Alpinistični razgledi 8/1980

VSEBINA

3    O samozadostnih darilih in o samoumevnih pečenih piškah                       �

4    Naše slike                                                                                                    

5    Veliki pionirji alpinizma (VIII. del)                                                                 

9    Še nekaj zanimivosti                                                                                    

10  Iskanje bistva današnjega alpinizma

12  Matterhorn (IV. del)

14  Iz osebne izkaznice zahod­ne stene Matterhorna

16  Nekaj pravopisnih, izrazoslovnih in drugih problemov

18  O jezikovnih problemih planinskega pisanja

22  Naša dejavnost v letu 1979

27  Ali je to še razumno?

28  Izbor kandidatov za Lotse

30  Novice po svetu

31  Dve novosti pri opremi

32  Opisi vzponov v Štajerski Rinki, Križu, Jerebici

0 SAMOZADOSTNIH DARILIH IN O SAMOUMEVNIH PEČENIH PIŠKAH

Že dolgo je v navadi, da se vsa­kemu alpinistu spodobi prepleza­ti prvenstveno smer. Včasih se kdo celo potrudi in svoji smeri nadene lepo ime, nato pa jo vsak prepusti kot darilo slovenski planinski srenji. Kdo bi se tru­dil z opisom, skico in fotogra­fijo – s tem naj se ubada hvale­žna publika in naj nikar ne tarna saj tudi darovanemu konju nihče ne gleda zob. Saj je pravzaprav vseeno, da je bila že pred leti ali celo pred vojno na istem me­stu preplezana smer. Pohvalno je, da jih je čim več, čeprav nove in nove smeri na istem mestu še po­večujejo zmedo. Sicer včasih la­hko preberemo, da so prvenstveni plezalci v steni našli nekaj klinov, vendar pa zanesljivo izvirajo od naveze, ki se je zaplezala v sosednji smeri; o stari prvenstve­ni, ki »tudi vodi tam nekje čez«, pa žal niso imeli podatkov. Le kdo bi brskal po literaturi – če ne najdeš nič, izgubljaš čas, če do­biš stare podatke, si pokvariš pr­venstveni načrt in veselje.

Še lepše je z našimi vzponi v tuji­ni. V zadnjih letih so se naklonine nevarno prevesile čez navpičnico, čeprav so v plezalnih vodnikih manj­še in bi bilo bolje, da bi se ne hvalili s tem, da smo po nepotrebnem plezali strmejše variante. Tudi naše prvenstvene bi morale biti glede na navedeno naklonino sploh najtežje. Včasih mislimo, da je dovolj, da se po ledni strmini povzpnemo »malo bolj levo« in že je prvenstvena. Pre­verjanje podatkov, priprava skice, opisa in fotografije je že preveč. Kdo se nam potem ne bi smejal, če­prav imamo o sebi najboljše mnenje in je že pred vojno nastala oznaka »čuveni svetski penjalaci« (Edo Deržaj, Gruh).

Včasih zberemo celo toliko moči, da se ogorčeno začudimo, kako da sestavljalci raznih tabel in kronisti te­ga ali onega našega dejanja ne pozna­jo, ali pa se nam zdi, da so ga zlona­merno spustili, čeprav smo se s tem »za vedno zapisali v zgodovino«. Še bolj smo jezni zaradi tistih, ki leta in leta packajo okrog plezalnih vod­nikov, a ni nič z njimi. Sodelujemo le z ugotovitvijo, da je prava sramo­ta izdati tako skrpucalo, kot je zad­nji vodnik po Julijcih, saj so ga sa­me napake.

Včasih bi se bilo koristno pogovoriti o stvareh, ki jih imamo za nekake samoumevne danosti. Največkrat so to naši uspehi ali celo mi sami z našo neizmerno kvaliteto. Le okolica je včasih tako čudno nezainteresirana, nerazumevajoča. Čudno. Saj nam vendar pripada slava, pa tudi sredstva. Kako to, da moramo svojo vrednost vedno znova dokazovati in potrjevati? Zakaj nam torej pečene piške same ne lete v usta?

France Malešič

ALPINISTIČNI RAZGLEDI številka 8, september-oktober 1980, interno glasilo slovenskih alpinistov.

Prispevke pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.

Osmo številko so pripravili: Janez Bizjak, Sandi Blažina, Vojko Bučer, Tone Golnar, Janez Gradišar, Lidija Honzak, Andrina Jager, Stane Kle­menc, France Malešič, Janez Marinčič, Nada in Bine Mlač, Peter in Pavel Podgornik, Bojan Pollak, Franci Savenc, Meta Tavčar in Milan Vošank.