Planinski vestnik 2013/06
Andrej Napotnik – Napi (1956–2013)
Odhajaš … a ne za dolgo.
Ostajaš … za vedno.
V steni. V gorah. Med nami.
Tvoja beseda, nasmeh, tvoj veliki duh in spoštovanje.
V zvezdah, ki sijejo name in mi kažejo Pot.
V šepetu vetra, ki boža utrujene viharnike.
V lahkotnem plesu planinskega orla, ki jadra v modrih višavah.
Svoboden in plemenit … kot tvoje misli.
Dober … kot tvoje veliko srce.
Maja Lobnik

Že kot osnovnošolec je ob pogledu na gore v Logarski dolini začutil, da se bo med hribi in njim spletla trdna vez. Že čez nekaj let je pod okriljem Planinskega društva Ruše sodeloval pri orientacijskih tekmovanjih, s prijatelji je obdelal praktično celotno slovensko planinsko transverzalo. Svojo planinsko pot je nadgradil leta 1981, ko se je pridružil alpinistom Alpinističnega odseka TAM Maribor. Tisti časi na odseku so bili razburkani: generacijski razkorak med starejšimi in mlajšimi člani ter razmah prostega in kasneje še lednega plezanja sta spreminjala pojmovanje in dojemanje alpinizma.
Napijeva alpinistična pot ni potekala brezglavo in strmo, pač pa preudarno in vztrajno. Lažje smeri so postoma zamenjale težje, tja do šeste stopnje in kdaj tudi čez. Med opravljenimi vzponi je izpostavil Čopov steber in zimsko Nemško smer v Steni. Skupaj je opravil okrog 450 vzponov, večinoma v naših gorah, kar je za rekreativnega alpinista kar zavidljiva številka. Najbolj je užival v starih klasikah naših sten; najbližje mu je bil zimski alpinizem, cepini in strm led.
Njegova večna želja so bile visoke gore. Leta 1987 je bil z odsekom v Peruju, sledila je odprava na Daulagiri VII, leta 2007 je osvojil Huascaran. Še lani je s soplezalci v Peruju osvajal pettisočake. Južna Amerika je bila njegovo priljubljeno območje. Iskreno se je veselil vsakega obiska teh dežel, srečanj z domačini in plezanja v tamkajšnjih gorah. Veliko spremembo v njegovem življenju in v življenju njegove družine je pomenilo, ko je sprejel funkcijo načelnika AO PD TAM Maribor.
Verjetno je takrat mislil, da le za kakšno leto, vendar je obsedel za to veliko in težko mizo polnih 26 let. Pred nekaj leti si je nahrbtnik otežil še s funkcijo predsednika planinskega društva. Po njegovem je načelnik vedno nekje vmes: mlajše generacije želijo hitreje naprej, starejši bi vozili trezneje in varneje. Večne dileme, večno iskanje ravnotežja, kompromisov, hlajenje ogretih glav, biti strelovod za te in one. Takšne prostovoljne funkcije zahtevajo ogromno dela, organizacije, truda in časa. Brez iskrene ljubezni do alpinizma in gora, brez pristne predanosti odseku – in trdne podpore njegove družine – vse našteto ne bi bilo izvedljivo. Koliko neopaznih, a nujnih stvari je urejal, se je pokazalo šele v zadnjih mesecih, ko so njegovo delo prevzeli drugi.
Kot načelnik je zanesljivo, vztrajno in brez sporov vodil naš odsek. S svojim delovanjem je pustil pečat v mariborskem in tudi štajerskem alpinizmu. Tudi njegova zasluga je, da je naš odsek danes dobro organiziran, uspešen, prepoznan in cenjen. Napija bomo ohranili v spominu kot iskrenega, dobrega, poštenega, delovnega in zanesljivega tovariša, ki je znal s pravo mero reševati težave. Pri njem je vsak našel toplo besedo ali upravičeno kritiko.
Bil je gonilna sila vseh akcij na odseku, vendar se nikdar ni postavljal v ospredje. Imel je čas tudi za tečajnike, ki jih je vodil v hribe in jim približal alpinizem. Pogrešali bomo njegov entuziazem in pripadnost, motivacijo in voljo za doseganje postavljenih ciljev.
Marko Renčelj








