VSEBINA
02 Uvodnik
04 Šesta stopnja pred in po Sollederju
11 Osebnost dvomesečja: inž. Pavle Šegula
18 Krik črnega granita
22 Plesoči lame z Everesta
25 Ujetniki Špikove stene
31 Odkruški – okruški – okrhki – oskalci – rovi
32 Obrazi, besede, dejanja …
37 Propadli projekt
39 Madagaskar: Dunde – »Salama vozaha!«
40 Golarjeva peč: Zvezdica zaspanka
41 Veliki greben: Igra solz
42 Planjava: Zlatolaska
Na podlagi zakona o prometnem davku (Ur. list št 4/92) daje Ministrstvo za informiranje na vlogo Planinske zveze Slovenije, Alpine Association of Slovenia, Dvoržakova 9, Ljubljana, št.: JP/jr TAJ/0561 z dne 21. 2. 1991, mnenje, da se štejejo publikacije Planinski vestnik, Obvestila PZS in Alpinistični razgledi med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne točke 3, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %.
UVOD V NOVI UVOD?
Z vso bistveno problematiko Razgledov smo se seznanili v prejšnjem uvodniku. Od tega je že … Zato je bolj umestno vprašanje, kaj je z Razgledi? Nanj ne bi odgovarjal, ker bi porabil preveč časa in na koncu bi vse skupaj izgledalo kakor da se opravičujem. Poleg tega nikjer ne piše, da to ni zadnja številka. V tem primeru bom imel vsaj dosti »štofa« za Kroniko slovenskega alpinizma, ki jo za svoje potrebe pišem od leta 1976.
Ali bodo argumenti Črnega Petra (to je tisti, ki bo ukinil Razglede) argumenti moči, ali pa bo iz njih vela moč argumentov, bomo še videli.
Leta 1998 sem sanjal o generacijski zamenjavi in sem med »pripravami« zaspal. Potem so se stvari zavrtele povsem drugače. Ko sem tehtal delež svoje krivnje, pravzaprav iskal subjektivne in objektivne razloge, sem prišel do spoznanja, da bo najbolje, če se po desetih letih še enkrat lotim oživljanja Razgledov. Vendar bo tokratna oživitev potekala drugače, čeprav v popolnoma spremenjenih pogojih.
Ker je treba uvodnik napolniti s stavki, ki se nečesa lotevajo kritično ali analitično in na koncu priti do nekakšnega sklepa, naj v duhu izrečenega napravim še enkrat pregled pisem, ki so med leti 1995 – 1999 obravnavali zasnovo tedanjih Razgledov.
Kritiki namreč od zunaj vidijo marsikaj drugače, za marsikaj pa imajo tudi bolj priročne ali učinkovite rešitve.
Kakorkoli že, z nobenim ne kanim več polemizirati. Kar je bilo, je bilo. Pozabimo. Pripomnil bi le, da sem še enkrat prebral njihova besedila in da sem o vsem še enkrat dodobra premislil. Danes na njihove kritike gledam bolj razumevajoče in zato tokrat odrivam njihove puščice, dušeslovno pridigo in paskvilčke (zločesti člančki) na stranski tir.
Pismo Toneta Škarje je bilo in ni bilo pismo, ker sva se zapletla v polemiko, ki se je na koncu spridila in prešla na osebno raven. Tega tukaj, kot sem poudaril, ne bom več pogreval. Za to priložnost se bom dotaknil zgolj dela pisma, ki je iztrgan iz širšega besedila. Gre za tisti del, ki se nanaša na avtorja in njegovo hiperprodukcijo člankov, se pravi pisca teh vrstic.
Ker bi torej kot navaden bralec po vsej verjetnosti reagiral podobno kot g. Škarja, naj za nepoučene bežno omenim, za kaj je šlo: nihče od nas ne bi bil bogve kako navdušen nad vsebino glasila ali časopisa, če bi mu isti avtor s svojimi članki »okupiral« dve tretjini strani.
Da bi se temu v prihodnje izognil, bom skušal priti do sodelavcev in z njihovo pomočjo napravil glasilo bolj pestro in privlačno, svojo prisotnost pa močno oklestiti. To bo ena mojih prednostnih nalog.
Ko sem premišljeval, kako bom to izpeljal oziroma do kdaj bom udejanil, sem si v projektu nakazal več rešitev.
Zato nekaj stavkov iz projekta. Najslabša rešitev, se pravi taka, ki bi jo moral v celoti udejaniti sam, torej brez pomoči kogarkoli drugega, bi po lastnem preudarku in terminskem planu terjala dobro leto napornega tkalskega dela (stare veze, poznanstva, dogovori, pravila igre, logistika). Prvi znaki očitnejših vsebinskih sprememb bi se pokazali šele po treh, štirih številkah. Nekako maja, junija leta 2001.
Pismo Simona Slejka, ki sem ga v eni številk dal v uvodnik, med drugim obravnava velik pomen fotografije. Gre za nesporno nujo časa, saj si danes brez fotografije ni mogoče zamisliti nobene revije. V projektu zasnove novih Razgledov, sem (si?) do zadnje podrobnosti (rezervni diapozitivi, ločeno skeniranje fotografij in diapozitivov na dveh mestih in shranjevanje na enem mestu; postopna gradnja fotodokumentacije itn.) nakazal vrsto uresničljivih rešitev.
Pismo Mateja Mejovška je bil bržčas izbruh nejevolje in zadeva krajo fotografij in člankov iz tujih revij. V takojšnjem spravljivem odgovoru sem mu poskušal razložiti moj odnos do te zadeve. Skliceval sem se na »interno glasilo« in se hkrati posipal s pepelom, čeprav ima Mejovšek v načelu prav. Avtorske pravice so z zakonom zaščitene po vsem svetu in s tem ognjem se ni igrati. Ker imam v projektu nekje proti koncu leta 2001 predviden prehod na svobodno prodajo Razgledov, bomo morali to dosedanje problematično početje v celoti odpraviti. Pri dveh glasilih v tujini sem si že izposloval recipročno zamenjavo člankov, povzetke oziroma razlage tujih člankov z lastnimi besedami pa zakon o avtorskih pravicah ne prepoveduje.
Pismo Borisa Strmška in njegovo razglabljanje o pozitivnem razmišljanju vsaj meni nekako ni pisano na kožo. Menim pač, da ne zadeva mene, ker sem preveč na tesno s časom in moram možganske vijuge uporabljati za kaj drugega. Jaz preprosto pravim takole: si ali pa nisi motiviran. Si ali pa nisi ustvarjalen. Imaš ali pa nimaš dovolj znanja. In ne nazadnje, za vsako zamislijo ali inovacijo mora stati človek.
Bralce Razgledov sem na primer želel presenetiti z anketo, ki je nisem mogel dokončati, ker me je po eni strani časovno zvilo, po drugi pa nihče ni imel časa, da bi mi pomagal in pod prisego molčal. In tako je spet propadla ena dobrih zamisli. Proti koncu Razgledov objavljam tudi ta propadli projekt.
Pismo dr. Tomaža Vrtovca ima kleč in še nekaj več. Vsak med nami, ki zares nekaj zna, naj to znanje proda. To je imperativ časa, v katerem živimo. Temu potemtakem nimam kaj dodati ali odvzeti. No, pri dr. Vrhovcu je šlo še za nekaj povsem drugega.
Pobalinstvo in zafrkancija seveda nista na mestu, zlasti če to počenja urednik v glasilu slovenskih alpinistov. Čeprav je to včasih ventil, besede ne izzvenijo kulturno. Strinjam se. Tokrat se v okrajcih oglašam, kar bi lahko pomenilo, da skačem sam sebi v usta, ker še nimam dovolj sodelavcev.
Kar se tiče Vrhovčeve osti o sistematičnosti pri člankih, pa spet avtorstvu in honorarjih, naj še enkrat podčrtam: se strinjam!
Pismo Iztoka Šemeta na kratko obravnava oblikovanje Razgledov, ki je sicer po njegovem mnenju tako tako, prejkone bolj slabo kot dobro. Ponudil se je, da bo prevzel oblikovanje Razgledov in je tri številke tudi oblikoval. Kmalu se je stvar zataknila pri honorarju, ki ga v predhodnem dogovoru nisva omenita. Nikakor nočem reči, da njegovo več kot pozitivno razmišljanje glede honorarja ni na mestu, čeprav sem mu na prvem srečanju razložil, da še nekaj časa ne bomo za kaj takega dovolj bogati.
V svojem novem projektu imam vprašanja glede naročenih člankov in honoriranja razčiščeno. Rešitev sem posredno vezal na naklado in svoje maksimalno angažiranje zunaj strehe krovne organizacije. To zadevo ne bom prelagal na pleča PZS, ampak bom poskusil rešiti drugače.
V pismu drugega Tomaža, dr. Tomaža Klinarja, je padlo nekaj hudih besed na rovaš naše nepismenosti. V isti sapi je tudi on ponudil svojo brezplačno pomoč. Ko sem mu poslal na popravilo zajeten kup člankov, mu je kar naenkrat zmanjkalo časa.
Če bo izšla naslednja številka Razgledov, bo zagotovo šla tudi skozi roke lektorice ali vsaj nekoga, ki je bolj pismen od nas v uredništvu.
Pismo Marka Prezlja je bilo obširno, karajoče, a korektno. Skratka: ob neki priložnosti sva se zmenila, da bo on prevzel fotografsko plat Razgledov in tako dvignil njihovo raven. On naj bi skrbel za kakovost fotografije. Če bi ugotovil, da gre za šlamparijo, bi tiskarjem nalival svinec v ušesa ali nataknil španske škornje. Takrat me je iz neznanih razlogov zaskrbela logistika in še ena nova vloga mirovnega razsodnika med njim, mojo malenkostjo, tiskarjem, njegovim podizvajalcem itn. Morda se krepko motim, a ker sem si pričaral konflikte, sem menil, da njegovo estetsko nadzorstvo ne bo delovalo.
Marko je brez kančka dvoma perfekcionist, odličen alpinistični fotograf ki se ima s čim pohvaliti. Jaz pri Razgledih pa še nisem presegel »vsestranskega« kompromisarstva in improvizacije. No, na Marka kljub temu na vsake tri kvarte računam. Vsaj na kakšen dober posnetek za platnice.
Pismi Mateje Pate sta bili bolj prijazne sorte. Mateja ponuja pomoč in njene besede niso prazne besede, saj jih je ustno potrdila ničkolikokrat. Zadnjič na hribu Gobavica.
Pismo Romana Robasa je bilo večplastno, a v nekem smislu poučno vsaj za nas tri, ki smo starejši. In najbrž še za kakšnega mlajšega. Tudi tega ne bi več vlekel na plano.
Poskusimo v tem tisočletju razpravljati zgolj in samo o stvari. Brezobzirno si servirajmo zgolj in samo dejstva. Zgolj in samo na dejstva odgovarjamo zgolj in samo z dejstvi in pri tem skrbno pazimo, da polemika ne preide na osebno raven. Tudi nemogoče je mogoče.
Ostane še da se bežno dotaknem nekaj ciničnih pripomb odpravarskih mladcev, ki berejo anglosaške barvne revije. Nekajkrat so na različnih javnih mestih ošvrknili članke v Razgledih, češ da so vsi po vrsti preseženi. Naj stvar obrnem: so na primer – za začetek širše debate – Alpinistične novice v Delu zadnji krik informacijske tehnologije?
Zato še nekaj besed sebi v zagovor glede zgodovinskih člankov, ki so večkrat tarča tovrstnega smešenja. Imam se, čeprav se sliši domišljavo, za dobrega poznavalca zgodovine alpinizma »od samega začetka« do leta 1939. Res pa je tudi, da sem mislil po dveh, treh »pisateljskih« krizah zgodovinopisje popolnoma opustiti. Potem sem se odločil, da bom vseeno do konca svojih dni prelil na papir za kakšen slab procent snovi, ki jo dobro poznam in še naprej poglabljam. Bom pa to svoje pisanje s področja zgodovinopisja radikalno spremenil.
Če bodo Razgledi ostali pri življenju, bom začel pisati članke z zaokroženo tematiko na največ treh straneh, opremljenih s fotografijami. Hkrati bom diskretno preverjal odziv, zgodovinsko bolj razgledanim bralcem pa bom dal možnost, da me popravljajo ali kaj povprašajo. Potem bom polagoma začel kot avtor vtikati tudi novejše teme s tega področja, saj me, na primer, nepopisno privlači zgodovina balvaniranja, o »mixedu« pa imam že povsem končan zgodovinski in tehnični razlagalni članek itn. Problem je v večinskem avtorju, se pravi meni.
Upam, da velika večina kritikov ve, da že poldrugo stoletje obstaja pri alpinističnih glasilih nekakšna nenapisana generacijska delitev dela? Urednik se resda mora na vse spoznati, a to ne pomeni, da se mora vsemu posvečati v enakem obsegu. Jaz, če se še naprej hvalim, poznam na desetine štorij iz zgodnjih obdobij balvaniranja, brata Grilc ali Nejc Bevk pa verjetno iz novejših časov. Saj poznam tudi te najnovejše, a nisem bil »tam«. Zavoljo tega nerad pišem karkoli o tistem, s čimer se nisem ukvarjal ali nisem (bil) dejavno zraven.
Če torej odmislim letošnje zame bolj neveselo leto, v katerem sem se iz objektivnih razlogov malce oddaljil od najnovejših dogajanj na naših in tujih plezalskih toriščih, sem še vedno v dobri formi glede informiranosti. Pravzaprav hočem povedati nekaj bolj pomembnega. Dokler bom urednik (medtem bom intenzivno delal na nasledniku), bom v različne rubrike vskakoval po potrebi. Predvsem bom tu in tam dodal še kakšno novičko ali kakega pobaral, naj napiše še kaj, ker je to spet ena stvar, ki Razgledom manjka. O najnovejših stvareh naj bi obširneje ali podrobneje pisali tisti, ki so dvakrat noter: kot nosilci epizodnih vlog na alpinistično-odpravarskem torišču in kot zagnani bralci tuje revijalne literature. Tu so seveda še njihova osebna znanstva s tujimi plezalci. Potem ni težko vsebino Razgledov uravnotežiti.
Neposredni predlog treh nedotakljivih, da se Razgledi ukinejo, denar pa nemudoma nameni vrhunskim alpinistom, je dokaj diskutabilen. Problem ždi v neki drugi niši nad lašto v sistemu polic. Denar za Razglede se dobiva z naročnino, nekaj primanjkljajev pa je doslej pokrila PZS. Zapisal sem doslej.
Ker si včasih ne znam isti hip razložiti vseh teh prekucniških ali pragmatičnih zamisli, se branim do kraja naivno: ne moreš denar iz naročnine za Razglede enostavno pobrati in ga potem podariti vrhunskim alpinistom, ker ga ti potrebujejo za svoje višje cilje.
Glede stran vrženega denarja, ki je šel za pokrivanje Razgledov, namesto da bi ga podarili Grifu, moram pripomniti, da jaz na to nepopisno pregreho ne morem vplivati. Po svojih skromnih močeh skušam urejevati glasilce, denarne zadeve pa urejajo ali krojijo tisti nad mano. Kar zadeva mojo malenkost pa tole: predlagam, da KA denarno podpre Grif. Vsaj 1.000.000 sit bi mu lahko namenila. Navsezadnje se bo verjetno najnovejša KA največ ukvarjala prav z delitvijo denarja, manj pa, recimo, z vzgojo in izobraževanjem.
S pošto sem torej opravil.
Urednik
Naslovna stran: Jure v prvenstveni smeri Krik črnega granita v Chacraraju, zadaj je Taullirgu Foto: Andrej Markovič
Alpinistični razgledi – interno glasilo slovenskih alpinistov in športnih plezalcev
Izdaja: Komisija za alpinizem PZS
Glavni in odgovorni urednik: Bine Mlač
Namestnica glavnega in odgovornega urednika: Mateja Pate
Člani: Breda Činč-Juhant, Alenka Jamnik, Dare Juhant, France Malešič in Mojmir Štangelj
Grafično oblikovanje: Nada Mlač
Naslov za naročnino: KA PZS – za AR, Dvoržakova 9, Ljubljana.
Naslov za pošiljanje člankov: Bine Mlač, Cesta 27. aprila 1, Ljubljana, tel. 01/421-32 -50; e mail: nada.mlac@siol.net
Tisk: Tiskarna miGraf
ISSN-1318-0754
