Življenje za gore
Le malo ljudi se danes še spominja Anne Escherjeve, ki je v času med obema vojnama preplezala zavidljivo veliko gorskih sten doma in po svetu. Od teh jih je bilo lepo število deviških. Kljub temu, da ni bila tako iznajdljiva in predrzna kot njeni mlajši vrstnici Paula Jesihova (1901-1976) in Mira Marko Debelakova (1904-1948), kajti začela je plezati v poznejši starosti kot ti in plezala je vedno pod vodstvom plačanega vodiča, ji gre mesto v samem vrhu naših plezalk tistega časa.
Anna Escherjeva sicer ni bila slovenskega rodu – njen oče Edmund Glanzmann je bil v Trstu rojen Švicar, njena mati Aurelia pa Italijanka, hči Riccarda Bazzonija, štirikratnega tržaškega župana – , a je bila naše zemlje list. Rodila se je 11. novembra 1894 v Tržiču, kjer je preživela svoja otroška leta in mladost. Verjetno je v domačem kraju obiskovala osnovno šolo, nakar so jo starši poslali v Firence na ugleden dekliški internat. Od tam je prihajala domov le v šolskih počitnicah. O njenem življenju po končani srednji šoli ne vemo nič. Domnevam, da se je kot druga dekleta iz premožnih družin – njen oče je bil solastnik tržiške bombažne tkalnice in predilnice – udeleževala raznih prireditev, da bi na njih spoznala primernega ženina. Gotovo je tudi potovala, predvsem na Dunaj, a veliko časa je verjetno preživela z materjo in petnajst let mlajšo sestro Evelino v Trstu v lepi in razsežni vili z velikim parkom, ki jo njena mati leta 1913 podedovala po svojih starših. V vili Bazzoni, v kateri je danes del tržaškega astronomskega observatorija, je ta vesela, odprta, umna in darežljiva dama v zimskem času zbirala okoli sebe umetnike, glasbenike, pisatelje in druge intelektualce ter jih velikodušno gostila.
Potem ko se je Anna dne 2. novembra 1921 v Valeti omožila s Švicarjem Waldom Escherjem, veletrgovcem bombaža v Egiptu, ki je posedoval plantaže bombaža in lastno banko, se je preselila v Aleksandrijo, toda ne sama. Spremljala jo je ena od materinih kuharic, da ji bo še naprej kuhala dobro domačo slovensko hrano, ki jo je tako zelo ljubila. Pri njej je ostala vse do svoje smrti in je zato pokopana v Egiptu. V Aleksandriji je Anna običajno preživljala zimo in odtod delala izlete k naravnim in kulturnim znamenitostim ter baje tudi odhajala na safari. A ker je imela veliko domotožje in ker ni prenesla vroče egipčanske klime, je bila vsako leto od aprila do oktobra v Evropi in seveda tudi pri starših v Tržiču, kjer je po možnosti ostala cel mesec julij. Najprej je prihajala sama, po rojstvu otrok Erike, Norberta in Cyrilla pa z njimi. Otroci so se šolali v internatih v Švici. Po izbruhu druge svetovne vojne sedem let ni mogla zapustiti Egipta, a v Jugoslavijo in do betežnega očeta še nekaj let po končani vojni ni mogla potovati. Ni si upala, kajti nova jugoslovanska oblast je obe sestri kot kapitalistki v odsotnosti obsodila na ječo. Zato sta njena starša umrla zelo osamljena, mati leta 1944, oče pa leta 1947.
Šele ko so se politične razmere v Jugoslaviji nekoliko umilile in so obsodbo razveljavili, je v začetku 1950. let spet začela obiskovati domovino, najprej iz Egipta, od srede 1960. let pa iz Švice. V svoj rojstni kraj se je vračala vsako leto, še v visoki starosti. Za vedno se je vrnila po svoji smrti v dvaindevetdesetem letu starosti 13. marca 1986; žaro z njenim pepelom so prenesli iz Berna v Švici in jo pokopali v rodbinski grobnici na tržiškem pokopališču.
Hribe je gotovo vzljubila že v rani mladosti. V ozki dolini Tržiške Bistrice ni veliko ravnega sveta. Če narediš le nekaj korakov iz kraja, si takoj na pobočjih Kriške gore, Dobrče ali Kofc. Domnevam, da se je tako kot drugi otroci igrala na njih, se pri igranju povzpenjala vedno više, mogoče tudi do samih vrhov. Tu in tam je našla kakšno skalo in splezala nanjo. Pri tem je uživala, prav tako pri pogledih na kranjsko ravan in na skalnate Julijce z očakom Triglavom. Tudi v hribovitem Trstu, ki ga z več strani obdajajo pečine, ji je uhajal pogled nanje. Na obiskih dobrega znanca svoje matere Juliusa Kugyja (1858-1944), velikega odkrivalca in opisovalca Julijskih Alp, v vili Bazzoni je zaverovano poslušala njegovo živahno pripovedovanje o njegovih hribolaznih podvigih v triglavskem gorskem raju, predvsem pa o njegovih plezalnih turah. Prosila je starše, da bi tudi njo pustili plezati pod vodstvom izkušenega vodiča, a ji tega kljub pogostemu moledovanju niso dovolili. Preveč jih je bilo strah za njeno življenje.
Po poroki si je končno lahko izpolnila svojo srčno željo. Po besedah njenega nečaka dr. Manfreda de Polzerja je baje rekla svojemu možu: »Rodila ti bom otroke, do katerih imaš pravico, a mene pusti v gore, do katerih imam jaz pravico.« In proč je bila cele poletne mesece, ne samo v Dolomitih in Julijcih, temveč tudi v Pirenejih, na Olimpu in Sinaju. Razvila se je v odlično plezalko, a nikoli ni mogla preboleti, da se plezanju ni smela posvetiti v mladih letih, ko je bila na višku svoje telesne moči. Gore, v katerih je naredila okrog dvajset prvenstvenih plezalnih vzponov, so bile njeno življenje. Že čez osemdeset leta stara je kljub artritičnim kolenom hotela izvesti še odpravo na Mount Kenia. Seveda ni šlo več.
Anna Escerjeva je po lastni izjavi leta 1923 prišla v Cortino d’Ampezzo, da se verjetno po Kugyjevem nasvetu pri Angelu Diboni (1879-1956), enem najboljših plezalcev na začetku 20. stoletja – v svojem življenju je naredil okrog 70 prvenstvenih plezalnih vzponov -, nauči plezati. Diboni, ki je služil kruh za svojo veliko družino kot gorski in plezalni vodič, je bila zelo dobrodošla, kajti po 1. svetovni vojni se je s svojim poklicem komaj preživljal. Izostali so turisti, ki so ga v predvojnem času zaposlovali kot vodiča, in z njimi zaslužek. Zdaj je postal je Annin učitelj v skali, naučil jo je videti oprimke in najti pravo smer v steni. Z njim se je vedno počutila varno, nikoli je ni bilo strah ne zase ne zanj. Bila je nadvse srečna in ponosna, da ga je odtlej imela vsako leto za vodiča in da je v teku let z njim opravila veliko število lepih vzponov, od teh nekaj tudi prvenstvenih. Prva leta sta plezala sama in to predvsem v Dolomitih. Naredila sta vrsto zanimivih vzponov in prenočevala na pastirskih planinah. Prišla sta tudi v Julijce, kjer je Anna pod Dibonovim vodstvom kot ena prvih žensk preplezala severno Triglavsko steno po nemški smeri. Dne 11. oktobra 1925 sta izvedla zelo težaven prvi skupni prvenstveni plezalni vzpon v 900 m visoki steni Špika (2472 m). Njuna smer po severo-severovzhodnem razu pomotoma nosi ime Debelak-Deržaj-Šumer. Slednji so 5. julija 1931 vzpon po tej smeri le ponovili, a niso bili prvopristopniki. Slovensko planinsko društvo je na fotografijo ali risbo severovzhodnega ostenja Špika vrisalo smer, ki je Dibona in Anna nista ubrala, kot Dibonovo smer. Zanimivo bi bilo vedeti, kdo jo je zares kot prvi plezal.
Sama sta tudi kot prva plezala smer po jugozahodnem razu na vrh Varelle (3055 m) v skupini Fanes-Kreuzkofel v Dolomitih. Leto pozneje sta se jima v stenah gore Popera v Sextskih Dolomitih pridružila še Luigi Appolonio in Annina tržiška prijateljica Ida Mally (189_ -1958). Uspel jim je prvenstveni vzpon na Punto Anno (2707 m) s severa.
Poleg navedenih soplezalcev so Anno občasno spremljali v skali še Angelov nadarjeni sin Ignazio Dibona, odlična ljubljanska skalaša Joža Lipovec (1910-1990) in Paula Jesihova, naš legendarni alpinist, vrhunski plezalec, gorski reševalec in izvrstni vodič Joža Čop (1893-1975) ter drugi. Pobudo za prvenstveni vzpon na Široko peč (2497 m) v Martuljkovi skupini po izredno krušljivem severozahodnem razu je dal Joža Lipovec. Prvi poskus julija 1934 z njim, Escherjevo, Jesihovo in Comicijem se je izjalovil. Leto pozneje, 18. avgusta 1935 je navezi v drugačni sestavi – Angelo in Ignazio Dibona, Joža Lipovec in Anna Escherjeva – z vmesnim bivakiranjem v 800 m visoki steni vzpon srečno uspel. Tudi to pot bi skoraj kot leto prej Comici vrgli puško v koruzo, če jih ne bi podžigal in vzpodbujal Lipovec, ki je vedno znova zatrjeval, da vidi pot naprej in našel potrebne oprimke. Ta plezalna tura je bila najtežja od vseh, ki jih je Anna kdajkoli naredila.
Z Dibonom je plezala vsako leto, izvzemši sedem vojnih let, ko ni mogla zapustiti Egipta, do nekaj let pred njegovo smrtjo. Naredila sta lepo število tur predvsem v Dolomitih, a nekaj tudi v Karnijskih Alpah in seveda v Sloveniji (med drugim sta ponovila zelo težko direktno smer na Špik, ki sta jo prva plezala Mira Marko Debelakova in Stane Tominšek 5.-6. 9. 1926). Plezala sta še v Avstriji (gorovji Dachstein in Wilder Kaiser ter vrhovi v današnjem NP Gesäuse), v Nemčiji (vzhodna stena Watzmanna), v Švici (gorovje Bernina, Mönch in drugi vrhovi okrog Jungfrau) in v Franciji (gorovje Écrins). Na svojega odličnega in zvestega vodnika se je spominjala polna hvaležnosti, spoštovanja in občudovanja ne samo kot gornika temveč tudi kot človeka.
Potem ko se je po Dibonovi zaslugi Anna Escherjeva že razvila v dobro plezalko, je začela plezati tudi z Emilijem Comicijem (1901-1940), slovitim italijanskim plezalcem, ki je v 1930. letih plezanje obogatil z novo dimenzijo: estetiko. V svojem kratkem življenju je naredil okrog 80 prvenstvenih plezalnih vzponov, od katerih je bil najbolj spektakularen vzpon po severni steni Velike Zinne z bratoma Dimai v avgustu 1933. Leta 1932 se je nastanil v Misurini v Dolomitih in si odtlej služil kruh kot gorski in plezalni vodič. Ko se je še pripravljal, da zapusti svojo nezanimivo službo pri Glavnih skladiščih v Trstu za bolj svobodno, a finančno manj zanesljivo delo v gorah, je prosil Juliusa Kugyja, ki ga je že dolgo poznal, da mu pomaga in ga priporoči kot vodiča svojim plezalnim znancem iz tujine. Kugy ga je nato spoznal z Anno Escherjevo, s katero sta se hitro dobro razumela. Oba sta bila dobrosrčna in požrtvovalna, družila ju je podjetnost in ljubezen do gora. Kmalu mu je Anna dajala prednost pred Dibono. V družbi s Comicijem je naredila veliko število prvovrstnih plezalnih in smučarskih tur.
Žal ne vemo, kdaj sta se spoznala in prav tako ne, kdaj sta prvič plezala v slovenskih gorah. Anna Escherjeva je opisala le skupne prvenstvene vzpone, ki jih je bilo lepo število. Samo po sebi umevno je, da je bilo vseh plezalnih podvigov odločno več. Obeleženo je, da sta februarja 1931 skupaj z drugimi udeleženci naredila nekaj izredno lepih smučarskih tur pod veličastnim Matterhornom. Tem so sledile številne druge, tako pozimi kot poleti. Ker je bil Comici vesele narave, skromen, prijeten, vseskozi korekten in kulturno zainteresiran človek, je bil vedno zelo dobrodošel pri Anninih starših v Tržiču in tudi pri njenem možu. Zato so ga vsi radi videvali in gostili.
Junija 1934 sta naredila tritedensko odpravo v Grčijo, ki jo je obeležil Comici. Skupno pot sta začela v Atenah, kajti Comici se je pripeljal iz Trsta, Anna iz Aleksandrije. Pred odhodom v gore sta najprej na atenski akropoli občudovala spomenike antične kulture in veljave. V oči ju je bodla nepopisna razlika med nekdanjo veličino in sedanjim propadom kot posledico neizprosnega časa. Na poti proti svojemu cilju Olimpu sta se ustavila v antičnem Delfiju in se povzpela na goro Parnas. V mestu Litohoron ob Egejskem morju na vznožju Olimpa se jima je pridružil dr. Otmar Gismar iz Kaira, svak Annine prijateljice Ide Mally. Pod vodstvom grškega vodiča in v spremstvu mul, ki so nosile vso prtljago (opremo, hrano in šotor za taborjenje), so se pod žgočim soncem povzpeli do neoskrbovanega gorskega zavetišča Spilios pod skalnato preveso visoko na pobočju Visokega Olimpa. Z namenom, da preučijo teren in ugotovijo prve plezalne smeri sploh v stenah Zevsovega bivališča, so se v naslednjih dneh vsi trije po navadni poti povzpeli na tri osrednje stebre, to je na najvišje vrhove Stefani (2911 m), Mitiko (2919 m) in Skolion (2909 m) v nazobčanem grebenu Visokega Olimpa. Šele nato sta se le Anna in Comici preselila višje, postavila svoj šotor na planoti ob vznožju pečin in naskočila krušljivo deviško steno. Uspeli so jim trije zanimivi in precej težavni prvenstveni vzponi: dva na Stefani-ja, prvi 25. 6. po severozahodnem razu, drugi 26. 6. po severovzhodni steni, in tretji, baje najlepši in najtežavnejši od vseh, 28. 6. po severozahodnem razu na Mitiko. Le dva tedna za njima je bila na Olimpu skupina slovenskih gornikov (Lipovšek, Pipan, Brilej in Bleiweis) in nadaljevala njuno pionirsko delo. Le kako bi jih bila Anna vesela! Nevede za njihov prihod je s svojima spremljevalcema nadaljevala pot proti Smolikas (2574 m), drugemu najvišjemu gorovju v Grčiji. Vzpon na njegov vrh je bil z gorniškega vidika nezanimiv. Zanimivo je bilo pa celo potovanje, ki so ga naredili brez zemljevida in kljub ponovnim napačnim napotkom z vlakom, taksijem, na konjih in tudi peš. Spoznali so revščino in zaostalost, a tudi pretkanost prebivalstva, se prvo noč zatekli pred stenicami s postelj na tla in v lastne spalne vreče, naslednje noči pa v svoj šotor …
Po vrnitvi iz Grčije je Anna preživela cel mesec julij pri starših v Tržiču, kjer jo je za nekaj dni obiskal Comici. Takrat sta po prigovarjanju Jože Lipovca z njim in Paulo Jesihovo brezuspešno naskočila Široko peč, kar sem navedla že drugje. Comici je po nekaj dnevih odpotoval, a se je septembra vrnil v Tržič. To pot sta bila kronana z uspehom. Dne 26. septembra 1934 sta v navezi z Jožo Lipovcem in Ido Mally izvedla svojo edino skupno prvenstveno plezalno turo v slovenskih gorah in sicer po 200 m visokem in zahtevnem severozahodnem razu (Comicijev raz) na vrh Jalovca (2645 m). Comici je za prehod čez zadnji previs na Streho zabil nekaj klinov. Pri plezanju čezenj se je Anni, ki je bila zadnja v navezi, izpulil drugi klin in obvisela je v zraku. Skromna kot je bila, je izjavila, da je srečna, da se ji je to zgodilo in da so jo potegnili kvišku, kajti dvomila je, da bi sama uspela preplezati težavno mesto.
Kljub temu, da je naslednje spomladi Comiciju pri plezanju v dolini Glinščice pri Trstu padajoča skala poškodovala nogo, ki se kljub zdravniškim posegom ni hotela pozdraviti, se je udeležil Annine letošnje štiritedenske odprave v Španijo in v Pireneje. Nanjo je povabila še Ido Mally in Jožo Lipovca. Preko Marseilla, Perpignana in Barcelone so 11. junija 1935 prispeli v Madrid in se odtod še istega dne odpeljali proti zahodu do vznožja granitnega gorovja Sierra de Gredos. Čeprav so jim pri planinskem klubu v Madridu zagotovili, da še nihče ni plezal na vrhove okoli Almansorja (2592 m), so po klinih v stenah vedno znova ugotovili, da to ni res. Napravili so le en, zelo lep prvenstveni vzpon po zahodni steni na Galayos Primero. Po izletu v Escorial na ogled samostana in kraljevske grobnice so se preko Madrida odpeljali v Francijo. Upali so, da bodo v Osrednjih Pirenejih našli več možnosti za prvenstvene vzpone kot doslej. A kljub višjim goram in ugodnemu vremenu niso bili uspešnejši. Comici si je takoj na začetku pri poizvedovanju nove smeri v steni na Pic di Midi d’Ossau (2884 m) zvil svojo bolehajočo nogo in je nekaj dni šepal. Zato niso izvedli nobene res zahtevne plezarije. Povzpeli so se na nekaj tritisočakov, uživali so lepoto narave in poglede na okoliške vršace ter šele 4. 7. 1935 naredili prvenstveno plezalno turo po osrednjem kaminu na Gran Encantat (2747 m) v res čarobnem gorovju v današnjem španskem narodnem parku Aigües Tortes. Na Pic de Boum (3006 m) so se poslovili od gora in sestopili v dolino, kjer jih je čakal avto, da jih odpelje v Bagnères-de-Luchon, odkoder so se vrnili domov.
Comici je tako kot Dibona pomagal navajati Annine otroke na plezanje. Dne 27. septembra 1935 je vodil njenega sedem let starega sina Cyrilla, ki ga je varoval z vrvjo, po zavarovani poti na Malo Mojstrovko. Precej na začetku poti se je nad njima nenadoma utrgal za stopalo velik kamen, ki ga je Comici slišal padati. Instinktivno je s svojim telesom porinil Cyrilla proti steni, svojo desno roko pa stegnil nad njegovo glavo, da jo zaščiti. Fantu je rešil življenje, a kamen je udaril na njegov desni podlaket in ga zlomil, nato oplazil še desni bok in mu nalomil stegnenico. Od velike bolečine je za nekaj trenutkov izgubil zavest in se zgrudil. Le s pomočjo Lipovca, ki je bil tako kot Anna v bližini, je z velikimi bolečinami uspel sestopiti. Anna ga je dala prepeljati v bolnišnico v Ljubljano, kjer so mu na njene stroške operirali ne samo obe pravkaršnji poškodbi temveč tudi spomladi ranjeno mišico. Svoj posel so izvrstno opravili, kajti Comicijevi udi so se po posegu popolnoma pozdravili. Naslednje leto je že plezal kot da se ne bi nič zgodilo. Anna mu je bila do konca življenja globoko hvaležna, da je sinu rešil življenje.
Dve leti pozneje je Anna povabila k sebi v Egipt oba udeleženca reševalne akcije na Mojstrovki. Comiciju je velikodušno omogočila, da si je na poti v Aleksandrijo še enkrat ogledal atensko akropolo in obiskal Rodos. Nato ga je nekaj dni gostila na svojem domu. Ko je prispel tudi Lipovec, se je skupina, kateri se je v Kairu pridružil še dr. Otmar Gismann, podala na veliko odpravo v skalnate puščavske gore zahodno od Rdečega morja, ki jih je Anna že nekoliko poznala od prejšnjega leta, in na polotoku Sinaju. Koristne napotke zanje je dobila od angleškega geodeta Georgea Murraya, ki se je pozimi povzpel na nekaj vrhov v prav teh gorovjih, ki so bili zdaj njihov cilj. Dne 30. marca 1937 so se z vsem potrebnim (plezalno opremo, obleko, hrano, vodo in šotori) v treh najetih terenskih vozilih z vozniki odpeljali iz Kaira po pisti – danes je tam dobro asfaltirana cesta – ob obali Rdečega morja proti jugu. Na potovanju so prenočevali v šotorih, ki so jih postavili v bližini avtomobilov, a v hribih so bivakirali na prostem. Pri tem so prezebali, kajti noči v puščavi so mrzle, dnevi pa tudi v tem letnem času nevzdržno vroči. Po prvih slabih 400 km vožnje, ki jih je pošteno pretresla, so prispeli do vznožja gorovja Gharib (1750 m). Po prvenstveni plezalni turi na najvišji vrh in na njegovega nekoliko nižjega, a zahtevnejšega soseda (3. 4.), so premaknili svojo bazo dobrih 100 km proti jugu, zahodno od ribiške vasi Hurghada, ki je danes priljubljeno letovišče. Čeprav je Džebel Shā’ib (2184 m) najvišje gorovje v Veliki vzhodni puščavi, niso v njem našli zanimivih plezalnih smeri, a le dež, ki jih je prisilil, da bivakirajo in zmrzujejo v skali v višini 1500 m. Večino časa so se zato mudili na gori Abu Harba (1900 m) in v gorovju Qattār kjer jim je uspelo nekaj zanimivih in zahtevnih prvenstvenih vzponov v trdni skali. Težka in zelo naporna smer je bila na Džebel Qattār (1963 m) po 800 m visoki severozahodni steni, za katero so rabili 9 ur (7. 4.). Še težja, zaradi kaminov s previsnimi stenami, je bila smer na tretji najvišji steber Qattārja (1825 m) po nekoliko nižji severozahodni steni, ki so jo opravili v 5 urah (13. 4.). Pri sestopu so morali prav nerodno bivakirati v steni in spet zmrzovati. S to turo so zaključili prvi del odprave. Preko Qete in po dolini Nila so se z avti vrnili v Kairo (750 km v 27 urah) in nato z vlakom v Aleksandrijo. Po tednu počitka so se počutili dovolj okrepčane za raziskovanje novih smeri na polotoku Sinaju. Po prvenstvenih vzponih na dva nizka, a zanimiva vrhova v gorovju Umm Shūmar (29. 4.) so poiskali novo, a precej lahko smer na vrh Mojzeseve gore Džebel Musā (2400 m) po severozahodni steni (1. 5.). Odločno bolj zanimiv in zahteven je bil prvenstveni vzpon po 500 m visoki zahodni steni na El Saru (2. 5.). Ta smer danes nosi ime »Via diretissima«. Z njo so zaključili svoje plezalne ture, a ne odprave po Sinaju. Ogledali so si še samostan sv. Katarine in se peljali skozi vadije in puščavske doline ter se ustavili pri redkih vodnih izvirih, preden so se 9. maja vrnili v Aleksandrijo.
Poleti tega leta je Anna čisto gotovo spet delala plezalne ture v Alpah in bila v Tržiču na obisku pri svojih starših. Toda o njenih podvigih v tem in v naslednjem letu 1938 ne vemo nobenih podrobnosti. Vemo le, da je vse svoje prvenstvene vzpone naredila v predvojnem času. Verjetno je bila tega leta zadnjikrat pred vojno v Evropi in pri svojih starših v Tržiču.
Takoj ko je po vojni spet mogla zapustiti Egipt, je odpotovala v Evropo. Ker se je Comici leta 1940 smrtno ponesrečil – pri plezanju se mu je utrgala vrv -, je odhitela v Cortino k postaranemu, a še vedno čilemu Angelu Diboni. Z njim se je po sedemletnem premoru spet podala v skalo in v naslednjih letih z njim naredila še vrsto lepih vzponov. Kot pred vojno svoje otroke, je zdaj navajala otroke svoje sestre na plezanje. Pri njih je imela več uspeha kot pri lastnih otrocih, ki v njeno veliko žalost za ta šport niso kazali nobenega zanimanja. Leta 1946 je vzela svojega desetletnega nečaka Manfreda de Polzerja s seboj v Dolomite, leta 1953 pa na Triglav. Polzer se spominja ganljivih srečanj s slovenskimi plezalci, med drugim z Jožo Čopom in Milo Juvanec, ki jo je Anna v Egiptu rešila iz konfinacije in se z njo spoprijateljila, ter žalostnega obiska domače hiše v Tržiču, ki je počasi propadala in v kateri so živeli čisto tuji ljudje. A ker so ji ljudje pomenili odločno več kot pa neživi predmeti kot rojstna hiša, je hitro otresla turobne misli nanjo. Redno vsako leto je prihajala na obisk Slovenije in njenih gora. Nič ne vemo, kdo je bil takrat njen vodič. Mogoče Joža Čop ali nekdo mlajši? Vemo le, da jo je v gore pogosto spremljala Mila Juvanec. Še kot štiriinosemdesetletna se je podala zadnjič na Triglav.
Na svojem prvem povojnem obisku v svoji domovini se ni nastanila v rojstni hiši, kajti to so nacionalizirali, temveč v zelo preprosti sobi v pritličju neke gostilne v Tržiču. Tja je hodila vse, dokler niso odprli hotela grad Podvin. Vedno se je pripeljala s VW hroščem, ki ga je sama vozila. Ko je še živela v Egiptu, se je vračala z avtom polnim storžev, orehovih in jelkinih vej, da so jo pozimi s svojim vonjem spominjali na gore in ji lajšali domotožje. Ko jo je že 80-letno skoraj povozil avtomobil pod klancem v Podvin, je nehala šofirati. Odtlej jo je z njenim avtom pripeljal in vozil okoli švicarski šofer Franc, ki ga je nastanila v istem hotelu kot sebe. Med svojim bivanjem je pridno obiskovala poznane ljudi, h katerim je spadala Lipovčeva sestrična Vida Marušičeva – z njo se je tudi dopisovala -, in hodila v gore.
Anna Escherjeva je govorila več jezikov; dobro je obvladala italijanščino, ki so jo govorili doma, in nemščino. Francoščino se je naučila v šoli in toliko slovenščine od poslov in sovrstnikov v Tržiču, da se je lahko v njej sporazumevala, angleščino in nekaj arabščine pa v Egiptu. Rada je fotografirala in tudi filmala. Na svojih gorskih podvigih in potovanjih je naredila ogromno posnetkov in filmov. Leta 1933 je posnela baje odličen film o proslavi 50-letnice obstoja tržiškega gasilskega društva in ga podarila društvu. Zato obstaja še danes. Žal so bili filmi, ki jih je hranila pri sebi, izpostavljeni previsoki temperaturi in so se zato uničili. Danes jih ni več. A 10. novembra 1935 je na predavanju pri osrednjem odboru Slovenskega planinskega društva v Ljubljani razkazala svoje filme, ki jih je posnela na Olimpu, v Španiji, na polotoku Sinaju, pa tudi pri nas na Kofcah in na Storžiču ter film o plezalni šoli Emilija Comicija. Baje so bili izvrstni.
Bila je vesele narave. Rada je imela družbo in glasbo. V gore je občasno jemala s seboj kitaro, da je z njo spremljala petje svojih sopotnikov, predvsem Comicija (tenor) in Lipovca (bas). Žal ne vem, če je tudi sama pela. Po končanih turah je za razvedrilo z veseljem igrala karte. Tako kot njena mati in sestra je imela tudi veliko smisla za humor in za maškarade. Čeprav je bilo slednjih gotovo veliko več, lahko tukaj navedem le dve. Prva je bila v začetku julija 1935 po končani opravi po Sierra de Grados in v osrednjih Pirenejih. Takoj ko jih je avto pripeljal v znane francoske toplice Bagnères-de-Luchon, je Anna odvihrala v trgovine in nakupila vse potrebno, da so se vsi člani odprave, h kateri so spadali še Comici, Lipovec in Ida Mally, lahko preoblekli v cigane. Kot taki so potem odšli v najbolj imeniten hotel v kraju in se pustili streči. Uživala je ob osuplem in nevernem pogledu natakarjev in vodstva hotela. Ko je bila aprila 1938 z otroci in Comicijem najprej na smučanju, potem pa pri starših v Tržiču, jim je po vrnitvi njena mati pripravila lepo slavje, na katerem so morali biti vsi oblečeni v slovenske narodne noše. Nakupila je noše, ki so jih gostje zjutraj oblekli in odložili šele zvečer po končani gostiji. Anna je vse ljudi fotografirala, a obdržala se je samo slika Comicija v slovenski narodni noši.
Anna Escherjeva je bila plemenita, gostoljubna in dobrosrčna ženska. Svoje vodiče je plačevala vsak dan, ne glede na to ali so tega dne plezali ali ne. Ko je bil Angelo Dibona že prestar za svoje delo, ga je pod pretvezo, da ga nujno potrebuje kot vodiča, še zaposlovala in mu na ta način preskrbela vsaj nekaj zaslužka. Namesto Angela je včasih najela kot vodiča njegovega najmanj sposobnega sina Dina samo zato, da ga je za nekaj časa držala proč od alkohola. Kadarkoli je bila pred vojno s svojimi vodiči in plezalnimi prijatelji v bližini Tržiča, jih je vedno povabila na dom k staršem. V gostoljubni hiši in v prisrčnem vzdušju so se po plezalnih naporih dan, dva ali več predali brezdelju in se dodobra odpočili. Na svojih turah daleč od doma je rada gostila planince, s katerimi je prišla v ožji stik, predvsem te iz Slovenije. Na turi z Angelom Dibono po gorovju Écrins v francoski provinci Dauphiné je na vrhu Grande Ruine srečala skupino slovenskih gornikov in od njih izvedela, da se del njihove skupine še odpočiva v Bérarde. Hitro sta sestopila na planino, da pozdravita še te. Vesela, da jih je še ujela, je vse povabila na večerjo. Srečna je bila, da jim je naredila veselje, da so lahko osebno spoznali Dibono, katerega so poznali le po imenu. Ker je bila premožna, ker je rada potovala in delala odprave v gore, je nanje povabila svoje plezalne prijatelje in prevzela vse njihove stroške (potovanje in bivanje). Brez njene radodarnosti se n. pr. Joža Lipovec ne bi nikoli mogel privoščiti potovanja ne v Pireneje ne v Egipt.
Rada je pomagala drugim. Med vojno je v Egiptu pod pretvezo, da za neko odpravo nujno potrebuje in išče slovenske planinke, nekaj Slovenk rešila iz taborišča, kamor so jih konfinirale italijanske oblasti tik pred kapitulacijo Italije. Med njimi je bila že omenjena gornica Mila Juvanec. Ko je Anna po vojni izvedela za pomanjkanje v Jugoslaviji, je dala neki švicarski organizaciji denar, da je ta vsak mesec pošiljala pakete s hrano (moko, sladkorjem, kavo, čokolado …) nekdanjim zaposlenim njenih staršev (kuharici, služkinjam, sobaricam, vratarju in drugim poznanim uslužbencem v tovarni). Teh paketov je bilo toliko, da so jih prejemniki hodili iskat na pošto z ročnim vozičkom. Občasno je pošiljala pakete tudi znancem (materi Jože Lipovca), da jim olajša življenje. V teh so bile poleg hrane stvari, ki se jih ni ali pa izredno težko dobilo, med drugim tudi zdravila. V 1950. letih je spet začela prihajati v Slovenijo. Pohitela je k znancem in prijateljem. Na prvem svidenju po več kot desetih letih so vsem tekle solze od sreče in ganjenosti. Za vsakega je imela darilce, Jožu Čopu je v Lescah podarila kar 1000 dinarjev. Njena radodarnost se ni izčrpala ob tej priliki, temveč je še naprej pomagala mnogim prebivalcem ne samo v Tržiču, predvsem z obleko in hrano. Dobro je plačevala svoje vodiče, gostila prijatelje v dolini in v gorah, jih jemala na lastne stroške na izlete in odprave. Zato ob njeni smrti od njenega velikega premoženja ni ostalo skoraj nič. A ostala je v dobrem spominu vsem, ki so jo poznali. Upam, da bo branje tega članka oživil spomin vseh teh, ki so jo poznali le iz pripovedovanja, in seznanil z njo in njenim življenjem še več teh, ki doslej o njej niso nič vedeli. Anna Escherjeva zasluži, da se je spominjamo.
Na koncu bi se rada zahvalila vsem, brez katerih tega članka ne bi bilo. Pobudo zanj in za zbiranje podatkov o Anni Escherjevi je dal pred leti Franci Savenc. Janez Kavar me je prosil, da ga spišem za zbornik ob 100-letnici PD Tržič. A brez neprecenljive pomoči predvsem Vide Marušičeve, prof. Marije Petkove, dr. Manfreda de Polzerja, Cyrilla Escherja in drugih ne bi uspela izvedeti toliko zanimivega o njej. Teh podatkov ne bi našla v nobeni knjigi. Hvala vam.
Tanja Peterlin-Neumaier
