Slovenski alpinizem 2011
Andrej Magajne (1976-2011)
Gore si raziskoval na različne načine, jim odstiral deviškost s plezanjem prvenstvenih in ponavljanjem resnih smeri, a bil hkrati do njih tudi zelo spoštljiv.
Po duši si bil alpinist in si rad zahajal v gore, bil si geograf in si videl ogromno skritih kotičkov našega planeta, bil si pedagog in se veliko ukvarjal z vzgojo otrok ter planincem pomagal osvajati vršace. Vse te dejavnosti so te oblikovale v značajnega človeka s širino, ki je bil miren, potrpežljiv, užival v dolgih pogovorih in je znal biti pravi prijatelj.
Poznala sva se že vrsto let, prijatelja pa postala šele pred tremi leti, ko sva skupaj načrtovala in izpeljala odpravo v tebi tako ljube kirgiške gore. Na to odpravo me vežejo samo lepi spomini, kljub temu da se nisva vedno strinjala in nama je muhasto vreme preprečilo uresničiti vse zastavljene plezalne cilje. Po tej odpravi sva bila potem še večkrat skupaj v gorah in se ob tem učila eden od drugega. Prav užival sem ob plezanju s tako mirnim, preudarnim, zanesljivim in izkušenj polnim soplezalcem, ki je vsaj po mojem mišljenju gore dojemal na tisti pravi, globlji način.
Goram si se znal popolnoma prepustiti in se hkrati od njih tudi učiti. V njih si znal najti prave izzive in se hkrati nadihati miru, svobode in energije. Rad si jih raziskoval na različne načine, jim odstiral deviškost s plezanjem prvenstvenih in ponavljanjem resnih smeri, a bil hkrati do njih tudi zelo spoštljiv.
Velikokrat rečemo, da v gore odhajamo zato, da se umaknemo vsakdanjim tegobam in ubežimo vedno hitrejšemu dolinskemu toku življenja. Premalo pa se zavedamo, da je v zadnjih letih, ko družba dobesedno drvi v neznano smer, teža dolinske krame, ki jo nosimo s seboj v gore, pretežka, da bi se lahko na pravi način sporazumeli z njimi in se v njihovih strminah in vertikalah gibali tako, kot se s svojimi izkušnjami in znanjem najbolje znamo. Zato lahko hitro, ne da bi se tega sploh zavedali, naredimo nepravilen gib, korak, zavoj …
Andrej, ni te več, a tvoje misli bodo še naprej živele v naših spominih, tvoj duh v naših srcih, tvoja dejanja pa govorila sama zase. Verjamem, da si zdaj za vedno tam, kjer si vedno najraje bil, med gorami. Bodi lepo.
Tine Marenče
