GRZS, 26. julij 2005
Število nesreč v letu 2004, v katerih je posredovala Gorske reševalna služba Slovenije, se je ustavilo na številki 301 oz. na 323 udeležencih v teh nesrečah.
| štev. akcij | štev. oseb | poškodovanih | število obolelih | število mrtvih | rešev. ur | sodeloval helikopter | sodeloval zdravnik | |
| 2000 | 258 | 287 | 140 | 19 | 24 | 9.552 | 111 | 156 |
| 2001 | 262 | 287 | 139 | 16 | 32 | 8.983 | 125 | 157 |
| 2002 | 286 | 310 | 160 | 34 | 30 | 8.525 | 112 | 161 |
| 2003 | 277 | 312 | 156 | 34 | 38 | 7.982 | 94 | 165 |
| 2004 | 301 | 323 | 160 | 24 | 32 | 8.931 | 98 | 156 |
Primerjava osnovnih podatkov za zadnjih 5 let
Dežurna posadka na Brniku z zdravnikom letalcem in reševalcem letalcem ter helikoptersko posadko je dežurala vse vikende od junija do septembra. V času dežurstva je bilo 50 posredovanj. Kljub temu je delež sodelovanja helikopterja v akcijah le 32 %.
Največ akcij so tudi v letu 2004 opravili tolminski reševalci. Prav tako je tudi letos velik delež nesreč jadralnih padalcev. Med temi je tudi nekaj iskalnih akcij – akcij, ki so jih prijavili občani, ki so videli strmoglavljenje padalca. Verjetno bi kazalo opozoriti njihovo zvezo in jih prositi naj vsak zasilni pristanek oz. pristanek v “čudnih” okoliščinah sporočijo na ReCO. Tako potem po prijavi ne bo nepotrebnega preverjanja in iskanja.
Pri vsaki analizi ugotavljano, da se delež nesreč z negorniško dejavnostjo veča. V letu 2004 je bilo takih akcij 30 %. To lahko razumemo kot večjo obremenitev za naša moštva, po drugi strani pa moramo to smatrati tudi kot priznanje za naše delo in uposobljenost. Tako regijski centri kot tudi druge reševalne ekipe so spoznale našo usposobljenost in v primerih, ko so pogoji za njihovo delo niso dobri, kličejo na pomoč GRS. Tako je v letu 2004 GRS oz. postaja Tolmin sodelovala pri reševanju poškodovanega delavca iz jame na gradbišču avtoceste. Ekipa NMP je ocenila, da je za dvig poškodovanca iz 7 m globoke jame najbolje poklicati GRS, ki ima za to ustrezno opremo in tehniko.
| število nesreč | število iskanj | Skupaj | % | |
| Julijske Alpe | 165 | 23 | 188 | 62 |
| Kamniško – Savinjske Alpe | 55 | 5 | 60 | 20 |
| Karavanke | 21 | 3 | 24 | 8 |
| Predgorje | 23 | 6 | 29 | 10 |
Kraji nesreč oz. iskanj
| Dejavnost | število nesreč | % | število oseb | % | število iskanj | % | število oseb | % |
| hoja po poti | 134 | 51 | 151 | 52 | 10 | 27 | 12 | 34 |
| hoja po brezpotju | 25 | 9 | 27 | 9 | 6 | 16 | 12 | 34 |
| plezanje | 11 | 4 | 15 | 5 | 0 | 0 | 0 | 0 |
| alpsko smučanje | 5 | 2 | 4 | 1 | 0 | 0 | 0 | 0 |
| turno smučanje | 4 | 2 | 3 | 1 | 0 | 0 | 0 | 0 |
| vodne aktivnosti | 6 | 2 | 9 | 3 | 3 | 8 | 0 | 0 |
| aktivnosti v zraku | 29 | 11 | 29 | 10 | 6 | 16 | 2 | 6 |
| gorsko kolesarjenje | 6 | 2 | 7 | 2 | 0 | 0 | 0 | 0 |
| delo | 17 | 6 | 17 | 6 | 0 | 0 | 0 | 0 |
| sankanje | 2 | 1 | 4 | 1 | 1 | 3 | 1 | 3 |
| drugo | 25 | 9 | 22 | 8 | 11 | 30 | 8 | 23 |
| skupaj | 264 | 288 | 37 | 35 |
Pregled nesreč po dejavnostih
V nadaljevanju dodajamo obširnejši komentar analize, ki ga je ob uporabi statističnih podatkov Pavla Podobnika in povzetku rezultatov anket Janija Beleta ter pripomb Janeza Volkarja, pripravil Danilo Škerbinek, obravnavala pa tudi podkomisija za analizo in informatiko.
1. V letu 2004 je GRS po statističnih podatkih reševala 32 mrtvih, od teh se je pri dejavnostih v gorah smrtno ponesrečilo 18 oseb, od katerih jih je bilo 8 včlanjeno v planinsko organizacijo.
Zadali smo si nalogo, da vsaj malo podrobneje pogledamo, kakšni so bili vzroki za smrt med 18 obiskovalci gora. Podrobnejši pregled pove, da so končali življensko pot zaradi:
– zdrsa ali padca na blatni, skalni ali poledeneli izpostavljeni poti brez izteka – 7 oseb,
– bolezni srca – 6 oseb,
– snežnega plazu , ki jih je zajel in odnesel s seboj ter zasul – 3 osebe,
– padajočega kamenja, ki ga je hudo poškodovalo – 1 oseba in
– odloma stojišča v steni, zaradi česar je alpinist padel v globino – 1 oseba.
O zdrsu in padcu kot vzroku za nezgodo, nesrečo in poškodbo bomo v nadaljevanju še več razpravljali. Bolezni srca kot vzrok za smrt opozarjajo na premajhno pozornost obiskovalcev gora za lastno zdravje. Ob kakršnih koli opozorilih, ki jih zaznava telo in so povezane s zdravjem ali si izvora ne znamo razlagati, bi morali poiskati pomoč pri zdravniku. To bi bilo potrebno storiti tudi, če se po daljšem premoru ponovno lotevamo planinske dejavnosti ali imamo v načrtih zahtevnejše planinske podvige. S planinsko dejavnostjo se zdravje utrjuje, vendar moramo »tja gor« zdravi oz. si cilje zastavljati glede na naše stanje in zmožnosti.
S snegom pokrite gore zahtevajo od slehernega obiskovalca izredno široko ter raznoliko znanje, čut za opazovanje stanja in ogromno izkušenj. In kljub vsemu temu se lahko primeri nesreča, kot se je konec lanskega leta primerila nad Voglom. V kratkem času veliko novozapadlega snega, neugodne razmere za njegovo preobrazbo, močni vetrovi in zato nanosi snega so ustvarili zelo nepregledne razmere za možnost plazov.
Pred neko drugo nesrečo v začetku leta je bilo objavljeno poročilo o nevarnosti zdrsa plazov, slabe razmere sta dopolnjevala izredno močno sneženje in veter. štiri gornike so te razmere presenetile visoko v gorah in posledice so bile tragične za dva izmed njih. Poznavanje napovedi vremena in objave nevarnosti zdrsa snežnih plazov morajo biti obvezen in sestavni del priprave na turo.
Padajoče kamenje ob potresu je dejansko dogodek, ki ga je nemogoče predvidevati. Verjetno pa je za vzrok druge podobne smrtne nesreče botrovalo prav od potresa zrahljano skalovje, ki se je pod težo alpinista odlomilo.
2.V preteklem letu je GRS v gorah nudila pomoč 223 osebam, 98 od teh je bilo včlanjenih v planinsko organizacijo. Kot že vrsto preteklih let ob analizi nesreč v gorah ugotavljamo, da sta bila tudi v preteklem letu največkrat vzrok za nesreče oz. poškodbe padec (87 primerov), zdrs (49 primerov) ali kar oboje. S tema dvema vrstama nesreč smo se želeli podrobneje seznaniti, zato smo iz poročil »izluščili« vzroke zanje:
– zdrs ali spotik na snegu ali ledu – 23 primerov,
– nerodni korak in zato poškodba skočnega ali kolenskega sklepa – 16 primerov,
– zdrs na skalni poti – 16 primerov,
– zdrs in padec (teren ni evidentiran) -12 primerov,
– zdrs na razmočenem in blatnem zemljišču – 9 primerov,
– padec pri gorskem kolesarjenju – 5 primerov,
– padec pri smučanju izven urejenih smučišč – 4 primeri,
– spotik v ruševju čez pot – 3 primeri,
– padec pri sankanju – 3 primeri,
– zdrs na zemlji pri hoji po brezpotju – 2 primera.
Seveda se je ob teh številnih primerih treba vprašati za primarni povod spotikov, padcev in zdrsev. Iz doživetij na številnih planinskih vzgojnih akcijah in poteh po gorah je znano, da vzroki tičijo v neustreznem obuvalu, vsesplošnem pomanjkanju planinskega znanja, neveščem gibanju, psihični in fizični nepripravljenosti, pomanjkanju izkušenj, neustrezni hitrosti gibanja, neustrezno izbranem cilju, itd.
Opozoriti moramo, da bi gornji podatki v neugodnih pogojih lahko lansko statistiko o nesrečah izredno poslabšali. Poročila reševalcev za leto 2004 navajajo namreč naslednje:
– Mnogim spotikom ali padcem, nekaterim do več metrov globoko, so sledili več deset metrov (v enem primeru celo 150 m) dolgi zdrsi po pobočjih; če bi teh pobočij ne bilo ali bi jim sledili skoki, bi bilo neprimerno več hudih nesreč.
– Zdrsom in spotikom na ledu in snegu so sledili dolgi zdrsi in trki v ovire (skale, drevesa, drsenje po meliščih,..). Le ugodne situacije ob obravnavanih primerih niso terjale hujših nesreč. Ob lanski anketi obiskovalcev gora smo ugotovili, da je le 7 % planincev, ki so se odpravili na zahtevne ture, imelo čelado; cepin in dereze pa še manj; zabeleženi so tudi primeri, ko je bil planinec opremljen s cepinom in derezami, pa se ob zdrsu zaradi neznanja ni znal ustaviti in zopet so sledili desetine metrov dolgi zdrsi.
– Spoštovati je potrebno pravilo: k opremi za turo v gore pozimi obvezno sodita cepin in dereze, kar je seveda potrebno znati uporabljati; to opremo potrebujemo v visokogorju mnogokrat tudi poleti, saj so številna snežišča in grape dolgo v poletje pokrite s snegom.
– Ključni pogoj za varnost planinske ture, seveda pa tudi za njeno uspešno izvedbo, je ustrezna opremljenost; vse preveč pohodnikov v zimske gore nima plazne žolne; ugotovljene so bile skupine in celo tečaji ter seminarji izšolanih kadrov PZS s 30 in več udeleženci, ki bi morali biti za vzor in dajati vzgled, pa je to nenadomestljivo napravo v primeru zasutja pod plazom imelo le dvoje ali troje oseb; znan je primer, ko je oseba imela plazno žolno, pa že tri leta ni zamenjala baterij.
– Lani je na raznih krajih Slovenije snežni plaz odnesel in delno zasul še štiri osebe; srečni dogodek, bi lahko dejali, saj če bi jih popolnoma zasul, bi lahko imeli še več mrtvih pod plazom, saj nihče od zasutih pri sebi ni imel plazne žolne; žal je le par PD v Sloveniji žolne nabavilo in jih posoja planincem; od 1.12. 05 velja v sosednji Italiji zakonska zahteva, da ima vsaka oseba, ki se giba pozimi po planinskem brezpotju, vključeno plazno žolno, neizpolnjevanje tega je že nekaj Slovencev le 20 metrov izven organiziranega smučišča stalo 50 EUR kazni.
Kako hitro se lahko ugodne razmere spremenijo, pove primer, ko je februarja lani na Kaninu izpadla jeklenica gondolske žičnice. Sistem med C in B postajo se je ustavil. Od doline je ostalo odrezano po oceni okoli 200 ljudi, med njimi tudi majhni otroci. Večina teh ljudi se je odpravila proti B postaji peš ali s smučmi. Zaradi mestoma strmih odstavkov na tej poti in zelo trdega snega, so reševalci strme dele poti opremili z vrvjo in dodatno pomagali pri sestopu, kljub temu pa je prihajalo do kritičnih situacij.
V preteklem letu je bilo veliko primerov, ko so obiskovalci gora prišli do spoznanja, da sami ne bodo našli varne in zanesljive poti, pa so na tel. št. 112, t. j. Republiški center za obveščanje (ReCO) prosili za pomoč. Nekaj spodaj navedenih primerov, v katerih so sodelovali gorski reševalci, pove veliko:
– V skoraj zimskih razmerah so planinci mimo Češke koče prišli na Vadine. Neustrezno opremljeni so ob misli na sestop izgubili pogum ter zaprosili na ReCO za pomoč.
– Kolesar se je iz Kamnika pripeljal v Kamniško Bistrico in naprej v Konec, tam odložil kolo in se v kolesarski opremi podal navzgor po Kotliški grapi. Prilezel je do težkega terena, s katerega se ni uspel vrniti. Prisiljen je bil plezati naprej v pobočje Brane, računal je tudi, da bo višje prišel na pot. Med vzpenjanjem je zdrsnil, a se je še pravočasno ujel. Postalo ga je strah, pa je klical pomoč.
– Trije nemški turisti so opoldne vstopili v korita Mlinarice. Zaradi neizkušenosti so z nočjo prekinili svojo pot in tičali celo noč tik ob vodi v kanjonu. Naslednji dan se je dvema uspelo prebiti do cilja in do telefona, da sta lahko poklicala pomoč za tretjega člana ekipe, ki je bil psihično in fizično zaradi mraza in vlage na koncu moči.
Planinska javnost, pa tudi reševalci upravičeno negodujejo ob primerih nesreč, do katerih pride iz lahkomiselnosti ali objestnosti. Gorski reševalci so se kot prostovoljci sicer odločili, da pomagajo v gorah pomoči potrebnim, pri čemer mnogokrat izpostavljajo tudi svoje zdravje in življenje. Toda zato še ni nujno, pa tudi ne moralno, da se njihova življenja po nepotrebnem izpostavlja. Nesreče oz. reševanja, do katerih bo prišlo iz zaradi izzivanja, nespoštovanja navodil in iskanja adrenalina, bomo gorski reševalci sporočali v nadaljnji postopek Upravi RS za zaščito in reševanje za povrnitev stroškov reševanja.
3. Do pred tremi leti smo vsakoletno analizo gorskih nesreč obravnavali le iz stališča nesrečnih dogodkov.
Manjkal pa nam je podatek, s kakšnim znanjem, kakšno opremo in v kakšnih pogojih ter organizaciji hodijo ljudje v gore. Zato je GRS Slovenije v štirih anketah na 19 lokacijah v dveh letih zbrala podatke o več kot 2000 planincih.
Anketa obiskovalcev gora lanskega avgusta v Vratih je poleg zanimivih podatkov postregla tudi z dogodkom, kakršni so res redki, vendar opozarjajo:
Že od daleč je bila skupina desetih planincev videti, kot da bi prišla s snemanja filmske serije
« Izgubljeni v vesolju« Le redki z nahrbtnikom, nekaj jih je bilo v supergah, pod vtisom in čudeč se, kje so se znašli:
Med vodjo anketiranja in njimi se je razvil naslednji razgovor:
»Ja, kam pa greste?«
»Na Triglav!«
»In po kateri poti?«
»Nimamo pojma, ampak saj so markacije.«
»Tudi obutev ni najbolj primerna«
»No, to je pa naš problem«.
»Kdo je pa vaš vodja?«
»V koči je – še spi.«
In odidejo proti Pragu. Čez pol ure pride še ostali del skupine in se usmeri proti Tominškovi poti.
»Hej, vaši so šli čez Prag.«
»Kar pustite jih – saj so malo zmedeni,« reče vodja, zamahne z roko in odide.
Kljub mnogim izrečenim opozorilom o neprimerni oz. nepopolni opremi ni nihče spremenil svojega cilja.
Marca letos je GRS na štirih lokacijah v naših gorah anketirala obiskovalce gora. Anketiranih je bilo 116 oseb, navajamo nekatere ključne podatke, ki dopolnjujejo kritičnost gornjih pripomb:
– 50 % oseb je imelo opravljen tečaj iz gibanja v zimskih razmerah
– 66 % je po njihovih navedbah že vadilo ustavljanje s cepinom
– 44 % je poznalo norveško metodo preizkusa trdnosti snežne odeje in s tem oceno nevarnosti zdrsa plazu
– 33 % se jih je odpravljalo na vzpon preko 2000 m
– 20 % v zadnjih 2 mesecih ni opravilo nobene ture
– 15 % je imelo plazno žolno (na dan ankete so bile zaradi nevarnosti plazov odpovedane nekatere prireditve)
– 12 % je imelo lopato
– 49 % je imelo dereze
– 27 % je imelo cepin
– 71 % je imelo prvo pomoč
– 94 % je imelo mobilni telefon
O ugotovitvah iz preteklih treh let lahko zapišemo še naslednje:
– Oprema poleti: napredek je v obutvi, čelado uporabljajo vedno več, toda to le tisti, ki redno zahajajo v gore.
– Samovarovalni komplet: vedno več oseb ga ima, ampak kaj, ko varovala na poteh niso prirejena temu pasu.
– Mnogi planinci se odločajo za zahtevne vzpone, ne da bi bili v tistem letu vsaj na nekoliko lažji gorski turi.
– Znanje o gorah je porazno; od strokovne literature večina prebere le kakšen vodnik ali pogleda zemljevid.
– Planinci ne poznajo težavnosti poti, kamor se podajajo.
– Malo jih ima svetilko: večni izgovor – saj bomo prišli nazaj pred temo.
– Na vprašanje po zaščitni Alu – foliji navadno sledi vprašanje anketiranca:« Kaj pa je to?«.
– Manj kot polovica anketiranih planincev je članov PZS: nad tem se mora zamisliti celotna planinska organizacija; seveda pa članstvo v PZS še zdaleč ni zagotovilo, da so člani bolje opremljeni in pripravljeni za turo, včasih je ugotovljeno celo obratno.
– Iz statističnih podatkov o lanskih nesrečah izvemo, da se je nesreča v gorah primerila 94 osebam, ki so bile na poti po gorah v neorganizirani skupini in 93 osebam, ki so se v gore podali sami.
– Obiskovalce gora smo pozimi glede na rezultate v anketi razdelili v dve skupini: 1. redni obiskovalci (tudi alpinisti, gorski reševalci in gorski vodnik), ki te prepričujejo, da si bedak, ker priporočaš cepin in dereze, da ta oprema ob razmerah na dan, ko se izvaja anketa, ni potrebna, da pa jo imajo v prtljažniku in če jo bodo rabili, bodo skočili po njo in 2. tisti občasni obiskovalci gora, ki začudeno gledajo, ko jim zimsko opremo, po kateri se je povpraševalo, pokažemo.
– Ob skupni ugotovitvi, da bi anketiranci morali imeti s seboj določeno opremo, jih je kar nekaj postreglo z odgovorom, da gredo le do tja, kjer je še varno; (manjkajoče opreme najbrž še lep čas ne bodo kupili).
– Znanje uporabe cepina je porazno; še tisti, ki so ga imeli, so morda le enkrat poskusili ustavljanjem z njim in so bili prepričani, da vso stvar obvladajo.
– Pričakovanje, da bi imeli obiskovalci gora pozimi plazne žolne, je utopija; anketiranci so večinoma ob povpraševanju po njej vedeli povedati, da ni nevarnosti plazov (na dan anketiranja je bila objavljena 3. stopnja – znatna nevarnosti plazov) in da je tudi predraga.
– Znanje o plazovih in uporabi opreme imajo skoraj po pravilu le tisti, ki so obiskovali alpinistično šolo.
– Mimo mesta anketiranja nad Rudnim poljem je priteklo na turnih smučeh okoli 50 tekmovalcev v turnem smučanju z alpinističnim ciljem (Veliki Draški vrh); od vse zimske opreme so imeli le čelado.
– Nihče od neustrezno opremljenih anketirancev se ni odpovedal cilju, čeprav je bil na to možnost opozorjen.
Po oceni obišče slovenske gore od dva in pol do tri milijone ljudi letno. Kaj smo sposobni narediti za del množice, ki so naši člani? Za svoje člane morajo skrbeti predvsem planinska društva. Tudi komisije planinske zveze morajo ponuditi možnost planinske vzgoje in izobraževanja (npr. planinske in alpinistične šole, dneve varne hoje v gore poleti in pozimi) ter poskrbeti za preventivno obveščanje v javnih medijih.
Planinsko vzgojo in izobraževanje je potrebno ponuditi tudi nečlanom planinske organizacije. Možnosti? V vsakem planinskem društvu so drugačne možnosti in najustreznejše je treba poiskati. Ne trdimo, da je vodnikov PZS in gorskih vodnikov, ki imajo ustrezno znanje za to delo dovolj, vendar je njihovo delovanje premalo učinkovito na področju preventive in izobraževanje.
Tudi osebam, ki se odpravljajo v gore in si žele svetovanja ali izposoje opreme, je potrebno ponuditi več pomoči. Organizirani in strokovno vodeni skupinski izleti morajo postati osnova in sinonim za kvalitetno in varno planinsko udejstvovanje.
Kaj pa člani gorske reševalne službe lahko storimo za večjo varnost? Za začetek razmislimo, kako bi:
– Z osebnim zgledom uporabe ustrezne opreme vplivali na druge planince.
– Organizirali tečaje za seznanitev planincev o nevarnostih gora, uporabi opreme in o gibanju v gorah.
– Seznanili planince z novostmi pri opremi (npr. zaščitna Alu – folija, svetilka z LED diodami, itd).
– Sestavili navodila za srčne bolnike, da nebi v gorah doživeli srčnega infarkta.
– Preučili možnost uporabe RECO iz helikopterja v primerih, ko imamo dokaj zanesljivo lokacijo pogrešanega.
– Ponovno pretehtati možnost uporabe helikopterja za prevoz reševalcev v primeru reševalnega dela tudi v primerih, ko ni na razpolago zdravnika reševalca letalca.
Če se iz nesreče nič ne naučimo, je to tudi za nas nesreča! Dolg poznavalcev nesreč in organizatorjev planinstva do ponesrečenih je, da se iz nesrečnih dogodkov nekaj naučimo in s tem seznanimo druge. Tako bomo prispevali k večji varnosti v gorah.
Podkomisija za informatiko in analitiko pri GRS
