Planinski vestnik 2003/02
V spomin Andréju Rochu (21.08.1906 – 19.11.2002)
19. novembra 2002 je v 97. letu starosti v Ženevi umrl André Roch, svetovno znani specialist za snežne plazove. Spoznala sva se v 60. letih med enim izmed prvih srečanj Podkomisije za snežne plazove IKAR ter se potem bolj ali manj pogosto srečevala do zasedanja IKAR-ja v Kranjski Gori leta 1993. Rojenice so fantička obsule z bogatimi darovi: že kot študent je postal alpinist in gorski vodnik, trikrat je zmagal v smuku na študentovskih zimskih igrah, v teku na smučeh, bil je uspešen kot skakalec in telovadec. Bil je nadarjen, plodovit pisec, raziskovalec, odpravar, slikar in fotograf. Pri delu s čopičem ga niso ovirali niti višina niti mraz in težke razmere v višinah do 6000 m in več.
V gorah je bil tako rekoč doma: v davnih tridesetih letih je plezal prvenstvene smeri na Mont Blancu, Petit Druju, zimske smeri v Greponu in Dent de Requinu, v severni steni Trioleta in drugod. Po letu 1934 je raziskoval ledenike v Karakorumu in se povzpel na nekaj deviških sedemtisočakov, bil je v gharvalski Himalaji in na Mount Loganu na Aljaski. Kot član švicarske odprave na Mount Everest je leta 1952 s tovariši utiral pot čez zloglasni ledeni slap in čez Ženevsko ostrogo na Južno sedlo. Če odprave ne bi pregnal monsun, bi mu odlično pripravljenemu – morda uspelo doseči vrh.
Pred 2. svetovno vojno je bil med pionirji Inštituta za raziskave snega in plazov nad Davosom. S snegom in ledeniki se je ukvarjal več kot 40 let. Z znanim teoretikom Woellmyjem sta raziskovala dinamiko plazov. Eden njegovih izvirnih prispevkov je študija o kotih trenja med snežnimi zrni v snežni odeji. Če so se kje pojavili težko rešljivi problemi, so ga kot strokovnjaka za plazove vabili z vseh celin. V Franciji je sodeloval pri analizi nesreče v Val d’Iseru, ki je terjala več deset življenj, in pripomogel k ustanovitvi Nacionalnega združenja za raziskave snega in plazov (ANENA) v Grenoblu.
André je bil zelo skromen in hkrati družaben, enako dosegljiv vrhunskim specialistom kot preprostim ljudem. O svojih raziskavah in delu, nič manj pa tudi o doživetjih v gorah ter odpravah, je napisal vrsto člankov in knjig. Odlikoval se je s preprostim, razumljivim slogom. Pisal je po notranjih vzgibih ali po potrebi, zdaj v tem, zdaj v drugem jeziku. Dela je pogosto obogatil s svojimi skicami, risbami in fotografijami. Njegovi dosežki so koristili sodobnikom, nekateri bodo preživeli sedanjost in opominjali nove rodove na minule čase. Del njegovega izročila ostaja tudi pri nas – bil nam je dober učitelj in vzornik. Hvaležen sem usodi, ki je pripomogla, da so se najina pota v zadnjih štiridesetih letih kar pogosto križala.
Najbolj mi ostaja v spominu gostovanje v prijateljskem domu Fritza in Delie Gansser nad Luganom, v katerem smo konec osemdesetih let z Rut Eigenmann skoraj teden dni pilili gesla in ustreznice šestjezičnega slovarja o snegu in plazovih. Tedaj se pokazalo Andréjevo obširno strokovno in jezikovno znanje. Na vse je vedel odgovor, imel razlago, pojasnilo …
Spominjali se ga bomo. Hvala mu za vse, kar je s svojim delom in znanjem dal tudi slovenskim gorskim reševalcem in planincem!
Pavle Šegula
