Kam greš? je eno najpomembnejših vprašanj, s katerim se v življenju soočimo. Če gledamo pri tem na dejavnost, gledamo na vodilo početja. Treba je najti nekaj, kar nas vodi, s čimer lahko napredujemo, …
Ali so alpinisti, himalajci, kot je Reinhold Messner, zasejali in krenili nepremišljeno pot, se v tem rekordov polnem obdobju sprašujejo mnogi. Morda se prenekateri sprašuje tudi, kako bi “turistično osvajanje” osemtisočakov potisnili izven okvirjev alpinizma – v planinstvo (mountaineering).
Angležinja Adriana Brownlee je 9. oktobra ob 8.01 dosegla vrh Šišapangme (8027 metrov) in s 23. leti postala najmlajša ženska na svetu, ki se je povzpela na vseh 14 gora, visokih nad osemtisoč metrov. Za njo je bil to najbolj neverjeten trenutek – na njeni poti …
'It was an incredible moment'
— BBC Breakfast (@BBCBreakfast) October 16, 2024
Adriana Brownlee spoke to #BBCBreakfast after scaling the last of the world's 14 mountain peaks which are more than 8,000m (26,247ft) high – becoming only the 64th person in the world to officially achieve this and the youngest woman ever to do so… pic.twitter.com/1trDFJAf1i
Za druge pa pomemben rezultat, ki pa odpira veliko vprašanj. Pri Nima Rinji se nam ni bilo treba spraševati določenih zadev, pri Angležinji pa se je treba. Na primer: s koliko letali je morala Brownlee leteti, da je dosegel ta cilj? Kakšen je bil njen vpliv na okolje? Kako in na kakšen način se je lotevala vzponov?
Ali je to še tisti alpinizem, o katerem je vredno govoriti? Pravzaprav gre za nekakšen paradoks, ki ga je treba sprejeti in oblikovati takšnega, kot je. Za gorske novičarje je možnost tudi ta, da se piše samo o proximity alpinizmu, ki je z okoljskega vidika manj obremenjujoč in ki, na primer, ne vključuje uporabe medcelinskih letal. A kaj ko vidimo, da se vsi “komercialni” novičarji vse bolj izogibajo resnim, vsakdanjim temam, ki se tičejo splošnega življenja in upravljanja držav – iščejo le dogodke, ki se jih ne tičejo.
Alpinizem pa potrebuje revolucionaren pristop, nov pogled na visokogorje. Človeštvo zlasti v sodobnem času vse bolj privlačijo vrhovi in želja po pustolovščini je prirojena v duhu. Turizem ‘osvajanja’ vrhov pa je v nekaterih pogledih podoben kolonialistični viziji ‘osvajanja’ celin in je v luči trenutnih podnebnih in okoljskih scenarijev pridobil anahronistične nianse.
Veliko domačih gora je treba izkustveno raziskati. “Peš iz dolin naj bo geslo!”