Anapurne
Nepal, relativno majhno deželico v osrednjem delu južne Azije, obdajata Indija in Kitajska oziroma Tibet. Nepal leži nekako na meji med Himalajo in indijsko ravnino, ki se razprostira v porečju reke Ganges in čez Bangladeš do Bengalskega zaliva, severna nepalska meja pa poteka čez nekatere od najvišjih vrhov našega planeta, kot so Mt. Everest (8848 m), Lotse (8516 m), Makalu (8463 m), Kančendzenga (8586 m), Čo Oju (8201 m) in mnogi drugi, poleg tega se povsem v Nepalu nahajajo še trije osemtisočaki – Daulagiri (8167 m), Manaslu (8163 m) in Anapurna (8091 m). Vsi trije vrhovi se nahajajo v Centralnem Nepalu. Anapurna, ki je bila prva osvojena gora od štirinajstih, ki so na svetu višje od 8000 metrov (Francoska odprava leta 1950 – na vrh sta stopila Luis Lachenal in Maurice Herzog), zajema dokaj veliko področje med reko Marsyangdi, ki omejuje pogorje na severu in vzhodu, na zahodu je meja dolina reke Kali Gandaki, na jug pa se gorovje počasi spusti proti nižinam okoli mesta Pokhara. Najvišji vrh je Anapurna I, ostali pa so vsi nižji od 8000 metrov. Anapurni II manjka le 63 metrov do magične meje, III ima 7555 metrov, IV pa 7525 metrov. Južna Anapurna je s 7219 metri najnižja od Anapurn, zanimivi vrhovi pa so v tej verigi še Gangapurna (7454 m), Tarke Kang (7200 m), Kangsar Kang (7485 m), skrajno vzhodni Lamjung Himal (6983 m) in predvsem izredno markantni Machhapuchhare (6993 m) na jugu, ki pa je zaprt za odprave. Omeniti velja še nekaj nižjih, kot so Hiunchuli (6441 m), Singu Chuli (6499 m) in Tharpu Chuli (5663 m), ki so sicer treking vrhovi, a vsaj prva dva imata izredno zahtevne pristope, v njih pa najdemo tudi slovenske smeri. Anapurno I so slovenski alpinisti osvojili leta 1995 (Davo in Drejc Karničar, Tomaž Humar in Mehičan Carlos Carsolio, brata Karničar sta tudi smučala z vrha gore), poleg tega je bilo še nekaj poskusov, med katerimi pa gotovo izstopa prvenstveni solo vzpon Slavca Svetičiča v zahodni steni, ko je zaradi slabega vremena nato obrnil le slabih 100 metrov pod vrhom. Vzpon, ki spada med zahtevnejše v Himalaji, vendar na žalost slabo poznan. Z Južno Anapurno so se v osemdesetih srečale naše alpinistke, do sedaj edina čisto ženska slovenska himalajska odprava pa je morala zaradi slabih razmer odnehati. Na žalost je bil cilj izbran dokaj ponesrečeno, saj je veliko primernejših vrhov za nabiranje himalajskih izkušenj. Leta 1969 so slovenski alpinisti stopili na vrh Anapurne II (Kazimir Drašler in Matija Maležič, šele drugi pristop) ter Anapurne IV (Aleš Kunaver, Lojze Golob in dr. Jože Andlovic, 3. pristop), Gangapurna pa ima dve slovenski smeri v severni steni. Leta 1983 je uspela odprava AO Lj-Matica, na vrhu so bili Stane Belak, Pavle Kozjek, Marjan Kregar in Emil Tratnik, šest let kasneje pa je uspelo tudi odpravi AO Ravne, z vrhom sta vzpon zaključila Rok Kolar in Stanko Mihev. Bilo je še nekaj poskusov v Anapurni I, III in IV. 
Anapurna III
Slovenci smo se s 7555 metrov visoko goro prvič in edinkrat do sedaj srečali leta 1994. Boris Strmšek je leta 1992 sodeloval kot inštruktor v Šoli za vodnike nepalske planinske organizacije, ki se nahaja v Mananški dolini na severni strani gore, tam pa so ga pritegnila pobočja gore, ki se dviga nad stavbo šole. Po zbiranju raznih podatkov so se člani obeh mariborskih odsekov odločili, da bo gora njihov cilj, za vzpon pa so si izbrali južna pobočja. Septembra 1994 je v bazni tabor na južni strani prišla trinajstčlanska ekipa, ki je do takrat imela le eno slabo fotokopijo južne stene. Po ogledu so se odločili za prvenstveni vzpon po južnem razu, vendar so kasneje smer potegnili z raza proti sredi jugozahodne stene, uspešen zaključek odprave pa jim je preprečila tragična nesreča. (poročilo odprave 1994). Sicer pa ima Anapurna III do sedaj le okoli 10 pristopov, z južne strani pa so bile le redke odprave uspešne. Običajna smer vodi čez skalne stebre med ledeniki Gangapurne in Anapurne III do sedla med obema vrhoma in nato po grebenu na enega ali drugega. Dostop do gore poteka iz Pokhare, najprej po cesti, nato pa s tovori na hrbtih nosačev šest dni ob reki Modi Khola do Machhapuchhare Base Campa (3720 m), od koder se je treba spustiti skozi ozko sotesko ob reki ki nas pripelje do malo obiskane doline na južni strani Anapurne III. Bazni tabor je običajno na višini 4050 metrov kakšni dve uri od Machhapuchhare B.C., vendar je nato zelo daleč do stene (pribl. 8 km), zato bo naša odprava tokrat izbrala prostor za bazni tabor precej bližje steni. Stal po na travnati planoti približno 4500 metrov visoko, od koder je do vznožja stene okoli dve uri dostopa. Sama stena je visoka okoli 2500 metrov, prvi del naše načrtovane smeri (400 metrov) je skalnat, nato pa poteka po snežnem razu, ki nas pripelje do manjših serakov, nad katerimi je dolga in kar strma poševna snežna rampa, ki nas pripelje do skalne stopnje na višini okoli 7000 metrov. Čez približno 200 metrski ne preveč strm del bo treba poiskati prehode, ki nas bodo nato pripeljali na greben in po njem do vrha. Predvidevamo, da bomo v steni postavili tri tabore – T1 pod samo steno na 5100 metrih, T2 pod seraki okoli 6000 metrov visoko in T3 pod zgornjo skalno stopnjo približno 7000 metrov visoko. Ko smo leta 1994 iskali fotografije južne strani gore, med našimi alpinisti nihče ni vedel, katera sploh je. No, prav gotovo so jo skoraj vsi, ki so se kdaj odpravili pod južno steno Anapurne, videli in tudi fotografirali. Gora, ki se na dostopu (Bamboo – Hinku – Bagar) vidi na koncu doline levo od Machhapuchhara, je Anapurna III in njeno južno ostenje. Sicer pa je tam izredno zanimiv in tudi zahteven cilj vzhodna stena Gangapurne.
Anapurna III 2000

predvidena smer
Akademski planinski klub Kozjak Maribor.
13. septembra – 9. novembra 2000
STRMŠEK Boris (AAO Kozjak Maribor), 1964
alpinistični inštruktor, vodja odprave – z alpinizmom se ukvarja 15 let, opravil 500 vzponov, odprave: Hoggar – Alžirija ’88 in ’91, Patagonija – Fitz Roy ’94, Anapurna III ’94, ZDA ’97, Nepal – šola za vodnike nepalske planinske organizacije ’92 in ’98, Centralne Alpe, Dolomiti, je tudi fotograf in novinar …
ŽNIDARŠIČ Samo (AO TAM Maribor), 1960
namestnik vodje odprave – z alpinizmom se ukvarja že 23 let, je tudi član Gorske reševalne službe Slovenije, opravil je čez 550 alpinističnih tur povsod po Alpah, odprave: Kilimanjaro ’82, Kavkaz ’83, Cordillera Blanca – Andi ’87, Nanga Parbat ’90 in Anapurna III ’94, ukvarja se s snemanjem dokumentarnih filmov
GUZEJ Žare
zdravnik odprave
NAVRŠNIK Blaž (AO TAM Maribor), 1974
alpinistični inštruktor – z alpinizmom se ukvarja 8 let, opravil 350 vzponov, sodeloval na odpravah v Himalajo Shisha Pangma ’97 in Gyachung Kang ’99, opravil tudi veliko zahtevnih vzponov v Centralnih Alpah, še posebej pa v domačih gorah…
LORENČIČ Boris (AAO Kozjak Maribor), 1970
alpinistični inštruktor – alpinist je že 15 let in opravil okoli 500 vzponov, poleg domačih sten je plezal tudi v Centralnih Alpah, sodeloval je na odpravi v ZDA leta 1996, kjer je s soplezalcem ponovil izredno težko tehnično smer Aurora (A5), in Aconcagua – Andi ’99…
PLOHL Mitja (AO TAM Maribor), 1962
alpinistični inštruktor – 15 let se že ukvarja z alpinizmom in je opravil okoli 300 alpinističnih tur, v tujini je plezal v Centralnih Alpah in sodeloval na dveh odpravah v Himalajo – Anapurna III ’94 in Shisha Pangma ’97…
RAUTER Dušan (AAO Kozjak Maribor), 1969
z alpinizmom se ukvarja 10 let, opravil nekaj čez 100 alpinističnih vzponov, plezal tudi v tujini, leta 1999 je bil na odpravi v nepalski Himalaji v pogorju Chulu, zaposlen kot računalniški inženir…
KELNERIČ Aleksander (AS PD Ptuj), 1967
z alpinizmom se ukvarja 8 let, opravil je 150 vzponov, poleg tega je tudi planinski inštruktor, poleg naših gora je dvakrat obiskal tudi Patagonijo (’98 in letos), kjer se je povzpel na Fitz Roy…
SINKOVIČ Jernej (AO Celje), 1976
v 8 letih odkar se ukvarja z alpinizmom je opravil nad 250 vzponov doma in v tujini (Centralne Alpe, Dolomiti) v vseh letnih razmerah, od tega tudi dosti solo vzponov…
ŠUMNIK Nikolaj (AO TAM Maribor), 1974
v 4 letih, odkar se ukvarja z alpinizmom je opravil skoraj 100 vzponov v vseh letnih razmerah, predvsem v slovenskih Alpah…
ZORMAN Tadej (AAO Kozjak Maribor), 1977
z alpinizmom se ukvarja 8 let, opravil pa je čez 200 alpinističnih tur, plezal je tudi v Dolomitih in Centralnih Alpah, v zadnjem času je za njim veliko vzponov v ledu in solo vzponov…
13.09. so ob 18:20 iz Brnika odleteli prvi trije člani (Blaž Navršnik, Niko Šumnik in Jernej Sinkovič) odprave Anapurna 3.
Iz Katmanduja so se že dvakrat javili. Zaenkrat se ne dogaja nič posebnega. Urejajo nujne birokratske zadeve v zvezi s plačili državi Nepal in pregledujejo opremo, ki je že v Katmanduju.
20.09. so se na pot odpravili še ostali člani odprave razen zdravnika, ki bo odpotoval pet dni kasneje.
21.septembra smo končno prispeli vsi v Katmandu. Prva skupina (Blaž Navršnik, Jernej Sinkovič in Niko Šumnik) so prispeli že prejšnji teden in uredili precej stvari, sedaj še moramo samo do konca spakirati opremo, nekaj malega nabaviti in v nedeljo odidemo iz Katmanduja. Vreme je še bolj slabo, veliko oblačnosti, tudi dežuje še pogosto. Na letalu smo srečali tudi novinarja iz Poljske revije Gore (?), ki ima nalogo poročati o slovenskih odpravah v Nepalu. Smo že dogovorjeni za intervju. Jutri (22.9.) ob 11.uri pride Miss Hawley, da nas malo izpraša in dobi podatke o našem načrtu. Smo v hotelu Thorong Peak Guest House, kjer nas večino že dobro poznajo.
Poročilo z dne 27.09.
Naša ekipa je danes popoldan prispela do najtežjega dela dostopnega marša. Jutri zjutraj bomo poskušali spraviti naše nosače (64) do našega baznega tabora na višini 4500 metrov. Prečiti je potrebno strma pobočja in prečkati dve deroči reki.
25.09. zjutraj smo pričeli pohod v vasi Biretmanti (1100m) in ta dan prepešačili 25km do vasi Chomrung (2150m). Zelo, zelo dolga tura, tako da nosači niso prispeli z nami istega dne. Popoldan nas je za nameček namočil še dež. Podobno je bilo tudi naslednje dni. Zjutraj je bilo vselej jasno s prekrasnim pogledom na gore. Tudi naša Anapurna III se je vselej videla.
Drugi dan smo prišli do skupine lodgov “Bamboo” (2300m), tretji dan (27.09.) pa smo prispeli do baznega tabora pod goro Machhapuchhare na višini 3700m. Rauter, Lorenčič, Navršnik in jaz smo se povzpeli še do baznega taborja pod Anapurno (4130m).
Do sedaj nismo imeli težav in vsi smo zdravi. Razmere na gori so bile videti dobre.
Poročilo z dne 01.10.
28.09.: krenili smo iz Machhapuchhare base campa proti baznemu taboru Anapurna III (4050m). Nosačem smo morali plačati dva dodatna dneva, da so šli naprej. Na prehodu v dolinu skozi ozek kanjon smo morali napeti vrvi in spuščati tovore. Prečkali smo tudi reko, ki na srečo ni bila visoka. Žal pa nosači niso hotreli do načrtovanega baznega tabora na 4500m. Ustavili smo se in postavili šotore ter urejali tabor. Navršnik in sirdar Kami sta se z nosači vrnila v Machhapuchhare base camp. Vreme slabo.
29.09.: Dopoldan prideta Navršnik in sirdar Kami z nosači. Trije nosači nam bodo pomagali spravljati opremo in hrano proti steni. Rauter se povzpne nad bazo do višine 4650m. Lorenčič, Sinkovič in Strmšek se povzpnejo do ledenika pod steno (5080m) in do tja označijo pot. Malo sneži, skalni del je moker. Zvečer smo vsi v bazi.
30.09.: Zorman se počuti slabše, zato sestopi do Machhapuchhare base camp-a. Z njim gredo Lorenčič, Sinkovič in Strmšek. Kelnerič in nosači gredo do 4950m. Sneži, megla. Šumnik se povzpne na enega izmed vrhov nad bazo (4850m).
01.10.: Strmšek zjutraj pojde iz Machhapuchhare base camp-a do baznega tabora in še malo višje po grebenu nad ledeniško moreno (4160m). Vreme je lepo, razgled odličen. Veza z bazo deluje. Danes gredo vsi, vključno z nosači, navzgor do ledenika. V koliko bo vreme dopuščalo, bodo postavili tabor 1 pod steno (5100m). Lorenčič, Sinkovič in Strmšek gredo z Zormanom do Deurali-ja (3200m). Zorman ostane tam. Počuti se že bolje. Nazaj v bazo pride z zdravnikom Guzejem, ki pride danes ali jutri. Ostali trije se vrnejo v bazo.
Načrt za naprej
Spravljanje opreme do tabora 1. Ena do dve navezi bi pričeli vzpon v skalnem delu stene in napeli fiksne vrvi. 07.10. ali 08.10. bi postavili tabor 2 (6000m). Vse pa je močno odvisno od vremena. Napovedujejo hladneje, kar pomeni verjetno več sonca in stabilnejše vreme.
Poročilo z dne 08.10.
02.10.: Žnidaršič, Plohl, Navršnik, Šumnik in Rauter gredo do depoja pred ledenikom (5060m) in tam postavijo šotor ter prespijo. Gor gredo tudi nosači s tovori, ki se kasneje vrnejo v bazo. Ostali člani odprave počivajo v bazi.
03.10.: Kelnerič, Lorenčič in Strmšek krenejo z nosači proti steni. Na poti srečajo Žnidaršiča in Šumnika, ki sestopata. Plohl, Navršnik in Rauter prečijo ledenik pod steno z nekaj opreme. Navršnik spleza raztežaj do vznožja (5170m) skalne stene (4+, 90°, 40m) in namesti vrv. Nato sestopijo v bazo. Kelnerič, Lorenčič in Strmšek dvakrat prečijo ledenik in na drugi strani postavijo tabor 1 (T1-5100m) ter tam prespijo. Tega dne pride v bazo zdravnik Guzej z Zormanom in zveznim oficirjem po imenu Dharma Rai Aryal.
04.10.: Trojica iz T1 še enkrat prinese opremo čez ledenik in se nato odpravi v steno. Povzpnejo se pod skalni del, nato pa Lorenčič in Strmšek preplezata dva raztežaja (IV – V, 55m in VI-, 40m) ter namestita fiksno vrv. Vsi prespijo v T1.
05.10.: Trojica iz T1 se ponovno odpravi v steno. Navzgor spravijo 300m fiksne vrvi ter nekaj opreme. Lorenčič in Strmšek preplezata novih 40m (VI-) do tako imenovanega “orlovega kljuna”, kjer se je potrebno spustiti 20m v grapo in jo nato prečiti (sneg). Kelnerič do tja požimari s polnim nahrbtnikom opreme. Prva dva splezata še dva raztežaja (V+, 60m in V+, 40m). Sestopijo v bazo. Vreme je prečudovito.
06.10.: Proti steni krenejo Šumnik, Sinkovič, Zorman in Rauter. Prva dva prespita v T1, druga dva pa v depoju.
07.10.: Vsi štirje krenejo v steno. Šumnik in Sinkovič plezata dalje, Zorman in Rauter pa tovorita opremo. Splezajo do konca težjega skalnega dela (cca. 150m, V – VI+). Zaradi slabe radijske zveze ni čisto jasno kje so.
08.10.: Četverica iz T1 bi naj po načrtu postavila T2 na cca. 6000m.
Načrti za naprej:
09.10. naj bi v T1 odšli Navršnik, Žnidaršič, Lorenčič, Kelnerič in Strmšek. Nato dalje v T2 in v primeru dobrega počutja čez snežno rampo (cca. 50°, 800-1000m) do zgornje skalne stopnje, kjer bo stal T3 (cca. 7000m). Če bo vreme ugodno in bogovi naklonjeni bi naj vrh osvojili med 15. in 20.10. Držite pesti!!!
Poročilo z dne 14.10.
08.10.: Šumnik, Sinkovič, Zorman in Rauter gredo iz T1 navzgor. Nekoliko sneži, zato so počasneje napredujejo. Na skalnem grebenu (5450m) se pozno popoldan Šumnik in Sinkovič obrneta, Zorman in Rauter pa bivakirata v skalni luknji.
09.10.: Iz baze krenejo Navršnik, Strmšek in Žnidaršič. Zorman in Rauter se obrneta na 5600m, potem ko do tja napneta fiksne vrvi. Sneži. Žnidaršič se na depoju obrne zaradi slabšega počutja, ostala dva pa gresta do T1. Zorman in Rauter prespita na depoju in naslednji dan sestopita v bazo.
10.10.: Navršnik in Strmšek gresta navzgor z nekaj opreme za T3, vmes pobereta še stvari za T2. Pozno popoldan postavita šotor (T2) na snežnem razu pod seraki na 5850m.
11.10.: Dvojica iz T2 sestopi proti bazi, še prej pa gre Strmšek do višine 6000m in pogleda za nadaljevanje smeri med seraki.
12.10.: Lorenčič, Šumnik, Sinkovič in Kelnerič gredo iz baze v T1.
13.10.: Četverica iz T1 krene navzgor. Kelnerič zaradi slabega počutja obrne pod skalno steno in sestopi v bazo. Ostali trije nadaljujejo in popoldne dosežejo tabor 2.
14.10.: Trojica iz T2 pleza navzgor med seraki in dalje po snežni rampi. Po načrtu naj bi postavili tabor 3 (T3) okoli 6900m visoko. Če jim uspe, krene naslednji dan prva ekipa proti vrhu.
Dogajanje na gori v zadnjih dneh odprave
14.10. – Lorenčič, Šumnik in Sinkovič plezajo iz T2 navzgor in pozno popoldan dosežejo višino okoli 6550 m, kjer je v razu nekakšna stopnica. Tam postavijo tabor 3 (T3). Med vzponom pustijo nekaj opreme (vrvi) na poti. Strmšek se vrne iz M.B.C. v bazo. Naklonina med T2 in T3 je med 45 in 55 stopinj. Na začetku serakov je strm led (75 stopinj) in nato še žleb okoli 60 stopinj. Ta del je brez fiksnih vrvi, kar pomeni, da je treba med sestopom plezati tudi navzdol.
15.10. – Trojka iz T3 sestopi proti bazi. Navzgor proti T1 gredo Strmšek, Navršnik in Zorman. Na poti se srečajo s trojko, ki sestopa in izmenjajo novice.
16.10. – Trije iz T1 gredo do T2, kjer je treba nekoliko odkopati šotor. Ostali so v bazi. Vreme je lepo.
17.10. – Trojka iz T2 se vzpenja dalje navzgor. Nekaj težav imajo zjutraj z mrazom, predvsem Navršnik, ki si mora med potjo ogrevati noge. V štirih urah se povzpnejo v T3. Na poti poberejo vrvi, kline in snežne sablje, ki so jih pustili prvi trije. Šotor najdejo precej razsut. Skoraj ga je odneslo, vendar ga popravijo in pritrdijo. Ponoči piha močan veter, ki zjutraj poneha. Vreme je dobro.
18.10. – Zjutraj vsi trije nadaljujejo navzgor po razu. Naklonina je med 50 in 60 stopinjami. Navršnik zaradi težav z mrazom sestopi nazaj v T3, Strmšek in Zorman pa splezata do zgornje skalne stopnje. Strmšek spleza čez skalni del, kjer so večinoma večje luske in okoli 5 metrov visoka poč. Nato preči v levo čez kombiniran del, potem pa navzgor po ledu (M5+, 55 m). Za njim spleza še Zorman, ki naredi okoli 10 metrov višje varovališče. Strmšek nato spleza še 60 metrov poševno v levo čez 60 stopinjski sneg in led. Zgoraj pritrdi vrv in pusti nekaj opreme. Z Zormanom se spustita navzdol in sestopita v T3, kamor je že prej odšel Navršnik. Dosežena višina je med 6750 in 6800 m. Še eno noč preživijo na T3. Spet močno piha veter in Strmškov zobobol je precej močnejši.
19.10. – Zjutraj najprej prične sestopati Navršnik, za njim pa odideta navzdol tudi Strmšek in Zorman. Zvečer so vsi v bazi. Strmškov zobobol prevzame doktor.
20.10. – Iz baze odidejo navzgor do T1 Lorenčič, Šumnik in Sinkovič. Nad T1 se podrejo seraki in nekaj kosov ledu doseže tudi šotor, na katerem nastaneta dve luknji. Na srečo ne zadenejo nikogar. Doktor Žare Guzej poskrbi za Strmškov zob.
21.10. – Trojica iz T1 gre proti T2. Ko ga dosežejo, se Lorenčič zaradi slabšega počutja odloči za sestop. V bazi gre skoraj celotna ekipa (razen Navršnika in Zormana) v M.B.C.
22.10. – Slabo vreme, zato Šumnik in Sinkovič ostaneta še ves dan v T2. Guzej in Žnidaršič gresta zjutraj v A.B.C. Ostali se iz M.B.C. vrnejo v bazni tabor.
23.10. – Šumnik in Sinkovič zgodaj zjutraj kreneta navzgor proti T3. Ko prideta tja, najdeta razsut šotor, ki mu je odneslo celo palice. Poleg tega je veter odnesel dve spalni vreči (preostala je mokra), gorilnik, plinske bombice, hrano… Ne preostane jima drugega, kot da pobereta preostalo in sestopita navzdol proti bazi. Zvečer sta že v bazi. S tem je vzpon končan. Na žalost.
24.10. – Navršnik in Zorman gresta do T1.
25.10. – Dvojka iz T1 gre proti T2. Navršnik pospravi tabor. Zorman pride do konca fiksov, nato sestopita navzdol. Iz baze gredo navzgor do depoja pred ledenikom Rauter, Žnidaršič, Plohl, Lorenčič, Kelnerič in Strmšek. Zadnja dva gresta čez ledenik še na T1 in ga pospravita. Nato se skupaj z Navršnikom in Zormanom vrnejo čez ledenik, kjer se ves čas podirajo seraki. Vsi ga srečno pobrišejo – adijo ledenik in seraki! Vsi z opremo sestopijo v bazo.
26.10. – Priprava opreme za transport v dolino
27.10. – Pospravljanje baznega tabora
28.10. – Pridejo nosači in dokončno pospravimo vse in krenemo do M.B.C., kjer prespimo.
29.10. in 30.10. – Pohod od M.B.C. do Pokhare
31.10. in 1.11. – Pokhara. Zvečer 1.11. se odpeljemo proti Katmanduju.
Člani odprave so se v četrtek, 09.11.2000 srečno vrnili v domovino
Vir: https://web.archive.org/web/20020619111416/http://www.izum.si/anapurna3/online.htm








