisja dr. Franceta Avčina, v resnici predstavlja Toneta Jegliča. Meni, ki sem že 30 ali več let intenzivno spremljal dogajanja starega alpinizma, pa na žalost ni pomenilo veliko. Tudi ko sem se osebno srečal s tem gospodom, vitkim in postavnim, nisem vedel, da je ta oseba tisti Tone, o katerem sem bral v več alpinističnih spisih. In ta Tone ni Škarjatov. Pošteno povedano, pred srečanjem z njim sem se ubadal celo z vprašanjem, kdo sploh je Tone Jeglič. Kaj ga uvršča med “legende slovenskega alpinizma”?
Si predstavljate fantina v raztrganih hlačah dokolenkah, z ukradenim kratkim kosom štrika z maminega vrta in enim jabolkom, ki jo pri dvanajstih primaha v dolino Vrat, kjer pred kočo na hitro pokuka na tablo z nekaj vrisanimi plezalnimi smermi v Severni steni Triglava in ves čas opreza okoli sebe, če ga kdo opazuje pri tem dejanju? Če bi ga opazili, bi pobegnil. Ne želi povzročati suma. Zapomni si približen potek vrisanih črt, sam samcat vstopi v steno in se loti plezanja. Vstopi v Slovensko smer, mimo Macesnov. Prejšnje leto je bil na Triglavu in med vzponom se je zaljubil v Steno. Otroško razposajen drvi po stezah in preko skokov, dokler nekje pod Prevčevim izstopom ne ujame večje, petčlanske ekipe, ki jo vodi Janko Blažej. Ta ga seveda pri priči nadere: “Mulc, kje imaš kolega?” Fantin pa molči. Že z bolj rohnečim glasom se vprašanje ponovi: “Mulc, ti bom eno primazal, če ne poveš, kje je tvoj kolega ali naveza!”
Odgovori: “Sam sem!” Presenečen in zmeden ga Janko Blažej odločno priveže na vrv še z eno deklico (menda kar fletno). Pa to seveda še sploh ni bil konec presenečenja za alpinista. Na začetku vstopa v Prevca fantin nekaj pripomni. Opozori, da bo boljše iti drugje. “Mulc, a ti bi res eno rad? Sam ‘molč‘, dokler sem še dobre volje,” spet zarohni, a mu verjame in ponosni fant z imenom Tone Jeglič z veseljem odvede navezo po pravi varianti. Khm, da je ta fantin res nekam neverjeten, pokaže že naslednje leto, ko z Aleš Kunaverjem ponovita Slovenski steber s Kunaverjevimi kamini. Se je pa med tem vzponom zgodilo drugačno nesrečno naključje, ki je skoraj zaustavilo Aleševo plezalno kariero. Pri Sivem volku, Aleševem očetu, so na Poldovem rovtu na balkon zmontirali teleskop. Skozenj so ves dan “pazili” svoja dva mlada (fanta) med plezanjem. Ampak teleskop je bil močan. Opazovali so lahko samo posamezne raztežaje. Nikdar se ni izvedelo, kaj se je zgodilo, toda kljub celodnevni “straži” sta fantina preplezala smer, ne da bi bila opažena. Medtem ko sta onadva mladostno junaška na Kredarici malce napihovala svoj dosežek in taisto ponovila še v Vratih kar Jožu samemu, je bila mirnost Aleševe mame že precej načeta. Ko sta ponosna prikorakala do vikenda, je prvo priletela zaušnica Alešu in šele nato so sledila vprašanja … Ja, tisti časi so bili drugačni. Klofute so letele pogosto.
Kdo je Tone?
Fant, ki je pri enajstih letih stal na Triglavu, pri dvanajstih sam splezal Slovensko in, pozor, pri šestnajstih z Alešem Kunaverjem ponovil Čopov steber. Pred šolo in po njej sta vsak dan trenirala na legendarnih grajskih Šancah, ne glede na vreme. Za smer v Debeli peči jima je prišepnil legenda Joža. V tisti del stene so se Jeseničani že dolgo zaman zaganjali. Smer je pozneje ponovil samo še Šrauf z izjavo, da je “tisti cug res zaj…n”. Zato naj ne preseneča, da sta pri šestnajstih z Alešem v ostenjih Wettersteina preplezala smeri Peters-Harringer in Schober-Kleissel (VI. in VI+. stopnja), kar je takrat veljalo za najtežje v Evropi. Neobičajen pripetljaj se jima je zgodil v drugi, težji smeri, ko je dobil Tone močno drisko. Pila sta vodo iz potočka, ki je tekla mimo latrine ob gorski koči. Sicer je na srečo “glavni udarec” Aleša zgrešil, je pa zamazal vse oprimke na tistih “komaj preplezljivih platah”.
Po teh vzponih je v resnici še fant ugotovil, da ker je splezal najtežje, nima več česa pametnega splezati v življenju. Za nekaj let se je umaknil. Alešu je takrat modro dejal: “Raje doštudirajva!” A bera njegovih vzponov je še precej dolga – prvi resni poskus Sfinge, druga ponovitev stebra Dedca, odprava na Trisul, prvenstvena na Mt. Kenya itd. Ampak to bi lahko zapisal samo suhoparen kronolog. Tone ima za seboj zgodbe. In zgodbe, ki prihajajo iz ust starejšega in tako vitalnega gospoda, imajo v alpinizmu težo. Nekatere od njih so take, da ti gredo lasje pokonci, druge pa zabavne ali neobičajne prihajajo iz ust človeka, ki ima veliko prehojenih kilometrov. Če ne drugega, Raz mojstranških veveric v Sfingi je preplezal še dobrih deset let nazaj, pri 65. S pokojnim Marko Čarom, s katerim sta bila velika prijatelja, sta tudi (dobesedno) drvela čez hribe in stene. Še posebej se je njuna hitrost dokazala, ko sta iskala ostanke originalnega križa pod vrhom Škrlatice in preplezala prvenstveno smer. O spornem “križu” več pozneje. Zanimivo je, da s Tonetom nihče ni hotel dvakrat v stene. Izgovori kot “Doma imam mlado ženo” ali pa “Doma imam družino” so bili stalnica. V Črnih lopah sta s Čarom splezala prvenstveno v dobrih dveh urah. Na Mt. Kenyo sta z ledenika s Tonačem potegnila zimski prvenstveni vzpon (ocena IV–V) in se med snežnim metežem po smeri spustila nazaj z vrvjo. Zaradi tega vzpona so ju v Nairobiju posneli za nacionalno TV. Večkrat je bil v Chamonixu; njegova največja želja je bila severna stena Grandes Jorasses, pa mu niso bili naklonjeni. Vedno je razmišljal napredno. Pod steno Planje si je že shranil vrečo s klini, kajti še preden je nastala smer Mansarda, je smer “videl”. Čeprav se o Tonetu v poznejših letih ni več pisalo, je bil še vedno aktiven alpinist, a brez ekstremov.
Med poslušanjem sem v njegovo pripoved kdaj pa kdaj nehote posegel in dodajal stavke. Spoznal sem, da sem te pripovedi že nekje bral ali slišal – iz drugih ust. Tone me je namreč opozoril, da ni nikdar ničesar napisal ali objavil. Spoznal sem, da se v tem skriva rešitev uganke, zakaj ne poznam Toneta Jegliča kot alpinista: on je tisti Tone iz premnogih zgodb! Ena od takih, ki jo – če se vsaj malo spoznaš na alpinizem – uvrstiš v območje ekstrema, čeprav plezalna ocena tega ne pokaže, je bil prvi zimski vzpon preko smeri Prusik-Szalay v Steni.
Prava epska zgodba
Ko sta z Milan Pintarjem naskočila smer pozimi leta 1955, sta bila popolnoma brez izkušenj in znanja o snežnih razmerah. Tone ni bil več v ekstremni formi, saj je namesto plezanja bolj treniral študiranje. Nista poznala vremenske napovedi, z bivak vrečo iz polivinila, ki jo je skupaj držal samolepilni trak (!), za kuho in ogrevanje sta imela bencinski kuhalnik. Če si hotel prižgati kuhalnik v temi, si potreboval svetlobo. Čelnih svetilk takrat namreč še ni bilo, samo sveča. Malce politega bencina in sveča je takoj zanetila bencin, pomešan z zrakom. Tako je Tonetu kuhalnik ponoči dvakrat zapored pošteno osmodil roke in prežgal PVC-ponjavo. Ne samo materialna škoda, tudi roke so bile osmojene in čisto fuč. Neuporabne za plezanje. Pa ni samo on utrpel udarcev v tej zgodbi: dobil jih je tudi Milan. Vrv je sprožila skalo, ki si je našla pot natančno na njegovo glavo. Še dobro, da je bilo pred koncem smeri. Med končnim prebijanjem proti izhodu, navzgor proti življenju, ko je moral Milan skopati rov, dolg 7–8 metrov, skozi vršno opast, sta ušla iz stene, kjer je bilo obilo trenutkov, ki jim je botrovala samo čista sreča.
Prvi bivak sta preživela v žlebu. Tone se je zbasal pod previs, Milan bolj v žleb. Vso noč jima je sneg grenil spanec, predvsem pa namočil opremo: usnjene gojzarje, pumparice, dokolenke, flanelasto srajco, pulover in vojaško platneno vetrovko, ki je na srečo kmalu zmrznila in tako postala toplejša. Za pod rit sta imela štrik in platnen nahrbtnik. Bila sta brez bunde in bivak vreče. Od hrane sta imela le večji kos slanine, hlebec ta črnega, malce sladkorja in limone ter posebnost – prašek Proviant (domnevam, da je šlo za glukozo). Kljub vsemu prešerne volje nista izgubila. Tudi takrat ne, ko je v istem trenutku, ko je Tone zabil klin in se vanj vpel, potegnil plaz in odnesel Milana. Na srečo niti sekundo prej. Ali pa ko sta bila že blizu roba stene, hrane in pijače že kar nekaj časa nista imela več, in ju je toplo sonce kljub strmini pobočja zvabilo v počitek ter neprespana v spanec. Ko se je Tone omotičen zbudil in vse naokrog videl samo belino. Paničen je začel mahati z rokami in počasi dojel, da sta zasuta s snegom. Vreme se je medtem sprevrglo. Iz toplote sta padla nazaj v pasji mraz in kljub naglici sta že izven stene še enkrat bivakirala. Peti bivak. Brez vsega. Tudi brez PVC-ponjave, ker jo je veter raztrgal. Za nameček naslednji dan zaradi nevarnosti plazov nista mogla na Kredarico po Kugyjevi polici nad Steno, ampak sta morala zgaziti pot okoli vsega Triglava.
Ko sta vstopila v Dom na Kredarici, ju je vremenar Mirko Kovač naskočil z vzklikom: “A ste reševalci? Onih dveh iz stene še vedno ni!” Pika na i se je zgodila, ko sta po sestopu za Cmirom na železniški postaji v Mojstrani srečala “svoje” reševalce, ki so šele prihajali. Na njun osmi dan po vstopu v Steno. Tri dni sta čakala na vreme in sneg pri vremenarju na Kredarici in mu pojedla vso hrano za 14 dni. Vse zaloge, ki si jih je moral prinesti sam. Reševalci so ju seveda že odpisali, saj nihče ne preživi toliko časa v mrazu in snegu brez hrane in opreme, pa še mislili so, da ju je pobral plaz. Jasno. Tiste dni jih je bilo še več kakor samo preveč. Enega sta srečno in slučajno preživela, ker se je z njima vred zaustavil, drugi pa so na srečo vedno udarjali mimo.
Obema so med vzponom pomrznili prsti na nogah. Takrat zdravniki še niso vedeli nič o omrzlinah in v navadi je bilo, da so pomrzli ud enostavno odrezali. Toneta je rešila dežurna sestra, ki mu je pred vizito šepnila, naj takrat, ko ga bodo uščipnili v prste, reče, da jih čuti. Ubogal jo je: pretvarjal se je, da prste čuti, in spet sreča: čez tri dni jih je dejansko začutil! Za končno ozdravljenje pa se ima zahvaliti ortopedu in alpinistu Bogdanu Breclju, ki se je z njim trudil po spoznanjih francoske odprave na Jannu ter mu vbrizgaval novokain. Vseeno pa naslednji dve leti pozimi ni več stopil v gore.
Drugačen ekstremizem
Da, to je bil drugačen ekstremizem kakor danes. Ko imamo vso plezalno opremo, vremenske napovedi po urah in mobilne naprave za čvek z reševalci. Ravno zato ima njuna zgodba nekaj. Nekaj, kar pogrešamo. Njun vzpon je bil čista avantura. Bila sta izjemno zagnana in (pre)drzna. Zanimivo je, da je Tonetova mama za to, da njen sin pleza, izvedela šele takrat, ko so prek radia poročali o dogodku. Ampak Tone ni dobil zaušnice, saj so bili doma vsi presrečni ob njegovi vrnitvi.
Ja, so že imeli prav. Tone je vedno rad hodil po kostanj v žerjavico, pa pogosto tega še vedel ni. Ko sta bila s Petračem (Peter Janežič) na Balkanu, na reki Komarnici, kjer sta pomagala graditi jez hidroelektrarne, je Petraču padlo na misel, da bi z gumijastim čolnom preskočila velik slap, ki sta ga opazovala vse dni. Da se jima ne bi kaj zgodilo, sta se na čoln kar privezala. Skok se seveda ni posrečil, zataknila sta se nekje na polovici slapu in privezana na gumenjak nista mogla več iz njega. Vse se je spet končalo – srečno. Ali v prečnici v Zupanovi smeri, kjer je Tone plezal kar naravnost navzgor, Aleš pa sploh ni povzemal vrvi, saj je šele čakal na ukaz. Na to, kaj bi se zgodilo, če bi se izruval ubogi štantni klin, nihče ni pomislil. Ali ko je ponoči, samo s svečo in vžigalicami, ob njem je bil tudi Ante Mahkota, mladi pripravnik našel dva zaplezana plezalca nekje levo od smeri Zimmer-Jahn. Dobro uro je povezoval ponesrečenega, zjutraj, ko so prišli jeseniški reševalci, pa jim je pomagal, ker je vedel, kje je ponesrečeni. Nikdar ni izvedel, kaj se jim je zgoraj dogajalo, a niso se dobro slišali in v Gramingerjevem sedežu so ga dobesedno spustili po zraku. Poletel je dvajset metrov in se ustavil samo meter nad polico. Nasploh je imela tista akcija še precej čudnih momentov, čeprav jo Ciril Praček v svoji knjigi opisuje kot uspešno.
A da se lahko kaj resnega zgodi, mu je hitro postalo jasno. Videl je Petra Ščetinina, kako je padel iz Desne smeri v Dedcu kakšnih 50 metrov na tla in – preživel. Dodobra ga je pretreslo, ko so nesli mrliča po lovski poti mimo Kogla. Tri planince iz Medvod je na vrhu Skute ob jasnem vremenu med malico oplazila strela. Očeta in še enega so spuščali, sina je udar strele usmrtil. Nad prehodom, pri steni Kogla, so se malce spočili. Kol z mrličem so odložili, mrlič pa kakor da je oživel. Nekateri so trdili, da so videli, kako je zakrilil z rokami, potem pa je začel padati. Popolnoma neverjetno, ampak kol z mrličem se je prekopicnil, poletel po zraku preko skoka in tako nesrečno (ali srečno) priletel na tla, da se je odbil od tal, se v zraku prekopicnil, padel spet na tla in v tej maniri naprej. Pot z mrličem jih je vodila mimo lovske preže, kjer je bil ravno Kardelj (Edvard). Ko so šli mimo, je cinično in nejevoljno osorno dejal: “Ja, kaj pa vi motite tukaj!” Brez pietete do pokojnika. Ni vedel, da so bili reševalci pretreseni; imeli so grenak priokus, da je bil morda človek na kolu še živ.
Zdrs naveze treh pod Strežo
Potem pa se je zgodilo tudi njemu. Med zimskim prečenjem Kamniških Alp. V navezi so bili Tone, Belač (Marjan Keršič Belač) in Petrač. Bilo je ponoči, nekje pod Strežo. Svetila je samo luna in med seboj so bili privezani. “Ko sem stopil z zmrznjenega snega na ledeno ploščo, mi je zdrsnilo, a sem se že po treh do petih metrih ustavil s cepinom. Petrač pa je z glavo navzdol vedno hitreje drsel mimo mene in se na srečo ni niti poskušal ustaviti ter zato ni izgubil cepina. Pogledal sem gor na Belača, ki je zapičil cepin, da bo ustavil Petrača, a videl sem samo, kako ga je potegnilo v zrak in da je na napeti vrvi letel preko Petrača. Ta je šele po tem začel zavirati s cepinom. Meni je cepin, zapičen v sneg, iztrgalo iz rok in strgalo zanko. Na mehkejšem snegu je Petrač ustavil Belača, ampak še pred tem je Petračeva vrv mene odtrgala in izstrelila visoko v zrak, dobesedno sem ju preletel in se na mehkem snegu ustavil z lednim kladivom, ki sem ga izza pasu nekaj deset metrov pred robom stene Kogla potegnil ven. Odnesel sem jo z mavcem na roki in nogi. Prvo, kar sem izrekel, je bilo: “V sredo se mi pa le ne bo treba poročiti!”
Pa ni pomagalo. Čez tri tedne je odšel na magistrat z mavcem. Dokončni šok in streznitev glede alpinizma pa sta prišla, ko je soplezalcu, znanemu Celjanu Cicu, pod steno Rinke kamen dobesedno odbil glavo. Z Alešem sta se spustila do ponesrečenega, ampak Tone ni zmogel niti pogleda na mrtvega. Nekaj v njem se je prelomilo. Po tem dogodku se je preusmeril med gorske reševalce. Z Levstikom sta izboljšala sodelovanje s policijo in dodobra modernizirala reševanje. Naredil je prve radijske postaje, da tako dobrih še policija ni imela. Izboljšal je usklajeno sodelovanje postaj. Prej se Kamničani niso prav lepo gledali z Ljubljančani. Spor se je začel že pred drugo svetovno vojno, ko je znana plezalna naveza Modec-Režek poskrbela za presenečenje. Najela je letalo, ki je nad Kamnikom metalo letake z žalujočo vsebino: “Kemperle je …” Tega še dolgo niso pozabili.
Ni pa imel sreče vedno samo on. Nekoč je sredi trde zime nad Vršičem slučajno zaslišal glasove na pomoč. Dva naša planinca (ime naj ostane neznano) sta Hrvatom sredi noči v Erjavčevi bajti ukradla (odšraufala, po domače) 30 smučarskih okovij Kandahar, kar je takrat pomenilo veliko denarja. S tovorom sta zgodaj zjutraj zagazila v neznano, proti dolini Pišnice. Bala sta se Hrvatov. V zbeganosti sta padla v grapo in obupano klicala na pomoč. Ven ju je Tone potegnil z vrvjo, ali sta ušla roki pravice, pa ne ve zagotovo. In še nekaj: največ ponesrečencev, ki jih je rešil, so bile – ženske.
Tone je nasploh posebnež. Vsako jutro izvaja tibetanske vaje, vegetarijanec je že dvajset let. Prijatelji ga imajo za čudaka, saj v gore za malico včasih odnese po eno samo banano ali melono. Zrelo in sladko, poudari. V resnici pa je slučajno pristal med nemesojedimi ljudmi: nekoč je v Trenti pomagal klati jagenjčka. Žival je močno blejala, ker ga pastir in Trentar Tona Lungo ni dovolj dobro zadel. To živalsko trpljenje je bilo pika na črko i. Zadnje čase sicer spet prigrizne kakšen košček pršuta, a bolj zaradi zdravnikov in stanja krvi. Prebolel je namreč raka na črevesju, ki ga je imel kar dolgo časa, saj so ga dve leti pomotoma zdravili za aritmijo.
Vsestranski inovator in strokovnjak
Tone Jeglič in France Avčin, njegov mentor, soplezalec, kolega, prijatelj in sosed v Trenti, sta razvila marsikaj pametnega, a je na žalost veliko končalo pozabljeno. Če preskočimo legendarni Avčinov plezalni projekt, greben Kanceljnov, ki ga je točno po razu uspelo preplezati Tonetu in Daru Dolarju, da je moral France v zahvalo seči globoko v žep za gajbo piva, je bila to v letih 1970–75 mini lavinska žolna, debela kakor prst, predstavljena na simpoziju pod pokroviteljstvom fundacije Vani Eigenman. Oddajnik je bil pospravljen v ročaj smučarske palice, iskanje preko običajnega UKV-radia, domet do tri kilometre (!) in niti omembe vredna poraba energije. Ker pa so bila druga evropska podjetja finančno (pre) močna, je njun sistem odpadel. Razvila sta tudi aluminijasto vrečo proti udaru strele in jo celo testirala. Kako? Tone je dobil psa iz bolnišnice za živali. Malce zmeden je preživel udar milijon voltov, mi pa smo pozneje dobili drugačno rešitev: alu rešilno folijo.
Za zavod Soča je razvijal sistem, ki bi omogočal gibanje in hojo prizadetim zaradi paralize. Implantibilni stimulator je razvijal s kirurgom dr. Vavknom (tudi alpinistom) in sodelavci v laboratoriju za biokibernetiko na Fakulteti za elektrotehniko od 1965 do 1975. Projekt je financiralo ameriško ministrstvo za zdravstvo in naprava je bila znana pod imenom Ljubljana Implant. Majhen sistem, ki je lahko sprejemal energijo iz oddajnika, da bi bil prizadeti relativno mobilen. Namesto da bi v takratni Jugoslaviji dobili najboljši zavod za rehabilitacijo na svetu, je šel patent v pozabo. Še danes bi bil zanimiv. Tone Jeglič namreč spada med svetovne strokovnjake za magnetna valovanja. Zadnja leta za NATO razvija napravo za odkrivanje eksplozivnih teles na daljavo. Upokojil se je pred dobrim letom dni kot redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko (bil je tudi docent), kjer je začel službovanje kot asistent pri prof. dr. Avčinu. Pred diplomo na isti fakulteti in po njej je deloval tudi na Inštitutu Jožef Stefan in na inštitutu za mehaniko na Fakulteti za matematiko, fiziko in mehaniko.
Marsikdo misli, da je Tone krivec za bajaličarstvo, a odkrivanje zasutih s plazom z bajalico so skupaj spoznali na simpoziju v Švici. Ideja dr. Pavleta Šegula ni bila neumna, toda bajalica deluje samo v rokah umirjenega človeka in tako ni za vsakogar. Tone pa je bil prvi Slovenec, ki je odšel na tečaj turne smuke v Švico in opravil ne ravno enostaven izpit. Tam mu je bilo neprijetno, ker so ga kot Jugoslovana enačili z Makedoncem Gogo, ki je pred finalnim vzponom na Windstrubel neki dami izpred koče vzel smučarske palice, saj je svoje nekje pozabil. Da sta si vendarle različna, so ugotovili čez čas. Po tem tečaju sta s Francetom Zupanom objavila oglas na PD Ljubljana-Matica za turno smuko na Komno in Krn. Odzvalo se je toliko ljudi, da so jih komaj spravili na avtobus. Za naslednji izlet so najeli že tri avtobuse in kmalu je ta dejavnost postala izjemno priljubljena, saj do takrat zaradi spornih velikonočnih praznikov nihče ni smel v gore. Kot gorski vodnik ima Tone vrstno številko 25, saj se je udinjal že kot mlad fant. Tujcem je vodnikov v tistih časih primanjkovalo. Poseben problem pa je bilo znanje tujih jezikov. Tone jih je govoril celo več, ne samo enega. Nekaj poletij zapored je tako deloval kot vodnik, največ v Vratih, kamor ga je po navadi poklicala kar oskrbnica po telefonu. Zaslužil je precej deviz, ki pa jih v tistih časih nisi smel imeti. Bankovce je zato zaprl v vrečko in jih skrival po gorah. Včasih se je na zavojček z denarjem spomnil šele čez čas, ko je morda valuti že pošla sapa, ali pa je tudi pozabil, kam je denar skril. Vsekakor je takrat zaslužil več kakor z diplomo inženirja.
Na prošnjo Marjana Prevca v steno Škrlatice po križ
V zadnjem času se precej ukvarja z odkrivanjem korenin Slovencev, s prvotno poselitvijo Evrope in do kam so segali naši predniki. Ker mu ni vseeno za narodovo zapuščino, je bil tudi med ustanovitelji Gorniškega kluba Skala, ki med drugimi dejavnostmi po vrhovih postavlja majhne kopije Aljaževega stolpa z vpisno knjigo (kar nekatere moti). Menda zato, da se ve, kje so Slovenci doma. Pred leti je celo kandidiral za župana Ljubljane, nato pa se je iz politike popolnoma umaknil.
Ker se je močno zavzemal za postavitev podrtega križa na Škrlatici, marsikdo misli, da Tone spada med politično desnico, a je zgodba drugačna. Ko je samohodec in alpinist Marjan Prevec našel zataknjen križ v steni Škrlatice, je Toneta prosil za pomoč. Ta mu jo je obljubil in vztrajal toliko časa, da je obljubo izpolnil. Za prvotno postavitev križa je dal pobudo Sandi Wisiak, in sicer kot spomin na vse preminule alpiniste. Kmalu je tudi on umrl v Planjavi. Tako so v spomin nanj in na druge umrle plezalce razstavljeni križ nesli na goro vsi takratni vidni alpinisti, kakor je to navada v vsej osrednji Evropi.
Ko ga je Zupančič leta 1953 z nekaterimi od njih v veselje tedanje oblasti podrl, pa so bili vsi samo tiho. In samo zato, da se vrne nekaj, kar ima zgodovinsko in alpinistično vrednost in sploh ne religiozno, se je Tone Jeglič dolgo trudil in raziskoval stene Škrlatice. Z Markom Čarom sta levo od žlamborja, kjer je bil križ zataknjen, potegnila prvenstveno smer. Uredila sta svedre za spust, da so lahko križ spravili ven. Ko sta ga spravila pod steno, je nanju čakalo okoli petdeset ljudi, ki so ga pomagali nesti v dolino. Da je križ postavljen na črno, ne drži, saj ima Tone papir s podpisom P. Gantarja. Križ stoji v spomin na Prevca, Wisiaka in druge umrle alpiniste. Je original, na novo je narejen samo manjši del.
Dejan Ogrinec
