VSEBINA
5 Veliki pionirji alpinizma (III. del)
7 Kaj je smisel in kje so meje alpinizma?
8 Misel
9 Razmišljanje o sedmi stopnji
10 Razmišljanje mlajšega – neposredno prisotnega v novem valu
16 Ob alpinistični literaturi 1979
24 Varovanje s polovičnim bičevim vozlom
UVODNI RAZTEŽAJ V LETO 1980
Riba smrdi pri glavi, čistiti pa jo začnemo pri repu. Ribe baje vsebujejo veliko fosforja, ta pa dobro deluje na spomin. Jejte puste ribe, če ne zaradi drugega, potem vsaj zato, ker ne redijo.
Kakorkoli, vrnimo se rajši nazaj v preostali planinski raj, v še prvobitno naravo. Človek se je moral naravi najprej podrejati, če je hotel kaj dobiti od nje, potom je začel znjo sodelovati, jo izkoriščati in postal, oborožen z vrhunsko tehniko, do nje agresiven.
Stari fotri so uporabljali vojaške okovanke, konopljenko, kroparje, zadnji modni krik je bila lesena zagozda iz akacije. Namesto specialnih treningov so trdo delali, pa tudi niso pogrešali danes vse bolj izumirajočih pranagonov svojih pradedov. Divji lovec tam v Trenti, sestradan tudi po več dni, je med zalezovanjem gamsov pogosti mimogrede preplezal kakšno plat VI. stopnje. Spodaj v dolini ga je čakalo le kakšnih sedem lačnih ust.
Snežni mož Willi Welzenbach (ne Willo! ) je rad bral Goetheja, Schilerja in Heineja (leta 1933 prepovedanega). Čeprav je bil tedaj neozdravljivo bolan, ni nikdar črhnil o svoji bolezni, Njegove lavinološke raziskave so še danes dragocene pri gradnji cest. Njegova največja strast je bil strm sneg in led. Pogosto je govoril »ko bodo nekoč mladi ponavljali naše smeri, se nam bodo smejali.«
Hias Rebitsch, katerega mati je bila Idrijčanka, je pred in po II. svetovni vojni preplezal vse živo v Vzhodnih Alpah. Samo na repu njegove aktivnosti je več kot 360 prvih ponovitev še »toplih’« smeri. Nedolgo tega je trezno in resno rekel: »Punk (alpinistični) generaciji rad prisluhnem, saj smo mi njihovi, oni so pa naši (od nekod znana fraza, a ne?).«
Izkušnja nas uči, da avtobus dvakrat hitreje vozi, kadar za njim tečemo, kot tedaj, ko v njem sedimo.
Bine Mlač
ALPINISTIČNI RAZGLEDI številka 3. januar 1980, interno glasilo komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9. 61000 Ljubljana.
To številko so pripravili:
Janez Bizjak, Ciril Debeljak, Stane Klemenc, Zvone Korenčan, Vido Kregar, Rajmond Kovač, France Malešič, Drago Metljak, Bine in Nada Mlač, Franci Savenc, Marko Šurc, Jure Ulčar in Milan Vošank, Lado Vidmar, Janez Marinčič.
NAŠE SLIKE
1. stran – Z naslovno sliko BILO JE POLETJE se skuša avtor Janez Marinčič čimbolje vključiti v čas dolgih zimskih uric in vročih alpinističnih polemik.
2. stran – Fotografija severne stene Mokrice in Kompotele, opisi so na strani 19. Kje so prispevki iz Julijskih Alp?
29. stran – desno zgoraj ilustracija k članku o tehniki plezanja z derezami, glej stran 26.
29. in 30. stran – Slika 1 – 5 ilustracije varovanja s polovičnim bičevim vozlom. Članek je na strani 24.
NEKAJ DROBNARIJ
Iz prvih številk
V drugi številki je bil na 21. strani v članku Prijatelj v sili za ameriško pripravo »friend« malo nerodno predlagan domači izraz »prijatelj«. Seveda to ne pomeni, da pri nas alpinisti nismo prijatelji, vendar je ustreznejši predlog Frančka Kneza, naj bi pripravi po domače rekli METULJ. Predlog posrečeno označuje obliko predmeta, ki ga sestavljajo štirje izsredniki (Glej sliki na predzadnji strani AR 2) .
Prejeli smo še nekaj pohval in malo več prispevkov. Hvala!
Današnja številka
Polemika je peresni, časopisni ali slovstveni prepir oziroma boj, ki je lahko zbadljiv, prepirljiv, izzivalen, bojevit in napadalen. Polemičnih člankov je vedno več. Seveda ni rečeno, da se z vsem povedanim in z vsakim načinom strinjamo, vendar vsak po svoje prispeva k temu, da bi se zadeve zbistrile.
Na 7. strani je članek pogrešanega Marka Šurca. Pozorno ga preberimo in se z njim vprašajmo: Kaj je smisel in kje so meje? Mojega, tvojega in našega alpinizma? Marko začenja in končuje z vprašanjem in pred nas vse postavlja razdvojenost med svobodo in odgovornostjo. Odgovorimo si vsaj sami zase. Vsaj to dolgujemo Marku!
Kako bo z Alpinističnimi razgledi v prihodnje?
Prvi poskusni številki Alpinističnih razgledov sta brezplačni. Tretjo številko pošiljamo na naslove načelnikov alpinističnih odsekov brezplačno za vse, ki so bili pohvaljeni zaradi vestnega dela v odseku, vrhunskih vzponov ali kot perspektivni. Vsi drugi upravičenci -načelnik alpinističnega odseka, aktivni člani komisije za alpinizem, aktivni gorski vodniki in aktivni alpinistični inštruktorji bodo stroške lahko poravnali skupno preko domačega odseka. Letos je predvidenih deset številk po 10 din. Vsi odseki bodo prejeli položnice z vpisano naročnino.
Načelniki so vsekakor dolžni skrbeti, da bodo vsaj bistvene stvari prebrali vsi alpinisti. Glasilo naj kroži in ne gnije v predalu pri nekom, ki je pravkar začel intenzivno zbirati znamke in pozabil, da je bil kdaj alpinist.
Čeprav še nič ne kaže, da bi bili članki lahko honorirani, vseeno ne pozabite sodelovati pri vsebini.
VELIKI PIONIRJI ALPINIZMA (III. del)
Bine Mlač
Porast tehničnih pripomočkov
Leto 1910 je pomembno zaradi pravcatega izbruha plezalskih tehničnih pripomočkov. Napredovala ni le plezalna tehnika v kopnih stenah. To leto je Eckenstein izdelal par lahkih derez, katere so plezalci lahko nosili v nahrbtniku in jih uporabljali v kombiniranih in čisto lednih smereh. Izdelal je tudi kratek cepin, za katerega je bilo izredno zanimanje med plezalci, ki so plezali v strmih lednih smereh, kjer je bilo sekanje stopinj omejeno na kratke zamahe. Kline so že uporabljali pri mnogih vzponih, vendar se je leta 1910 dokončno razvila tehnika plezanja, s klini, uporabljali pa so tudi že vponke za lažje in hitrejše napredovanje.
Toni Hiebeler, urednik Alpinismusa, je raziskoval razvoj vponke. Njegova odkritja velja omeniti: Razvoj vponke je tesno povezan z imenom Otto Herzog – Rambo (za prijatelje): »Zahvaliti se moram dolgoletnemu prijatelju v navezi, Gustavu Haberju, temu še danes nepozabnemu skalnemu plezalcu iz Münchna, ki je pri gasilski vaji opazil, da ima vsak gasilec na pasu »karabinec« hruškaste oblike. Zato se je domislil, da bi to stvar prilagodil plezalskim potrebam, uspel je in to varno orodje praktično preskusil.«
Franzl Fischer, nekdanji oskrbnik Oberreintalske koče v Wettersteingebirgu, se tega prav dobro spominja: »Uporabljala sta dolge skalne kline, saj jih poznate, dolge »karnise«, na katere sta nataknila vrvne zanke in gasilske vponke. Rambo in Heini Schneider sta nam velikokrat govorila o tem. Toda kdo je izdelal to vponko, vam žal ne morem povedati, pa čeprav sem vedel.«
Heini Schneider, ki je bil v mladosti izredno uspešen skalni plezalec, se dolgo ni mogel spomniti, kdo je izdelal vponko, toda iznajdbo pripisuje Ottu Horzogu. Franz Hofmann iz Müuchna, Herzogov nečak, je potrdil, da je vponko obdeloval za plezanje njegov stric, kakor mu je povedal tudi sam.
Dobili smo še eno zgodbo, ki nam jo je poslal Franz Nieberl, »Wildekaiserski papež«, iz Kufsteina: »Spominjam se natančno prvega srečanja s Hansom Dülferjem; tedaj je bil nova zvezda, med alpinisti, saj je že preplezal svoj »Dülfer-U« v Totenkirchlu. Pojasnil mi je svojo novo metodo varovanja, pri kateri je uporabljal tudi vponke – dva okorna primerka, ki sta zanj pomenila pravo bogastvo in ju je neizmerno hvalil. To je bilo v letu 1910, morda v juliju. Poleg tega moram pripomniti, da mi je še pred Dülferjem Otto Herzog govoril o svojih poskusih v vzhodni steni Fleischbanka z vponko.
Prav tako je trdil tudi Fiechtl, da je na svoji odpravi v Zillertalske goro imel s seboj nekaj vponk z izgovorom, da nikoli ne veš, kaj te lahko doleti.
Ti podatki nam ničesar ne povedo o novi tehniki, temveč govorijo le o novotarijah in o nejasnostih v tem zgodnjem razvoju. Marsikaterega, prav gotovo zanima, kako so uporabljali kline brez vponk, saj sta to danes neločljiva pojma. Takratni plezalci so s seboj nosili kratke vrvno zanke, ki jih je vodilni zavezoval skozi klin in okoli vrvi. Drugi plezalec je moral tako zanko odvezati in jo prinesti na stojišče.
Zgodnje učne knjigo o gorništvu, ki so jih napisali Claude Benson (leta 1909), George Abraham (leta 1910) in Harold Raeburn (leta 1920), namigujejo na uporabo klinov med sestopom, toda nikoli med samim vzponom. Edward Alfred Broome je preplezal južno steno Marmolato leta 1906. Med vzponom je naletel na »majhne kline, ki jih ni uporabil za vzpon, vendar so bili tam, ker so jih najbrž namestili plezalci pred njim, saj so gotovo mislili po smeri tudi sestopiti.« Claude Wilson je komentiral te tehnične pripomočke, da so nečastni in so velika sramota. Tako je na tehniko v tistih časih gledala večina.
OTTO HERZOG (1888 – 1964)
Če smo malo več razpredali o »prvi« vponki, ne moremo mimo imena Otto Herzog. Brez dvoma je bil prav tako odličen plezalec kot Hans Fiechtl. Slednjega ozko povezujejo z razvojem prvega klina in s tehničnim plezanjem, vendar o tem kdaj drugič.
Vzpon Otta Herzoga leta 1911 po severozahodnem grebenu Lalidererspitze v Karwendlu jo izredno pomemben. S smerema v vzhodni steni Fleischbanka in v južni steni Schüssolkarspitze pa je postal nekakšno morilo za ocenjevanja težav v severnih apnenčastih področjih. Tu je še njegova 400-metrska smer v severni steni Droizinkenspitze, ki jo je preplezal z Gustavom Haberjem leta 1921. Smer je še težja in so jo uvrstili med najtežje smeri tistega časa. Tri dni sta bila v steni in sta dvakrat bivakirala. S seboj sta imela samo šest »rahitičnih« klinov (opomba Tonija Hiebelerja). Smer sta sebi v čast poimenovala »Ha-He-Verschneidung« (Ha-He-zajeda). Po vsej verjetnosti je to prva smer z oceno VI+ in je izredno pomembna, posebno za tiste, ki se zanimajo za razvoj šeste stopnje. Kljub mnogim poskusom sodobnih »kovačev«, da bi jo ponovili, so jo prvič »premagali« po tridesetih letih, če lahko verjamemo Ottu Wiedmannu, ki je opravil četrto ponovitev lota 1963. Smer je v celoti ocenil s VI, 25 metrov prostega plezanja pa s VI+. Ta smer jo resnično veličastna, posebno če pomislimo, da sta jo preplezala skoraj prod šestdesetimi leti!
Herzog je imel nesrečen značaj in je bil velikokrat prepirljiv in osoren do sovrstnikov. Kakorkoli že, zaradi tega ne moremo omalovaževati njegovih kvalitet in pozabiti na njegove številne smeri.
(se nadaljuje)
Vsi imamo bojazen, ki predmeta oziroma vzroka sploh nima ali pa je zelo meglen, in je zato bolj mučna od strahu. Oba pa sta dva od praafektov ogroženega človeka kot izraz mobilizacije za beg ali aktivno obrambo. Mnogokrat no vemo, kako bi bojazen sprostili. Če prosto lebdi v naši duševnosti, nas moti na vsakem koraku. V steni pa to bojazen vežemo z njo in se je osvobajamo. Ko je nevarnost na višku, je bojazen najbolj vezana in človek doživlja trenutke zmagoslavja v sebi. Ko steno prepleza, je nekaj bojazni sprostil in oddal – plezanje v steni je torej izživljanje bojazni.
Janez Kanoni
V planine rada hodim zato, ker so tam zeleni gozdovi in travniki, ptički veselo pojejo in je čist zrak, ki človeku sploh neškoduje.
Irenca
Kaj je smisel in kje so meje alpinizma?
Marko Šurc
Človek – alpinist v 2000 metrov visoki himalajski steni brez tehničnih pripomočkov, opremljen le z najnujnejšim in treniran do poslednjih možnosti! To je vrhunec, to je smisel: en človek – ena gora in ničesar drugega.
Tveganje, nevarnosti, noro početje, vse to mora alpinizem vsebovati, drugače ne bi bil alpinizem. Zakaj hočemo alpinista prisiliti, da bi se počutil popolnoma varnega v steni, ko pa vemo, da je to nemogoče? Zakaj prepovedujemo to in ono, ko pa vemo, da je prepovedano jabolko slajše? Zakaj si postavljamo vprašanja smisla alpinizma, ko pa vemo, da ima vsak človek – alpinist svoj pogled na plezanje in njegov smisel in da bo le-tega tudi zagovarjal? Čemu vprašanja tehničnih pomagal, poštene igre, soliranja, prostih ponovitev …? Stena je arena brez gledalcev, v njej je človeku vse dovoljeno, stena je kraj alpinistovega izživljanja, goljufanja, trpljenja, sreče …, odvisno pač od človeka. Saj gremo zato v steno? Z željo po pustolovščini, zadovoljstvu, slavi, doseganju zastavljenega cilja … Gremo kakorkoli in kamorkoli! V copatah ali gojzarjih, s cepinom ali zatiči, sami ali v navezi, v Himalajo ali v »gužvo«!
Čemu omejitve in zakoni tam, kjer jih je že zdavnaj postavila narava. Narava v vsej svoji lepi nevarnosti na eni strani in človek s svojimi fiziološkimi lastnostmi na drugi strani. Kako, kam in zakaj, naj bi vedel vsak sam!
Temu bi marsikdo ali pa večina rekla: neodgovorno ravnanje mladine, ki je komaj povohala alpinizem. Zaenkrat v alpinizmu še ni omejitev kot v prometu, vsakemu je kljub očitkom še vedno dovoljeno vse, kar ni v nasprotju z načeli človekovega bivanja! Na žalost!! Torej, kje so meje? Meje so v zmožnostih posameznikov!
Zame osebno pomeni alpinizem najintimnejši odnos človeka do gore! Čim nevarnejša je stena – gora in čim manj je človek nakičen z raznimi tehničnimi pripomočki takrat, ko so odpravi nanjo, tem pristnejši je ta odnos. In kaj pričakujem od toga? Skušam se čimbolj približati vrhuncu alpinizma, ki je omenjen v prvem odstavku, poglobiti odnos do gore, izuriti svoje sposobnosti in končno: določiti mejo svojih sposobnosti glede na meje alpinizma.
Kaj vse se skriva za tem?
Tveganje, goljufanje, sreča, pohlep, sebičnost, vesolje, obup … In to je tisto, kar privlači, to je življenje, kar uči živeti! Je pač tako, brez pravil!
Čemu potem tehnika plezanja in vsa ostala literatura v alpinizmu? Preprosto, da ne začnemo sami prav z dna, ampak gradimo na trdnih temeljih dalje, vsak po svoje. In prav to neenotnost, različne idejne in stvarne usmeritve alpinizma nekateri obtožujejo. Zakaj? Primer: Direktna v Špiku leta 1926, prva ponovitev, ponovitev pozimi, solo ponovitev, solo ponovitev pozimi … Kaj bi bilo v tem razvoju napačnega? Nanga Parbat: ekspedicija, naveza v alpskem stilu, ekspedicija pozimi, človek sam na vrhu … Kritike, namigovanja, očitki. Prvič prosto preplezan osemmetrski balvan.
Kaos mnenj. Kaj jo težje, kaj jo še smiselno, kaj je pravzaprav alpinizem in kje so meje uporabe tehničnih sredstev?
Priznam, težje ali nemogoče mi je preplezati na osemmetrski balvan, kot priti na Nanga Parbat, toda smisel mojega plezanja ni balvan, ampak priti na določeni vrh. Torej stremim za tem ciljem in se me akrobacije v »gužvah« ne tičejo. Toda kdor so odloči za »gužvo«, čemu bi mu očitali in zahrbtno ubijali njegov smisel plezanja? Mar ni nasprotovanje dejavnosti, ki nam pač ni všeč, ker smo si zastavili drugačen cilj, bolj nizkotno za nas same, kot pa za tistega, ki ga hočemo spreobrniti?
Alpinizem se je pač razvejal. Opazili smo to in se zgrozili. Nasproti nas, takole kar čez noč, je nenadoma pognala zelena veja, ki je z našega stališča ne moremo doseči. Užaloščeni in nevoščljivi smo še isto jutro ukazali, da je stranske veje treba takoj požagati, pa še niti ne vemo, kakšen sad bodo rodile. Je tako ravnanje pravilno? Ni morda drevesu bolj v škodo kot pa v korist? Vsakdo mi takoj posoli z dejstvom, kaj pa varnost, nesreč je veliko, preventiva je slaba, odgovornosti pri mladini ni. Zopet se zavrtimo v krogu in vrteli se bomo toliko časa, dokler bo v gorah deloval človek.
Čemu potem izgubljanje besed?
Pustimo človeku – alpinistu, da po svoji lastni presoji, s svojo idejo in zastavljenim ciljem stopi pod »gužvo«, steno ali goro in naredi to, kar želi, kar hoče. Večina dognanega v alpinizmu je zapisano, večina alpinistov – plezalcev to pozna in priznava, pravzaprav bi morala poznati in priznavati, torej strah in očitki pred kom in komu? Pred posledicami razvoja alpinizma …?
Naj vsakdo sam odgovarja za svoja dejanja!
Kdaj, pred ali po smrti?
Misel
Ciril Debeljak
Stopili smo v svet alpskih velesil, v areno najboljših in poiskali tam svoje mesto! Ali spadamo zraven in ali smo sposobni temu napredku dati svoj – jugoslovanski pečat? Mislim, da smo narod, ki ne kopira lovorik, in ne moštvo, ki vnaprej ponavlja ustaljeno. Že po sistemu, v katerem živimo in ustvarjamo svoj lastni red in živelj, smo tvorci novega.
Ko teče beseda o alpinizmu, pa mirne duše povemo svoje! Nočemo ničesar novega; spoštovanje etičnih in moralnih norm ostaja sveti zakon, saj tehnika plezanja od ena do šest in celo po novem do devet ni ničesar drugega kot normalni vzpon človeka in njegovih vrlin – in mladi drvijo v napredek vsaj trikrat hitreje, kot smo nekdaj v počasnem ritmu postavljali temeljni kamen zgradbi, ki je naš alpinizem (predvsem amaterski) postavljala evropskemu ob bok in ga nehote celo poščegetala, da tu in tam ta ustaljeni ritem požene hitreje, da ne pride do zamude.
Nismo več opazovalci in že dolgo ne učenci mojstrov! Prej bi stavil, da obračamo na glavo in zaradi, svoje trdožive biti nehote postajamo profesorji. Nisem kriv, ko pišem to oceno; lahko sem le vesel, ker vem, da sem prilepil mali kamen v mozaik te mojstrovine.
Slovenec je bil, je in bo ostal – še vrag mu ne pride do živega, kaj šele graščak in gospod – kmet, tovariš in prijatelj vsemu in vsem – naravi brat in k temu še planinec – alpinist. Potem ni več samo oseba, zapisana v kataster. Je del gore in trd kot ona sama – ko misel mu odpira lastni svet, razgled in nrav, kjer prost je vseh pritiskov, norm in zakonov modernega sveta!
Bili smo sužnji! Čas je, da v novem svetu le postanemo, kar smo od nekdaj; močni, kleni in sami svoj gospod. Res svoj, galant pri ženi, do sebe neizprosen v steni (sicer živiš ceneno); dosleden njemu, ki je na vrvi pred teboj – in še pošten do vsega živega okrog sebe. Tu zraven štejem cvet od mahu do planike, od male miške do gospoda kozoroga.
Saj navsezadnje smo le na istem; vsak išče svoj prostor in kljub dobremu namenu in prijateljstvu – smo radi sami!
Živ k živemu ne spada (tu pač moderno odpove), če duša vsaka hrani se po svoje …
Razmišljanje o sedmi stopnji
Ciril Debeljak
Dokončno je ta stopnja potrjena! Ob tem ne mislim razpravljati o upravičenosti (pravičnosti) te težavnostne lestvice, rad bi samo opomnil na spremljajoča dejstva, ki včasih to oceno postavijo v nepravo vprašljivo luč!
Z več člani alpinističnega odseka Celje sem bil priča, da se ocena VII uveljavlja nekajkrat tudi ob pogojih, ki kršijo planinsko etiko in moralo. Doseči VII. stopnjo je pač cilj mnogih in nekaj od teh je brezhibnih in tudi sposobnih izplezati smer, ki presega ustaljeno lestvico šestice, posamezniki pa hočejo na vsak način slediti temu na nepošten način.
V pogorju Wilder Kaiser, ki je »rojstni kraj sedmice«, smo opazovali plezalca v mešani navezi, ki je v Fleischbanku metal sidro z vrvjo, po kateri je nato brez vsakega tveganja prežimaril skrajno težka mesta in so na vrhu vpisal med »sedmaše«. Čeprav smo bili temu dejanju neposredna priča, smo zapustili vrh brez pripombe v njegovem vpisu – sami zase smo pogoltnili očitek in si ustvarili svojo sliko »sedmice«. Pri tej ugotovitvi smo postali žalostni in neumni obenem – ker plezamo pošteno, brez pretenzij na številko – in srečni, ker smo plezalci, doma in na tujem, ki v alpinizmu in vzponu ne glede na stopnjo iščemo vsaj malenkost več od poznanosti v javnosti – zadovoljstvo zase in zahvalo v očeh drugega v navezi! K sreči za večino gora še ni postala stadion in nas še ostaja nekaj, ki spoštujemo prevlado sicer mrtvega in celo še mrkega sveta strmine, kjer človek res postane človek, in nekajkratni »naj« lahko prikliče katastrofo.
Pošteni in močni, najboljši zaslužijo slavo – drugi ostanimo na trdnih tleh!
Razmišljanja mlajšega ali nekoga,
ki je neposredno prisoten na sceni novega vala
Milan Vošank
Janez Bizjak piše v drugi številki Alpinističnih razgledov:
»Naj vas ne ovira, kaj drugi mislijo, pravijo ali trdijo. Ne ozirajte se na to kaj bo kdo porekel … Alpinistične razglede naj preveva predvsem sproščenost … Alpinizem se je lahko razvijal le tedaj, ko se je nova generacija sprostila prepričanja in okvirov svojih predhodnikov …«
Nekako na te besede sem napisal zelo dolg članek, v katerem sem povedal svoje mnenje in mnenje drugih; v njem kritiziram, zagovarjam, primerjam, delam reklamo … za novovalovstvo – prosto plezanje. Vse sem povedal »brez dlake na jeziku«.
Upam, da stvar ni predolga.
Kako leto ali dve nazaj, morda še več, se na Slovenskem med mladimi pristaši rock glasbe precej govori o take imenovanem novem valu v rocku ali o punk rocku. Pojavlja se novovalovsko – punkovsko idealiziranje na eni in starovalovsko – starorokersko – staromodno na drugi strani.
Prihaja do nekakšnega »spopada« med enimi in drugimi, med zastarelimi in modernimi, mod upornimi kritiki moderne družbe (punkovci) in umirjenimi staroveljaki (starorockerji, zastarelimi hipiji …). Čas bo pokazal, kdo ima prav.
Novi val, toda popolnoma drugačen od tistega v glasbi sodobne mladine vedno bolj razvnema slovensko planinsko javnost, pa je še eden, to je tisti v gorništvu, v alpinizmu ali točneje – v plezalstvu; tisti, o katerem bi rad spregovoril, odgovoril na pisanje drugih, podal svoje mnenje oziroma mnenje, ki se razširja in kroži med nekaterimi prijatelji moje plezalske druščine. Pa ne samo med njimi, vsekakor še med mnogimi drugimi pristaši krempljanja po nekoristnem svetu.
V zgodovini je bilo vedno tako, da so naprednjake oziroma tiste, ki so hoteli ali odkrili kaj novega, modernejšega, ki so kritizirali staro, pokazali, da so boljši, in so v razvoju sveta in družbe naredili korak naprej, zavračali, izganjali, jim onemogočali nadaljnje delo ali jih celo sežgali na grmadah. Velikokrat je bilo tako, da je pomembnost dela mnogih naprednjakov (na primer Nikolaja Kopernika) potrdila šele moderna znanost in zgodovina leta po njihovi smrti.
Ko berem pisanje naših »starih alpinističnih fotrov«, njihovo v besedi izraženo kritiko nekaterih do današnje plezalne mladine, ki tako opisana lahko izpade zelo pokvarjena, napačno usmerjena …, se mi zdi, da bi nekatere iz te mladeži najraje obsodili in sežgali na grmadah. Da ne bi kvarili drugih lepo pridnih »maminih sinčkov«. Imamo srečo, da živimo v samoupravni socialistični družbi in ne v mračnem srednjem veku.
Pričakovati je bilo udarec, nejevoljo s strani starejših. V zgodovini so se lepo ustoličeni duhovniški gospodarji otepali mlajših. Lahko bi padli s trdnega stola »večne pravilnosti«. Ampak vseeno so tisti, ki so mislili boljše od njih, zmagovali, čeprav so bili ubiti.
V drugi številki Alpinističnih razgledov se je Ciril Debeljak kar izkazal. Moramo ga znati po svoje razumeti, če že on novega vala noče ali ne zna?! Že zato, ker je veliko naredil za naš slovenski in jugoslovanski alpinizem. Malo je takih, ki vztrajajo in delajo tako kot on in zakaj ne bi povedal svojega mnenja kot dodatek mnenju mlajšega Bojana Pollaka. Ne razumem pa tega, zakaj se »hvali«, kako je plezal z malo klinov za vmesno varovanje v Travniku in v Dedcu. Le zakaj takšno nasršeno pisanje in »izzivanje«, ki ga nikdar ne bi pričakoval od gornika njegovega kova. Namensko nisem napisal človeka, ker ga s te strani ne poznam dovolj, da bi lahko kritično ocenjeval. Ne razumem, zakaj pri tem »hvaljenju« ni dodal še, kolikokrat mu je šlo za nohte in je morda celo padel; zakaj ni izlil na papir vsega svojega takratnega strahu in tesnobe. Dvomim, da mu je šlo brez tega. In ne nazadnje, zakaj ni napisal, koliko je pri tem s soplezalcem tvegal?
Ali kdo od »modernistov«, kakor nas imenuje, to dela še danes? Da prepleza vso dolžino vrvi brez vmesnega varovalnega klina? Gotovo nobeden, saj to meji že na samomorilski absurd v plezalstvu. Le čemu hvala samega sebe. Zakaj bi tvegali na tako nesmiselni način, kot je razbrati iz njegovega pisanja.
Vidite, v tem mislim, da je tisto napredno, novovalovsko – prosto plezanje. Plezati prosto, toda varovano, torej varno in si pri tem nikakor ne privoščiti tako dolgega padca, kot si ga je Cic nekje v Črni plošči v razu Dedca. Spominjam se, da so nas učili, da se v steni išče najlažje prehode. Poznan tisto mesto v Dedcu in čudno se mi zdi, zakaj Debeljak ni plezal po levi strani, kjer se da nabijati (dokaz so klini, ki se danes nahajajo tam), in s tem občutno zmanjšal tveganje.
Torej, poglejmo si odkrito in naravnost v oči, brez zavisti močnejšega in hudobije: »Kdo ima prav, ali kdo ima bolj prav?!« Ne trdim, da Bojan in Ciril nimata nekaj pozitivnih misli.
Res je, tudi novovalovstvo v plezanju ni brez napak, saj nobena stvar na svetu ne more biti tako popolna. Že zveni nemogoče. Res je, da si nekateri plezalci, pa ne mi (čeprav na tem mestu oziroma v tem primeru ni najbolj primerno dejstvo, da je Iztok Tomazin »letel« iz previsa v smeri »Brid za mali čekič« v Paklenici), privoščijo padec za padcem, kakor je razbrati iz Debeljakovega pisanja, ki meče vse v en koš, Amerikance in nas in predlaga neko novo disciplino v »gnečah« – nekakšno preštevanje padcev (kar že v piščevi ideji meji na skrajno butalstvo). Toda ali ne povesta dovolj primera, objavljeno, v Alpinističnih novicah, kjer je pisalo, da tržiški plezalec Ivnik v neki smeri v Aniča kuku v Paklenici ni mogel prosto preplezati nekega mesta, pa se je »brez sramu« oprijel klina. Zakaj bi se šel padanje?! Podoben primer sta imela Tržičana Perko in Tomazin v stebru Vežice, pa še je tega. Ali res ne pove dovolj? Sam sem že precej poskušal in uspel prosto preplezati nekaj težjih smeri predvsem v steni Raduhe in Uršlje gore. In že se mi jo zgodilo, da ni šlo in bi lahko padel, čeprav le kakšen meter ali dva do klina spodaj. Toda še enkrat: »Zakaj?«
Razumemo, da ne plezamo v granitnih stenah, kjer pomeni izraz pasti drugo, kakor v ostrem in ponekod krušljivem skalnatem svetu pri nas.
Pa nam vseeno veliko uspe prosto preplezati. Pri tem ni in ne sme biti bistveno, v koliko klinov imaš vpeto vrv, bistveno in važnejše naj bo: plezati varno, a v mejah svojih zmogljivosti, če pa vendarle ne gre, pa se vseeno oprijeti kosa zabitega železa. Brez sramu. To ni nikakršen poraz. Kje pa, daleč od tega. Nekoč, še z več telesne vadbe doma, bo šlo.
Seveda se pri takem počenjanju ne sme pozabiti na stalno in intenzivno treniranje. Vsi vemo, da brez tega ne gre. Ni varnosti in če tega ni, niso pri plezanju prisotni občutki lepote, ampak le pretiran strah. To pa je brezsmiselno. In tisti, ki nam je novi val všeč, smo njegovi zagovorniki in pristaši, to vemo in delamo.
Prepričan sem, da se plezalec, ki ne zaupa vase in v svoje sposobnosti, ni dovolj natreniran oziroma telesno in duševno pripravljen, sploh ne bo lotil prostega plezanja.
Prav je, da so se »stari fotri« oprijeli peresa in kritike, čeprav besede, ki so jih poslali v svet, niso bilo zmeraj najlepše ali kritične v pravem pomenu, temveč bolj napadalne (neuki bralec bi lahko sklepal, da imajo lahko samo oni prav). Prav je, kajti še nikdar ni uspela stvar, ki ni kritizirana tako ali drugače, ki nima odmeva v zainteresirani javnosti pa tudi pri nezainteresirani v smislu nealpinistov – mislim na zelo dober članek »himalajskega« novinarja »brez dlake na jeziku«, kar je prav. Zakaj bi delali eno, pisali pa drugo. Mislim na Marjana Raztresena in njegov članek v Teleksu, ki je vzbudil nemalo zanimanja in polemike v širši javnosti, od gornikov do tistih, ki niso prilezli dlje od barskega stolčka. Šele na podlagi kritike bo stvar zaživela, našla oziroma si izborila svojo pot in bo nekoč vendarle morala biti sprejeta v širšo srenjo. Kot vedno obstaja tudi možnost propada, to je dejstvo izkušenj, če so kritike le preveč negativne in dotični izgubi voljo in smisel ter začetni zalet.
Prepričan sem, da bodo Alpinistične novice vedno bolj polne stavkov: ta in ta smer preplezal prosto ali ta in ta smer mestoma preplezana prosto, ker je preveč krušljiva in podobno.
V Ljubljani se imam vedno znova priložnost srečati z mnogimi mladimi plezalci. In mnogo od njih »veliko da« na presto plezanje. Všeč jim je, trenirajo in kjer se da in je varno, uspevajo. Hočem reči, novi val se širi. Pravzaprav so je šele začel širiti, čeprav zaradi zgradbe naše kamenine nikoli no bo dosegel tistega, kar dosega na primer v Ameriki.
Zakaj bi mu nasprotovali, če pa tisti, ki smo v tem, sami najbolje vemo, kaj je v tem početju prav in kaj ni. Kaj se ne sme. Saj smo ljudje, ki znamo misliti in delati z razumom. Kritike zvene preveč kot nezaupanje v zadnjo oziroma zadnje generacije plezalcev. Vsaj jaz jih tako vidim.
Čemu že kar »nečloveške« in »nerazsodne« obtožbe od nekoga, ki tega v taki obliki več ne more počenjati, morda ni sposoben, zanaša pa se na svoje »ime« in ravno zato kljubovalne nasprotuje.
Vse kritike so preveč enostranske. Neutemeljene. Če se je dal Iztok Tomazin, ki je prosto plezanje v stvarnosti, v tisku in v propagandi s soplezalcem Borutom Bergantom prenesel iz Amerike in naletel med mladimi gorniki na zelo dober sprejem, fotografirati za naslovno stran Teleks brez čelade in vrvi, to res ni in ne more biti prav, saj gotovo meče slabo luč izven naše sredine; ampak bil je vendar v plezalnem vrtcu kakšen meter od tal. Poznavalci – kritiki naj bi to znali razumeti. Ali pa morda nočejo!? Torej res le za »foto« in za potrditev ambicioznosti. To zadnje pa mora biti. Le kam bi prišel šport brez navdušenja posameznikov in potrditve v javnosti. Bi bil brez tega osvojen Everest? Resnica v stenah, tistih pravih – velikih, je drugačna. Plezalec brez čelade (mislim na nas doma in ne v tujini), pa čeprav novovalovski in v kratkih hlačah, za nameček še v majici, je pri nas sila redek primer. Pravzaprav mislim, da ga sploh ni.
Pa še nekaj. Zakaj tudi pri nas ne bi bili samo plezalci v kopni steni, kar je nekaterim pač všeč in jim ni tolike do ledu, zasneženih sten in nekoč do »vojaške« odprave v Himalajo. Rajši so bolj svobodni, kajti alpinizem na vseh področjih lahko postane suženjstvo, garanje do vrat odpravarstva in natiskanega imena s fotografijo v časopisu. Zakaj ne? Zakaj je vsa vzgoja usmerjena ravno v Himalajo in če nekdo hoče plezati drugače, je »potolčen«.
Je to prav? Mar nismo amaterji s pravico, da delamo tisto, v čemer se počutimo najbolje, vidimo najprej lastni osebni smisel. Če bo plezalstvo zaživelo kot samostojna veja alpinizma (kot je na primer v ZDA), nikakor ne bo samo sebi namen, kakor pravi Bojan Pollak v prvi številki Alpinističnih razgledov. V amaterizmu se ne sme ničesar prisiliti.
Naj bo športno novovalovsko plezalstvo, če so interesenti »zdravi« po mišljenju in načinu pristopa.
Omenil bi še tole. Slučajno sem po poklicu pedagog. Večkrat se spomnim predavanj znanega profesorja pedagogike Milojka Vidmarja. V njih je poudarjal tezo in dejstvo, da učencu ali svojemu otroku ne smemo nikdar s silo »vcepljati« v glavo, kako smo sami živeli in ga skušati prisiliti, naj tudi on tako živi. Nikdar tega, saj sta si popolnoma različna po generacijah in okolju, v katerem se začenja mlado življenje. Strokovno bi rekli »ti učitelj in otrok učenec«. Učencu ali otroku moramo naša mlada leta lepo in z razumom v pogovoru razložiti in mu o tem samo povedati, ne pa ga v to siliti. Saj se vendar svet in način življenja spreminjata.
Spreminja so tudi alpinizem in pogledi nanj. Tu je novi val, male odprave v Himalajo … Povejte, ali ne bi bilo žalostno nazadovanje, če učenec ne bi prehitel učitelja. Potem ko mu je ta odprl okno v svet, mu nakazal začetne korake, naj gre sam. Razvoj bi se vsekakor ustavil ali pa bi bil še daleč od tega, kar je danes.
Zakaj nas potem »stari« hribovci »obkladajo« s tem, kako so plezali oni, naj silijo, naj delamo tako in se pri tem celo »pohvalijo«, kako so tvegali in celo preživeli. Da, tudi to zadnje se prebere. Lahko bi rekel: »Slaba šola in slab zgled, slab poduk.« Veliko so naredili, ker so nam pokazali gore, stene in poti do njih, nas naučili plezanja in življenja v naravi. Ni ga med nami mladimi, ki jim ne bi bil hvaležen. Toda razumeti je treba, da večno ne moremo biti neuki učenci. Moramo si ustvariti svoje poglede, moramo naprej, pa čeprav malo drugače, novovalovsko, komur je seveda do tega.
Kdo bi rekel: »To je smisel vsega! «
Nikar ne dvigaj težkega kamna zato, da bi ga potem samemu sebi spustil na noge.
kitajski izrek
Piz Badile (3. del)
Bine Mlač
Druge smeri na severovzhodni strani gore
Po drugi svetovni vojni so na tej strani preplezali še nekaj smeri in to v vzhodni steni, ki je visoka skoraj 650 metrov. Tu sta prvič plezala Claudio Corti in Felice Battaglia (in ne Longhi, kot omenjajo nekateri). Plezala sta od 17. do 18. avgusta 1952. Uporabila sta 120 klinov in 6 zagozd. Corti je vstopil v ozebnik Cengallo in plezal po njem približno 300 metrov, od tam pa je šel po značilni zajedi, ki jo pod vršnim grebenom zapira nekakšen kvadratast napušč. Tu sta se ustavila, ker so bile težave prevelike. Po šestih raztežajih prečenja po levi strani stene sta le izsilila vstop v zajedo, tu sta prebivakirala noč. Naslednje jutro se je Corti spustil diagonalno do druge zajede, ki je levo od prejšnje. Ta zajeda se dviga v loku navzgor in po njej je možno le prosto in težko plezanje, varovanje pa je pri vstopu skorajda nemogoče. Zajeda postane lažja pri zagozdenih blokih, ki tvorijo z zajedo nekakšen kamin. Smer pripelje do vzhodnega grebena. Tu ju je ujela nevihta in Battaglio je ubila strela. Bilo je že nekaj poskusov, da bi ponovili smer, vendar vse do sedaj še niso bili uspešni oziroma ni nikjer nobenih podatkov o ponovitvi.
Od 8. do 9. julija 1969 sta Mike Kosterlitz in Dick Isherwood preplezala spodnji del Cortijeve smeri vse do zajede, ki je bila tako neusmiljena do prvih plezalcev, tokrat pa je popustila. Dva dni poprej sta plezalca preplezala severni greben v Cengalu in sta si dodobra ogledala ta predel stene. Ker pa so bili pogoji v Cengalovem ozebniku prenevarni (trd led, prekrit s snegom), sta šla iz koče Gianetti preko sedla Cengalo ter se spustila po ozebniku vse do vstopa v Cortijevo smer. Prvih 350 metrov je izredno strmih, saj so preplezljivi samo prosto, plezala pa sta jih 4 ure. S stojišča na podstavku nekako 150 metrov pod ramo pa je plezanje večinoma tehnično. V sami zajedi so štiri stojišča; zadnje je pod kvadratnim napuščem in tu sta si uredila prostor za bivak. Sredi noči se je Isherwoodu izpulil edini klin, na katerega je bil pripet (!) in je padel vse do vznožja stene na ledenik Cengalo. Plezalca sta imela s seboj 80 klinov, na bivaku pa sta zabila le štiri!
Prvo ponovitev te smeri sta opravila v septembru 1972 švicarska plezalca Ruedi Homberger in Hansjörg Wellenzohn. S seboj sta imela 150 klinov, oziroma slabo polovico več kot prva dva.
V juliju leta 1975 sta med tema smerema potegnila novo Igor Koller in Andrej Belica. Smer sta ocenila s V+, A1. Kaj več o smeri ni znano.
Po vzhodnoseverovzhodnem stebru levo od osrednje stenske gube poteka smer, ki sta jo preplezala Antonio in Giovanni Rusconi med 14. in 20. marcem 1970. Smer so poskusili preplezati že prej in segajo prvi poskusi celo v leto 1935. Poleti 1969 je italijanska ekipa, v kateri je bil tudi Giovanni Rusconi, preplezala prvih devet raztežajev po ploščah in strmi steni. Prišli so do police tik pod velikim previsom, tu pa jih je slabo vreme prisililo k umiku. Giovanni se je odločil, da bo izhod izsilil pozimi. Z bratom Antoniom sta bila neštetokrat pod steno in sta napeljevala vrvi vse do točke, ki so jo že dosegli. Naslednji del smeri poteka preko napuščev, ki zahtevajo večinoma tehnično plezanje. Seveda sta si poprej uredila udobno »gnezdo« na polici, do katere so prišli že leta 1969. Ko sta pritrdila vrvi že preko streh sta se pognala v zadnji naskok na vrh. Tu pa je postalo kar grozljivo:
»Današnji potek garanja je bil enak včerajšnjemu. Najprej sem očistil sneg s posebno metlico, nato sem s skale odstranil še led, se potegnil navzgor in zabil klin; nato pa se je procedura ponovila. Tako sva se pomikala po centimetrih in ugotovila, da je plezanje težje, kot sva pričakovala. Klini ves čas niso »peli«, temveč so le votlo zveneli.«
V steni sta dvakrat bivakirala, preden sta prišla na vrh gore. Zadnji dan sta imela odurno vreme in bivakiranje je bilo prava drama:
»Zabila sva tri varovalne kline, katere sem med seboj povezal, nato sva očistila majhno polico, ki je bila polna novozapadlega snega. Še preden sva končala z delom, sva zaslišala bučanje. Zajel naju je nenavaden sunek vetra, sledil mu je plaz, ki naju je izpljunil in tako sva obvisela na vrveh in pred kratkim zabitih klinih. Plaz je pobral vso najino opremo, ostalo nama je edino tisto, kar sva nosila v nahrbtnikih, ki sva jih še imela na hrbtu. Tako naju je vso noč zasipavalo. Kmalu se nisva mogla niti premakniti. Želel sem se popraskati po glavi, toda roke sem imel vklenjene s snegom, tako da jih nisem mogel niti dvigniti. Bolečine v hrbtu in vratu so postale neznosne, nevzdržne; noge so mi zaradi skrčenega položaja zaspale.«
Bila sta zelo blizu smrti. Antonio je bil že na koncu z močmi. Zjutraj sta začela plezati še v trdi temi in srečno pobegnila iz smeri. Julija se je Giovanni vrnil pod steno z večjo družbo plezalcev. Smer so v celoti ponovili, med vzponom pa so izdatno uporabljali kline in vrvi, ki sta jih brata Rusconi pustila v smeri.
Čeprav je ta smer v vzhodnoseverovzhodnem stebru ali Bratovska smer (Via del Fratelli), izredno drzen podvig, so jo nekateri italijanski plezalci precej kritizirali. Med ostrimi kritiki je bil tudi Alessandro Gogna, ki je bil član skupine v »jurišnem« zimskem vzponu po Cassinovi smeri. Zanj velja, da ni ljubitelj smeri, ki so prvič preplezane prav pozimi.
Po stebru med smerema bratov Rusconi in Kosterlitz-Isherwood so Italijani Tiziano Nardella, Elio Scarabelli , Daniele Chiappa in Giulio Martinelli preplezali novo smer. Prvič so poskušali preplezati smer poleti 1973. Začeli so ob krajni zevi v vznožja ozebnika Cengalo, nato so nadaljevali naravnost navzgor vse do stika z Bratovsko smerjo. V juniju se je Nardella vrnil pod steno s Scarabellijem in Martinellijem. Prišli so še malce višje kot pri prvem poskusu. Pod zajedo med obema smerema so se morali umakniti zaradi slabega vremena. Mesec dni kasneje je bil z njimi tudi Chiappa. Prišli so še višje, iz stene pa jih je spet prepodila grozotna nevihta, ki jim je na mesto, kjer so bivakirali, pošiljala kamenje in plazove grušča; bili so pod predelom previsov in streh, ki se bočijo in zapirajo zajedo. Ta prvenstveni vzpon bi se kmalu končal s tragedijo, ko so bili v septembru 1973 zopet v steni. Ogromen blok je razdejal rob, na katerem so plezalci bivakirali. Končno so previsni dvestometrski del stene preplezali v dveh dneh. Porabili so 50 do 70 klinov in dosegli vrh po petih dneh plezanja.
Prvo ponovitev Nardellove smeri sta opravila Reudi Homberger in Toni Holdener v enem samem dnevu v avgustu 1974. Izjavila sta, da je smer solidna, da so skoraj vsi klini še na svojih mestih, veliko pa sta našla jasnih znakov, da so smer že poskušali preplezati.
Tu sta še dve novi smeri, ki sta ju preplezala Igor Koller in Stanislav Silhan leta 1978. Prvo sta plezala od 22. do 23. avgusta. Imenovala sta jo Beli pas, ocenila pa s V+. Smer vstopa levo od Cassinove, jo nekako na sredini križa in izstopa desno od nje. Druga smer, imenovana Cvetna, pa poteka še bolj desno od Belega pasu in je težja, saj sta jo ocenila s VI, A 1. Preplezala sta jo 28. avgusta 1978.
(se nadaljuje)
Izplača se uganiti
Trije znani slovenski alpinisti, ki so mlajši od 25 let, so napisali tri zgodbe o svojih prvenstvenih vzponih. Če odlomke iz njihovih zgodb preberemo skupaj, imajo nehote zelo zanimivo povezavo.
… S tem se umakneva zapori in s prečenjem čez sluzasto ploščo doseževa … steno. Zajeda drži navzgor v črne plošče, na koncu zajede je polica. Ko vlečem nahrbtnik, se vrag zatika. Kar trd sem od jeze, da sem brez moči. Končno ga le imava na stojišču. Plezam prečnico čez črne plati, stojim na konicah plezalnikov, stena izginja v praznino, izpostavljenost je popolna. Poklina je zasigana. Plezam počasi, zbrano …
… ocena V/IV.
Hazardiramo. Plavkasti cigaretni dim, podoben črnim kumulonimbom, zlovešče plava, okoli 60-vatne žarnice. P. meče kocko. Igramo namreč igro »Človek,ne jezi se« …
… ocena eno mesto V+/IV.
… Pogovarjamo se o fračah. D. je pacek, nekaj stalno natolcuje. J-ju pravim, naj s fračo sestreli DC-9. Skozi maliganske oči me topo in odsotno pogleda … .. . oceno IV/III.
Izplača se uganiti! Napisati je treba ime in priimek avtorjev. Točni odgovori prinašajo prvemu, ki pošlje točni odgovor:
– 10 prevedenih opisov desetih alpskih smeri z dostopi in sestopi
– 10 fotografij teh smeri
– 10 skic teh smeri
(Opomba: pet smeri je dolgih po 1000 metrov, drugih pet pa po 700 metrov in so v zelo zanimivih stenah Alp. Jugoslovani jih še nismo povohali.)
Razpis traja do prvega točnega odgovora!
Slovenski alpinistični literaturi 1979 na rob
Janez Bizjak
Knjižni trg na Slovenskem nam je lani ponudil doslej najbogatejšo bero planinske literature. Lanski program je bil tako obsežen, da v njegovem okviru že lahko govorimo posebej o alpinistični literaturi. Če bo kdaj v prihodnje knjižna žetev z alpinističnega področja še obilnejša, bo morda že presegla mejo, ki jo v enem letu gmotno obvlada alpinistov žep, pa tudi tisto mejo, bodimo odkriti, ki jo zmore prebrati povprečni, vsaj malo v knjige usmerjeni alpinist. Menda ni treba posebej pisati, da so alpinistične knjige pri nas postale tako drage kot alpinistična oprema. Ta draginja je še posebej občutna, če se alpinističnih publikacij naenkrat porodi tako na debelo kot lani. Naštejmo jih: Jerinova Himalaja, rad te imam, Cedilnikov Congma je hodil spredaj, prevod Messnerjevega Everesta, Raztresnov Everest (Kruta gora) in Na vrh sveta več avtorjev. Dodajmo še knjige, ki nimajo stroge alpinistične vsebine, popisujejo pa dogodke in doživetja večidel alpinističnega značaja: ponatis Kugyjevih Pet stoletij Triglava, Lovšinov, Hribarjev in Potočnikov Triglav, gora in simbol, obogaten ponatis Pavla Kunaverja Moje steze, obogaten ponatis Marjana Lipovška Steze, smučišča in skale, Krišljev Everest. Na koncu, a ne nazadnje omenimo še priročnik oziroma učbenik Alpinistična šola, nov Miheličev plezalni vodniček, Ulčarjev popis poti Planica – Pokljuka, biltene raznih izvenevropskih odprav ter dve poskusni številki Alpinističnih razgledov.
Na eni strani bogato ilustrirane in opremljene knjige, lepo vezane in oblikovane, nekatere kot pravi fotoalbumi, ki bi jih brez zadrege lahko ponujali tudi v inozemskih knjigarnah, doma pa se enakovredno merijo z najbolj razkošnimi tujimi planinskimi publikacijami; na drugi strani pa izobraževalna in informativna literatura oziroma publikacije, ki sramežljivo prihajajo skozi zadnja vrata, skrite v ciklostil in odtisnjene na najcenejšem papirju. Zaradi te tehnične izvedbe ne bi bilo resno, če bi drugo vrsto publikacij primerjali z vsebinsko enakimi inozemskimi publikacijami, ki pa, ne vem po kakšni logiki, smejo priti na naše knjižne police in se prodajajo za drage denarje kot v posmeh domači skorajda brezplačni ponudbi. Ali drugače povedano: na eni strani dobro ali slabše honorirane knjige, na drugi strani pa take, ki jih avtorji pišejo zastonj, jih v svojem prostem času zastonj razmnožujejo in prodajajo za bagatelo, ki komaj pokrije materialne stroške. Je morda naša izobraževalna alpinistična literatura manjvredna? Inozemska prav gotovo ni. Saj prodajajo v naših knjigarnah polno plezalnih priročnikov in vodnikov v angleškem, nemškem in francoskem jeziku; vsebinsko niso nič boljši od domačih priročnikov, le oblika in opremljenost, tisk in slikovno gradivo so na primerni višini. Tudi na oko so prijetni, zato gredo v denar in dobiček, ker jih iz usmiljenja do alpinistov naše založbe verjetno ne ponujajo. Ko založbe kupujejo (tako je tudi prav, da jih kupujejo!) te knjige zunaj za devize, se nihče ne vpraša o obsegu kupne moči oziroma koliko so zanimive za naše kupce. Samo za domačo tovrstno literaturo poslušamo izgovore, da je krog kupcev (alpinistov) preozek, zato večje oziroma ekonomsko upravičene naklade ne pridejo v poštev; zato se tiskajo v najbolj skromnih tehničnih izvedbah, takih, ki so dobre za dolgočasne zapisnike in nujna skripta.
Planinska založba Planinske zveze Slovenije, ki je dolga leta nosila primat v naši planinski publicistiki, zdaj še dolgo sedi v senci založb. Nič zato! Saj je bilo njeno poslanstvo zastavljeno večidel v vzgojno-izobraževalno smer, pa v kulturno in poljudnoznanstveno, politika drugih založb pa je trgovsko obarvana, saj so se leposlovne planinske knjige na Slovenskem vedno dobro prodajale. Malo neprijetno je le dejstvo, da je zadnja publikacija Planinske založbe, ki nosi zaporedno številko 69 in se imenuje Alpinistična šola, izdana v tako skromnem tisku, da se po razvojni logiki za naslednje publikacije že lahko bojimo, da bodo izšle morda kar v rokopisu in v fotokopijah. Droben in zato slabše pregleden tisk v malo boljši ciklostilni tehniki je verjetno izhod v sili. Knjiga Alpinistična šola bi si zaslužila, da bi bila tudi oblikovne in tehnično enakovredna raznim Vodnikom in Priročnikom, ki jih je izdala založba. Res je, da je pomembna vsebina in ne oblika. Res pa je tudi, da tako najglasneje razmišljajo in trdijo tisti s platnom in škarjami in jim je za neleposlovni žanr dovolj ciklostil, saj take literature ne kupujejo, če pa jo že kupijo, potem pri Državni založbi rajši sežejo po Priročniku za alpiniste, ki ga je v nemščini napisal slavni Heckmair, ker je tiskan kot knjiga z isto vsebino kot naša skripta za alpinistične šole, samo lepše fotografije in risbe ima na lepem papirju, barvni ovitek in barvne priloge. Neprijetna je primerjava zadnje publikacije Planinske založbe iz leta 1979 z onimi publikacijami iste založbe iz leta 1953 ali 1954. Samo sline se nam lahko cedijo po tistih zelenih brošurah, ki jih je opremljal Vlasto Kopač in se je z njimi začela uveljavljati Planinska založba. Pa menda ne bo kdo trdil, da smo leta 1979 bolj revni kot takrat! Morda se je spremenil le naš odnos do kulturnega poslanstva knjige, tudi alpinistične knjige. Kako sicer razložiti kričeče nasprotje med bogastvom alpinistične besede, ki ga bruhajo založbe in med onim drugim delom, ki po svojem obsegu ne more bistveno odebeliti razstavnih polic v dnevni sobi?
Alpinisti se veselimo vsake nove knjige, ki opisuje hribe; kar pride iz založb, nekateri takoj pokupimo, še več pa je takih, ki so jim cene nedosegljive, na primer alpinisti študenti. Toda iz potrebe segamo tudi po literaturi, ki se rojeva iz entuziazma in volonterstva. Takšni so plezalni vodnički Tineta Miheliča, takšen je plezalni vodnik za območje Korošice, ki so ga izdali Kamničani, takšni so tudi naši Alpinistični razgledi in razne skripte za potrebe alpinističnih šol.
Upam, da je program naših založb za alpinistično in planinsko literaturo enako kvaliteten kot doslej. Upam tudi, da bo kdaj v prihodnje tudi ona »druga« skupina doživela tehnično višjo raven, da bo, denimo, razlika med Heckmairovim priročnikom in naslednjo izdajo knjižice Hoja in plezanje v gorah (Mihelič, Škarja, urednik Malešič) samo v jeziku, ne več v opremljenosti in tisku. V kakšni bogato opremljeni knjigi bom brez zamere pogrešal eno ali dve celostranski barvni fotografiji, na račun tega pa dobil morda plezalne vodničke prijetno povezane v tiskano obliko. Kot bralec in kupec (bodoči uporabnik, kot pravijo) se tudi odpovedujem dragim dvojnim barvnim ovitkom na kakšni monografiji, v zameno pa si želim, da bi se Alpinistični razgledi otresli vonja po ciklostilu, skriptah in poskusnosti, in se pojavili v tiskani podobi.
Ali že veste …
… da je alpinistična kategorizacija kljub zadnjim popravkom in dopolnilom še vedno zelo nepopolna? Vse kaže, da bo treba v bodoče višje ocenjevati skakanje zviška na ledeno podlago s pršičem, saj si pri tem lahko dvakrat zlomiš nogo. Alpinistu, ki se mu je to pred kratkim zgodilo, želimo čimprejšnje okrevanje, vendar naj drugič le pove novinarju, da ga je polomil in naj raje zamolči, da si nabira točke za kategorizacijo.
… da imajo po novem nekateri načelniki alpinističnega odseka tudi dolžnost, da sedijo na Alpinističnih razgledih in jih ne pokažejo svojim članom, kaj šele, da bi jih razdelili upravičencem? Vseeno naj se vzdignejo vsaj toliko, da jih bodo alpinisti lahko vzeli sami. Prihodnjič kot zanimivost slede imena!
… da smo pred kratkim v časopisih prebrali tudi oznako »porabniki gora«? Kdo so potemtakem proizvajalci gora?
Kamniške ali Savinjske Alpe – Mokrica in Kompotela
Glej fotografijo na drugi strani!
Mokrica (l853 m) in Kompotela (1989 m) predstavljata vzhodni del skupine Krvavca. Pomaknjeni proti osrednjemu delu doline Kamniške Bistrice imata izredno lep razgled na osrednji greben Grintovcev. Na južni strani je znana Medvedja jama s sledovi živali in praljudi izpred 30.000 let. Na te vrhove so z juga prišli pastirji že vsaj pred 500 leti. Prehodi na severni strani so bili odkriti najkasneje pred sto leti, ko je tam deloval Valentin Slatnar-Bos. Pozimi so vrhova obiskali Drenovci ob svojem začetku zimskega alpinizma. Za alpinistično zgodovino je zanimiva tudi debata, ki se je razvila potem, ko prvi zimski ponavljalci severovzhodnega raza Kompotele leta 1939 niso stopili tudi na vrh, ampak so sestopili po smeri. Seveda je takrat trdneje veljalo načelo, da je treba po opravljeni smeri priti tudi na vrh gore in smer ni sama sebi namen. Danes se nam včasih preveč mudi, čeprav naj bi vrh vedno pomenil nekakšno piko na i. In še zanimivost: nekdo od omenjenih plezalcev si je pri padcu med vzponom nalomil rebra in je bilo nepotrebno sestopanje po smeri prava herojska muka v primeri s povsem pohlevnim običajnim sestopom. Poškodbo so ugotovili šele naslednji dan.
1 – Mokrica – pristop s severa po grapi Veliki Krvavec in čez prehod Pod velbom
Poleti je tod lovski prehod, znan že vsaj pred 100 leti (Valentin Slatnar-Bos). Zimska ponovitev 21. 3. 1972 France Malešič v sestopu.
Opis: Od Doma v Kamniški Bistrici po gozdni cesti proti severovzhodu preko mostu in mimo odcepov markiranih poti na Kamniško in Kokrsko sedlo levo in po cesti naprej ob strugi Kamniške Bistrice dokler se ne odpre pogled na Kurjo dolino pod severno stranjo Mokrice in Kompotele in vzhodno stranjo Jermanovega turna in Kalc. Levo preko mostu in po suhi hudourniški strugi, dokler se še pred koncem Kurje doline levo ne pokaže prva velika grapa Veliki Krvavec (VK, 30 min). Po njej navzgor pod severovzhodni raz Kompotele (2 uri in pol; tu je desno čez rob možen prehod desno poševno navzdol v sosednjo grapo Jermenco (1 a). Levo povprek po veliki gredini z meliščem pod severovzhodno steno Kompotele do severnega rebra Mokrice. Levo po grapi navzgor, pod velikim naravnim obokom (Pod velbom – V) levo in skozi rušje na vrh Mokrice (skupaj 4 ure in pol).
Sestop: a) Po travnatem pobočju navzdol, dokler tik nad drevesno mejo ne najdemo neoznačene lovske poti. Po njej levo vodoravno in po jugovzhodnem robu Mokrice v dolino Kamniške Bistrice (3 ure), b) Po odcepu poti navzdol v dolino Korošice in v Kamniško Bistrico (3.30 ure), c) Z vrha Mokrice na Kompotelo in z nje po markirani poti mimo planine Koren proti Krvavcu (2 uri) ali navzdol v dolino Korošice in v Bistrico (4 ure in pol).
2 – Kompotela – severovzhodna stena – Leva smer
Prva plezala Lojze Jerman in Stane Klemenc 3. novembra 1973.
Višina smeri približno 200 m, ocena VI/IV+, čas 6 ur.
Smer še ni bila ponovljena.
Dostop: iz Kurje doline po Velikem Krvavcu (glej št. 1) in po veliki gredini navzgor pod steno.
Opis: Vstop je v levem delu drnaste stene. Po dveh raztežajih preide smer v zajedo (10 m, IV+, kk). Nato prečnica v levo 25 metrov. S stojišča desno okrog roba v strmo gladko zajedo. Po približno 15 m prestop v levo (V+) in v previs (A 1, kk). Na polico, prečnica v desno in navzgor (IV+, 20 m). Spet desno in navzdol pod strme plati, preko njih (V-) in na stojišče za stebrom kjer se v kotu pod zajedo priključi Desna smer. Po njej (V+, VI, glej Desno smer) do večje gredine ter levo na rob stene.
Sestop kot pri št. 1, enako pri naslednjih smereh.
3 – Kompotela – severovzhodna stena – Desna smer
Prva plezala Janez Ažman in Jane Volkar 3. novembra 1973. Višina smeri približno 200 m, ocene, VI/IV-V, čas 4 ure.
Smer še ni bila ponovljena.
Dostop kot pri smeri št. 2.
Opis: Vstop v vpadnici vrha, levo od črnega kamina. Po razbitem svetu 3 raztežaje proti desni. Skozi kamin in nato dva raztežaja navzgor po ploščah (III,IV) v lopo, poraščeno z rušjem (k). Približno 25 m levo po izpostavljeni polički (IV) do črne zajede (stik z Levo smerjo). Po zajedi (V+, k) in čez previs (VI) in navzgor na stojišče (k). 5 m v tegu vrvi v levo in navzgor do dveh lopic (V). Tu nekaj m levo (V+) ter čez previs (VI). Še raztežaj po kaminu (III) v lažji svet. Z večje gredine čez razbito steno na vrh Kompotele.
Pozor! Kjer obe smeri potekata skupaj, je vzporedno s previsom levo v ploščah klin, ki je izven smeri!
4 – Kompotela – Severovzhodni raz
Prva plezala Janez in Miro Gregorin 25. maja 1938.
Prva zimska, ponovitev Davorin Kremžar, France Podboršek, Lojze Dolničar, Drago Podberšček 19. februarja 1939.
Višina smeri približno 280 m, ocena eno mesto III (mestoma II), 2 uri.
Dostop po grapi Veliki Krvavec (glej št. 1), 3 ure.
Opis: Levo v lahek kamin in nad njim po drugem kaminu (III), pred koncem prestop v desno. Poševno v desno na rob in po položnejšem grebenskem delu raza na vrhi!
5 – Kompotela – severna stena – Majina smer
Prva plezala Stane Klemenc in Borut Veselko 2. septembra 1978.
Višina, smeri približno 280 m, ocena eno mesto VI (dve mesti V, večina smeri IV), čas plezanja 2 uri.
Smer še ni bila ponovljena.
Dostop po št. 1 do začetka severovzhodnega raza. Desno navzgor na zeleno glavo. Navzdol do macesna in približno 25 metrov naprej v desno do neizrazitega raza v vpadnici okna oziroma luknje.
Opis: Vstop je na začetku poševne police (k). Naravnost navzgor čez neizrazit previs, nato naravnost do police pod navpično zaporo. 15 m desno navzgor po gredi, nato težko levo navzgor čez plošče s travnatimi poličkami. Nekoliko levo po skrotju in levo preko strmejšega skalnega dela in na stojišče pod ploščami. Navzgor ter v kamin. Po desni strani (k), desno ven in prestop preko raza na stojišče. Naravnost navzgor do zapore in desno na gladek strm stožec (sulica) z dobrimi oprimki. Prečnica desno na sulico (križanje s smerjo Jerman-Škofic, ki gre naravnost čez plošče (kk). Desno do konca police, nato navzgor (k) po gladkem žlebu. Stojišče je v vpadnici kamina in luknje na gruščnati polički. Naravnost navzgor (tu gre smer Jerman-Škofic desno, k) ter v levi kamin, skozi luknjo (okno) na stojišče v grapi. Nekaj metrov navzgor, nekoliko levo ter po lažjem svetu desno 50 metrov na rob stene Sestop glej št.1.
6 – Kompotela – severna stena – Domžalska smer
Prvi plezali Silvo Karo, Stane Klemenc, Borut Veselko, Janez Vodlan 9. septembra 1978.
Višina smeri približno 350 m, ocena V-, čas prvih plezalcev 5 ur.
Smer še ni bila ponovljena.
Dostop: kot pri št. 1 in nad drevesno mejo desno na rob in poševno navzdol po prehodu v grapo Jermenco (1 a). b) Po lovski poti v Kurjo dolino do lovskega stojišča na skali in levo po slabši neoznačeni poti do grape in po prehodih navzgor pod severno steno Kompotele. c) Skozi Kovačnico kot pri št. 8. Drugi dve možnosti sta orientacijsko bolj zamotani.
Opis: Vstop po grebenčku desno ob veliki grapi v severni steni, ki se konča v veliki luknji. Približno 50 metrov po lahkem krušljivem grebenu s platmi do vrha. Pod presledek v previsni zapori nad grapo. Dva metra navzgor malo desno in preko težke stopnje prečnica v levo in po strmi zajedi v desno do stojišča v plateh. Levo po strmem stebričku navzgor, z njega naprej in nato levo ter potem desno navzgor do stojišča pri malem macesnu. Desno po travnati gredi, nato levo navzgor na grebenček zelene glave. Smer poteka po grebenu, ki je od tod dobro viden. Po grebenčku do strmejšega krušljivega nadaljevanja. Mimo macesna in preko strme stopnje v lažji svet. Raztežaj pod kaminasto grapo, ki se konča z luknjo. Skoznjo in na stojišče levo. Dva raztežaja navzgor na ramo pod platmi. Z nje po polici nekaj metrov v levo in naravnost navzgor po gladkih ploščah ter nato v levo na gruščnato polico pod platastimi strehami. Levo do konca police, navzgor po krušljivi rdeči zajedi do gladkih navpičnih plošč, ki jih obideš po desni strani. Stojišče je nad temi platmi na polici. Čez previs na travnato poličko in po lahkem položnejšem svetu mimo rušja do roba stene. Sestop glej št. 1.
7 – Kompotela – severna stena – Smer Jerman – Škofic
Prva plezala Lojze Jerman in Janez Škofic 16. avgusta 1975.
Višina smeri približno 280 m, ocena V+ dve mesti, eno mesto A2, čas prvih plezalcev 9 ur.
Smer še ni bila ponovljena.
Dostop kot pri št. 6.
Opis: Po grapi Jermenci do manjšega stebra v strmejšem delu. Preko njega levo in z značilnega podstavka v strme plošče, ki preidejo v plitvo zajedo, ki preide zopet v strme, s travo poraščene plati in čez krušljiv previs na stojišče (V+). Po plitvem žlebu na gredino (IV). Nato desno in po krušljivih plateh na polico in po njej levo do konca pod zajedo (V-). Na vrhu zajede so balvani (stojišče). Smer nato poteka v levo po ploščah, ki so na vrhu zaprte s poševno zajedo. Po njej na polico (V+) in do plošče. Preko plošč (A 2) na stojišče pod strm krušljiv kamin, ki se konča z balvanom in skokom. Skozi okno po grapi in preko krušljive plošče levo (10 m) na stojišče. Po strmem skrotju, ki ga prekinjajo krušljivi, previsni odstavki, na vrh.
8 – Grapa Jermenca med Kompotelo in Jermanovim turnom
Prvi plezal lovec Valentin Slatnar-Bos pred sto leti. Prva zimska ponovitev France Malešič 5. januarja 1980.
Višina celotne smeri 900 m, ocena spodnja polovica I, zgoraj ocena odvisna od snežnih razmer, čas plezanja 3 ure in pol.
Dostop po lovski stezi v Kurjo dolino do lovskega stojišča na skali, naravnost naprej, preko glavne grape in navzgor po grapi desno ob stožčastem pobočju z gozdičkom (1 uro in pol).
Opis: Po lahkem rebru nad stožcem in navzgor. Pod previsnim kotom levo in po prehodih do skalnate pregrade. Skozi preduh v kotu (lovski prehod Kovačnica, jeklenica), po polici in levo navzgor v položno grapo. Po njej in poševno v levo skozi redek gozdiček in v grapo Jermenco pod severno steno Kompotele (glej sliko na drugi strani). Po grapi navzgor. Ko se skoraj zapre, desno po prehodih in navzgor preko skoka, po položnejšem delu in levo med Kompotelo in Korenom na sedlo med vrhovoma. Sestop kot pri št. 1c.
Še zadnji pogled nazaj v leto 1979
Nada Mlač
Malo morje prvenstvenih vzponov v Alpah
Grandes Jorasses, severna stena. Med Walkerjevim stebrom in Desmaisonovo smerjo so med 25. in 29. julijem potegnili novo smer Čehi.
L. Šlechta, Jiři Švejda, Jaroslav Kutil in Tomaš Prochaska. Imenovali so jo »Rolling Stones«, ocena VI, A 3. To je že sedemnajsta smer v tej steni. Tu se je zgodila tudi prav nečedna stvar, saj so štirje Švicarji razstrelili vstop Walkerja, da so prišli do tričetrt tone kristalov, ki jih prodajajo za mastne denarce. Že štiri leta so jim bili za petami francoski in švicarski žandarji, ker so se ukvarjali s to nedovoljeno trgovino. Tokrat so jih uspešno polovili.
Les Droites, severna stena. Čeha Jan Semon in Jin Slavik sta preplezala novo smer levo od Couzyjeve. Bivakirala sta na vrhu. Mestoma VI, A2.
Petit Dru, severna stena. Omenjena Čeha sta tudi tu preplezala novo direktno smer med Poljsko smerjo in smerjo Lesueur. 28. – 30. julij, VI, A1.
V severni steni so preplezali med 15. in 16. julijem novo smer tudi Patrick Berhault, Claude in Yves Remy. Vstop poteka diagonalno z leve proti desni in nato vzporedno z Vodniško smerjo vse do Niše, nato pa diagonalno proti klasični smeri Allain-Leininger, ki se ji priključi v izstopnem kaminu. 16 ur čistega plezanja, višina 950 m, V+.
Aiguille du Chardonnet, južna stena. Patrick Gabarrou in Paul Michod sta preplezala novo smer v severozahodni steni. Poteka po mešanem terenu, IV.
Aiguille de Talèfre, severna stena. Patrick Gabarrou in Maurice Bethermin sta v juliju preplezala novo smer, ki poteka po mešanem terenu, visoka je 750 m, dva raztežaja sta ocenjena s IV in V. Plezala sta 17 ur, ker je Gabarrou padel in si poškodoval ramo.
Pointe Centrale de Frebouze. Jean Franck Charlet, René Ghilini in Gilles Peyraulet so v SZ steni preplezali novo smer. Vstopni 350-metrski izredno strmi ledni žleb pripelje v strmo ledišče pod 80-metrsko skalno steno. Skala je trdna, ocena V/V+.
Monte Gruetta vzhodna stena. Od 4. do 5. avgusta sta Frederick Faure in Jean Bernera opravila prvenstveni vzpon, visok 580 metrov, z oceno V+.
Aiguille de Leschaux, severovzhodna stena. John Barry in Dave Nichols sta v juliju opravila prvenstveno v levem delu stene, 12 ur, VI. Smer sledi ozebniku, ki poteka levo od smeri Gogna-Rava.
Col des Petites Jorasses, severozahodna stena. Patrick Gabarrou in Paul Mlchod sta 1. julija preplezala ledeni žleb z naklonino 60-70°, plezala sta 4 ure. Smer priporočata bolj v začetku sezone.
Brenva. Gianni Cornino in Giancarlo Grassi sta levo od Hruške preplezala smer, ki gre preko serakov. Smer primerjata z Japonsko v Grand Pilier d’Angle. Strm led doseže naklonino 55°. Smer je izredno nevarna in tvegana. Najboljše razmere v njej so, ko je vse zmrznjeno, 10.-11. julij, V, 8 ur.
Grand Pilier d’Angle. Luis Fraga in Javier Alonso sta preplezala novo smer levo od smeri Besker-Beaumont. Že zelo visoko sta prečila steber in izstopila po pobočjih, kjer sta se priključila smeri Bonatti-Zapelli. V+, 8 ur.
Mont Maudit, vzhodna stena. Patrick Gabarrou in Bernard Müller sta preplezala Androsacov ozebnik. Mešani teren, večinoma poledenel, 600 m, 6 ur, en raztežaj 80-90°, IV+.
Col Maudit. 4. julija sta Gianni Comino in Giancarlo Grassi preplezala jugovzhodni Veliki ozebnik in Centralni serak. Led je izredno strm, prehod v območju ledene jame je delikaten z naklonino okrog 80°, V, 4.20 ure.
Aiguille du Géant. Patrick Gabarrou in Bernard Müller sta v juliju preplezala tudi ledeni žleb v severni steni. Za 600 metrov visoko smer sta porabila 11 ur. Ocena mestoma 65-75°, vmes en navpičen in celo previsen raztežaj, V.
Mont Blanc du Tacul, vzhodna stena. Jean Francois Hagenmuller in Serge Koenig sta preplezala prvenstveno v stebru Treh točk levo od Gervasuttijevega stebra; 450 m, 6 ur, VI-. Plezala sta tudi po stebru desno od Martinettijevega stebra, 400 m, V, V+. Izjavljata, da je stena čudovita.
Aiguille du Plan. Gaston Rébuffat in Michel Vaucher sta preplezala novo smer, ki poteka levo od smeri Pyan-Lochmatter in desno od Ozebnika Pain du Sucre; 550 m, nekaj raztežajev V, IV, plezala ves dan.
Aiguille des Pelerins, severna stena. Desno od smeri Reppelin sta novo smer preplezala Phillippe Grenier in Antoine Noury. Dvakrat sta bivakirala, čistega plezanja je bilo 25 ur, 650 m, V+.
Poleg teh novih smeri je bilo opravljenih tudi veliko nizkih ponovitev znamenitih smeri. Na delu pa so bili tudi plezalci samohodci.
Patrick Berhault je sam preplezal ozebnik Lagarde-Segogne v Aiguille du Plan (3.30 ure), Rébuffatovo smer v severni steni Aiguille des Pelerins (4 ure), Super kuloar v Mont Blancu du Taculu (3.30 ure), smer Cornuau-Davaille v severni steni Les Droites (5.30 ure); v Grand Pilier d’Angle je preplezal dve smeri: Dufour-Frehel z izstopnim žlebom smeri Boivin-Vallencant (3 ure), do vrha Mont Blanca je zaradi slabega vremena porabil še 5.30 ure, ter smer Bonatti-Zapelli (1.50 ure) ter po Petereyskem grebenu tokrat v samo 2 urah. Opravil je tudi Carpentierov steber v Grands Charmozu (5 ur) in severovzhodni ozebnik v Druju (6.30 ure).
Veliko prečenje. Michel Berruex, Louis Audubert, Pierre Luneau in Michel Mabillon so od 2. do 16. 9. (15 dni) prečili montblanško skupino. Začeli so iz koče Albert Première, prehodili pa so 40 km, bili na 25 vrhovih, 10 prelazih, vsak je nosil okrog 18 kg težak nahrbtnik, imeli so 5 skladišč s hrano, osemkrat so bivakirali in 5 noči prespali v kočah. Ves čas so bili povezani tudi z dolino, Svoj »maraton« so končali v koči Trelatète. Samo enkrat jih je ujelo slabo vreme in to, ko so plezali s Col des Hirondelles na vrh Grandes Jorasses.
Tudi Dofineja ni bila brez obiska. Poleg ženskega alpinističnega srečanja so bili tu še plezalci, ki so opravili nekaj prvenstvenih vzponov.
Pelvoux, Pointe Puisseux. Gaston Rébuffat in Alain Rebreyend sta plezala med zahodnim grebenom in severno steno. Smer je dolga 580 metrov, s mnogo mesti V, 5.30 ure, skala je dobra.
Pic Sans Nom. Pierre Forges je s tovariši preplezal novo smer v severni steni. Plezali so desno od Direktne smeri (smer Cambou-Francou). 580-metrska smer poteka po čudovitem granitu. Imenovali so jo La Voie du Souvenir; 15 ur.
Dome de Neige des Ecrins. Jean Marc Boivin, Francois Diaferia in Gerard Vionnet so preplezali novo smer po Centralnem lednem žlebu v severozahodni steni. Smer je visoka 1100 m. Prvih 250 m je lažjih, sledi delikatni predel 150 m v vertikalnem ledu (80° ). Bivakirali so tik pod vrhom.
Meije, severna stena. Louis Audoubert, Marc Batard in Paul Vouillard so preplezali izredno zanimivo direktno smer. Vstopili so desno od smeri Renaud, nato pa naravnost navzgor preko bariere »Z« in se priključili Renaudovi smeri že precej pod vrhom. 650 m, V, 22 ur plezanja.
(se nadaljuje)
Dinamično varovanje z uporabo polovičnega bičevega vozla
Drago Metljak
Varovanje s polovičnim bičevim vozlom se pri nas še ni udomačilo, čeprav je tehnična komisija pri UIAA že pred leti proglasila ta način varovanja za najbolj zanesljiv.
V čem je prednost te novosti?
Če opazujemo varovalni sistem kot skupnost elementov od varujočega, vrvi, klinov, vponk, razpok do padlega, ugotovimo, da je varujoči pri klasičnem načinu varovanja največkrat najslabši element.
Po nekaterih podatkih prenaša varujoči pri ne prehudem padcu obremenitve okoli 3000 N. Kolikšna energija se sprošča ob padcu alpinista z maso 80 kg nam prikazuje spodnja tabela. Ta nam istočasno pokaže energijsko primerjavo s spuščanjem ustrezno težkega avtomobila pri določeni hitrosti.
| Hitrost | avtomobila v | km | ||
| Višina padlega v m | Energija padlega v Nm | Masa avtomobila = 800 kg | Masa avtomobila = 1000 kg | Masa avtomobila = 1200 kg |
| 10 | 8000 | 16 | 14 | 13 |
| 20 | 16000 | 23 | 21 | 19 |
| 30 | 32000 | 32 | 29 | 26 |
Praktična prednost te primerjave je v dejstvu, da nam pri demonstracijah in vajah ustavljanja padca ni treba metati uteži čez rob stene ali z drevesa, temveč nadomestimo to z ustavljanjem avtomobila. Na ta način ostanejo energijske razmere popolnoma enake, upočasnimo le zaviranje. S tem se lažje naučimo pravilnega varovanja. Učenje samo pa je zaradi počasnejših dogodkov bolj varno in nazorno. Velja pripomniti, da je potrebno pazljivo izbrati in pripraviti teren za ustavljanje z avtomobilom. Tu je treba paziti, da je varovališče izdelano po vseh pravilih, paziti je treba na potek vrvi in na to, da napenjajoča se vrv ne vrže v zrak kakih kamnov ali predmetov, oziroma da so vsi udeleženci demonstracije na varnem, če bi se vrv morebiti pretrgala. Najbolje je, da je konec vrvi prost in ob premalo izdatnem zaviranju poide. Varujoči naj bo zavarovan s posebno vrvjo.
Pri vseh dosedanjih načinih varovanja je kinetična energija padlega pretvorjena v toplotno. Želimo pa, da bi se pretvarjanje mehanske energije v toplotno čimbolj raztegnilo, da bi bilo zaviranje čim bolj mehko in bi trajalo čim dlje. S tem se izognemo prevelikim sunkom sile, ki deluje na vrv, kline, padlega in varujočega.
Polovični bičev vozel izpolnjuje vse naštete pogoje tako dobro, da je varujoči pri pravilnem izvajanju varovanja s tem vozlom brez rokavic ustavil »padajočega« z manj kot enim metrom vrvi brez kakršnekoli nevarnosti.
Pravilno vezavo kaže slika 1 na predzadnji strani.
Posebej previdni moramo biti pri izbiri vponk. Za ta način varovanja ni dobra vsaka vponka, ker lahko preoster kot vponke prevede dinamično varovanje v statično.
Slika 2 na predzadnji strani prikazuje primerne (2 a, 2 b, 2 c, 2 d) in neprimerne oblike vponk (2 č, 2 e) . Pozor! Neprimerni sta spodnji leva in desna vponka.
Pri primernih vponkah je važno, da so z matico in da so na širokem koncu vsaj 4 cm široke na notranji strani.
Zaželeno je, da se za povezavo med vponko in klinom uporablja 8 mm debelo pomožno vrvico. Trak za to ni primeren, ker gre za vpenjanje v neravne površine. Le-te povzročajo neenakomerne obremenitve traku, kar kaže slika številka 3 na predzadnji strani.
Slika 4 na zadnji strani kaže primeren način varovanja: podajanje vrvi pri napredovanju (4 a) in zaviranje padca (4 b). Kot je razvidno z desne risbe, se dodatno poveča trenje in s tem zaviranje, če vrvi prekrižamo.
Pri napredovanju mora biti zanka v vponki dovolj ohlapna (10 do 20 cm). Ko pride do padce, vrv zadržimo in s tem se vozel zadrgne.
Nepravilno varovanje lahko povzroči nepravilno obliko vozla pri obremenitvi (slika 5 b na zadnji strani). Do tega pride, če v vponko nepravilno podajamo vrv (slika 5 a).
Rezultati demonstracije varovanja s polovičnim bičevim vozlom, ki je bila 13. oktobra 1979 pod Turncem, kažejo, da se za ustavljanje padca porabi manj kot 1 meter vrvi. Ustavljanje je potekalo mehko in brez velikih sunkov.
Vozilo je tehtalo približno 1100 kg, ustavljali pa smo ga pri hitrosti 15 kilometrov na uro. Pri zaviranju je plašč vrvi malo otrdel, a še vedno ne toliko, da bi bila vrv neuporabna. Pri varovanju ni več potrebno uporabljati rokavic in ni tako velike nevarnosti, da bi se varujoči poškodoval.
Za tovrstno varovanje priporočam malo nagnjeno cestišče z ravnim iztekom in močnejšim drevesen ob strani.
Literatura: France Avčin; Napredki v dinamičnem varovanju, Planinski vestnik 1973, stran 352.
Werner Müller: Die Alpen, december 1977.
Pripis: Bralce prosimo za morebitne dodatne izkušnje s tem načinom varovanja. Priporočamo se za mnenja in pripombe, enako tudi za mnenje komisije za GRS.
Komisija za alpinizem
Tehnika plezanja z derezami
Bine Mlač
Poznamo dve glavni tehniki: francosko in nemško.
I. Francoska tehnika (pied à plat), pri kateri ploskev podplata položimo scela na površino (ledno, snežno), tako da so vsi zobje zariti v sneg ali led. Ta način uporabljamo v ledu, ki ima naklonino do 55 °, kar je že izredno strmo za to tehniko, ker nastopijo veliki pritiski na gležnje. Francoska metoda se je razvila v to smer zaradi derez, ki so imele le deset zobcev. V strmejših predelih nad 45° naklonine je boljša uporaba derez z dvanajstimi zobci, ker je tudi bolj učinkovita. Za današnje ledne plezalce so deseterke že zastarele. Cepin igra važno vlogo pri preizkušanju francoske tehnike in naslednja tabela nam daje pozicijo cepina v različnih kotih v ledu. Ocenitev strmine je za francosko tehniko in ne za tehniko z derezami-dvanajsterkami.
| Led z naklonino | do 35° | položno, lahko |
| 35° – 45° | zmerno strmo | |
| 45° – 55° | strmo | |
| 55° in več | zelo strmo |
Gleženj je zelo upognjen in ker je njegova upogljivost omejena navzgor in navzdol v strminah, mora biti plezalec obrnjen navzven. Ta tehnika sili plezalca v rakovičje premikanje v diagonalnem vzponu. Nogo prestavljamo preko noge in to celo zelo visoko, kar lahko povzroči, da nam zdrsne. Bolje je če izvedemo pretiran premik in poudarimo čvrst spust noge, s čimer dosežemo dober prodor konic derez. Ta tehnika zahteva celoten prenos teže z ene noge na drugo (podobno mačjim gibom). Možno se je vzpenjati ali spuščati po zmerno strmih pobočjih tako, da hodimo naravnost navzgor ali navzdol obrnjeni s hrbtom proti strmini. Tehniko lahko uporabljamo v trdem ledu. Med sestopom cepin zabadamo pred seboj in ga uporabimo kot stebrič ali stopniščno ograjo (piolet ramp), ker z roko zdrsnemo po ročaju. Uporabo francoske tehnike omejimo na manjše strmine; takoj ko se ne počutimo več varne in nimamo več pravega ravnotežja, moramo tehniko napredovanja spremeniti.
II. Nemška tehnika (pied en avant); uporabljamo jo tam, kjer pridejo v poštev samo sprednji zobci derez. Za to tehniko je najboljše, da jo treniramo v zelo strmem ali celo navpičnem ledu, kjer je tako napredovanje samoumevno. Pri tem ne smemo brcati v površino, ker nam lahko zaradi ostrega udarca odbije nogo ali pa zdrobimo led, če je krhek. Pomembno je, da namestimo nogo na led tako, da oba sprednja zobca enakomerno zagrabita. Gibanje mora biti zanesljivo in vzporedno s plezalčevim prenosom celotne telesne teže z ene noge na drugo. Zaradi same telesne teže se konice derez globoko zarijejo v led. Kakršnokoli odlašanje ali nepremišljenost zmanjša učinek te tehnike. Podplat noge mora biti vodoravno nadaljevanje pravilnega kota oziroma pravilne smeri zobcev derez (Glej ilustracijo na predzadnji strani desno zgoraj!). Če je peta postavljena, prenizko, zobci zagrabijo v nepravem kotu in zdrsnejo, ko nogo obremenimo. Če je peta dvignjena, zadenemo led najprej s konico čevljev in s tem preprečimo celotni prodor sprednjih zobcev. Ko nogo pravilno namestino, je važno, da je ne premikamo navzgor ali navzdol, ker s tem poškodujemo led in si pokvarimo namestitev. Kot namestitve noge je vedno odvisen od naklonine pobočja, v položnejšem svetu je peta lahko malce vzdignjena. V manj navpičnih pobočjih je dobro, da rahlo spustimo peto, tako da obtežimo tudi prva dva navpična zobca.
Velik problem nastane, če ne uporabimo nekaterih oblik ročnih prijemov, ki lahko postanejo prava ovira uporabe tehnike sprednjih konic v strmem ledu. To običajno rešujemo z uporabo lednega bodala (ali drugih lednih pripomočkov), ki je zapičeno ali zakopano v ledu in ga uporabimo kot oprimek. To je primerno za kratke, strme odstavke. Težave pa se pokažejo v dolgih lednih raztežajih. Rešitev prihaja z razvojem lednega kladiva in cepina s zakrivljenim oklom, ki se zakavlja in opre v led. Ročaj cepina ali kladiva, mora biti primeren za prijem. Konica in kladivo sta tako skombinirana v celoto, ki omogoča lažje napredovanje, kar je posebno potrebno pri plezariji dolgih in strmih raztežajev. Ta način plezanja s sprednjimi zobci in zakrivljeno konico v navpičnem ledu je zahtevno delo in plezalec potrebuje vajo, s katero doseže moč in zaupanje vase.
Zakrivljeni cepin ali kavljarsko tehniko uporabljamo samo v povezavi s tehniko konic derez v zelo strmem ledu. Pri plezanju manj strmih odstavkov jo uporabimo samo takrat, kadar si želimo dati korajžo in za pravilno telesno držo in če je naša tehnika zelo slaba. Napotki za vaje, s katerimi si bomo pridobili dobro tehniko, ki je osnova strmega lednega plezanja, so naslednji:
1. zapodi se v kratke strme odseke in si pridobi pravilno pokončno držo in ravnotežje;
2. med plezanjem v strmejših odsekih uporabljaj naravne ledne oprimke ter razpoke med skalo in ledom. Plezaj kot pri skalni tehniki, kadar je to mogoče – iztegni roke, prikloni se, stisni se k steni, plezaj po ploščah, poskusi plezati kot v kaminu. Med treningom primerjaj to tehniko s francosko tehniko;
3. uporabljaj kladivo v strmem ledu, vendar šele takrat, ko v celoti obvladaš pravilno telesno držo.
III. Ameriška tehnika (pied à trois) je kombinacija francoske in nemške tehnike z eno nogo v položaju francoske in z drugo v položaju nemške šole. To tehniko uporabljamo v strmem ledu skupaj s cepinom (tu zabijamo konico v led). Ta tehnika ima prednost v tem, da zmanjša pritisk na nožne mišice z izmenjavo načinov in je uporabna kot počitek ali poživilo v tehniki s sprednjimi konicami derez.
Obisk na Vršiču
Jure Ulčar
(herojska drama enodejanka)
Kraj: Erjavčeva koča na Vršiču
Čas: Čudovita sončna nedelja, 20. januarja 1980 ob 13.00
Zavesa se dvigne.
PRVA (naglušna) KAVKA (gleda v daljavo): Glej, glej, nekdo prihaja.
DRUGA (rahlo brljava) KAVKA (prisluškujoč): Kaj za hudiča pa pomeni to zvončkljanje?
ZVONČKLJANJE: se sliši.
PRVA (že omenjena, naglušna) KAVKA: Glej, glej! Dve hodeči novoletni jelki. Pa kako lepo sta okrašeni.
ZVONČKLJANJE: se še vedno sliši in se bo slišalo do konca drame.
DRUGA (kot že veste, brljava) KAVKA: Najbrž gre Dedek Mraz. Na Vršiču ima tako ali tako vedno zamudo.
DVA NAPOL ALPINISTA (še vsa zelena): z derezami na nogah, s čeladama na (zelenih) beticah, s cepinoma v rokah ter s klini, vponkami in drugo kramo pritrjeno na plezalna pasova, molče prikorakata pred kočo. Se samovšečno ogledujeta.
PRVA (samo naglušna!) KAVKA: Sem prav slišala? Dedek Mraz? Trapa, saj nima niti malhe niti koša.
DRUGA (samo rahlo brljava) KAVKA (medtem, ko se človečka spodaj glasno pogovarjata, kako sta prečila Robičje): Novoletna jelka? Ha! Ha! Kdo pa je že slišal, da novoletne jelke hodijo po Robičju!
TRETJA (nam še ne poznana) KAVKA (je popolnoma zdrava): Bežimo sestre! Peklenščki so prišli na Vršič, peklenščki!
PRVA, DRUGA in TRETJA KAVKA (odletijo): Kraa, krraaa, krrrrraaaaa …
PRIŠLEKA (se nastavljata pogledom planincev): Kakšni zoprni tiči!
PLANINCI (v zboru, enoglasno): Živeli naši hrabri alpinisti! Živeli! Živeli! Živeli!
Zastor (še med zvončkljanjem in vzklikanjem) pade.
Kugyjev kult naj ostane v primernih mejah! piše Franci Prajs v Nedeljskem dnevniku 13. 1. 1980 in s tem povzema bistvo lanskega dopisa Borisa Režka o tem. Kakor zadevo utemeljuje, ima prav. Vprašanje pa je, kje so primerne meje. Ali naj enega malo ponižamo, ali druge še malo povzdignemo?
Seveda pa bi tudi Tuma, Frischauf, Kocbek in še kateri zaslužili vsaj razkošno izdajo svojih del, a ne le zaradi ravnotežja, ampak, ker je to naša kulturna dolžnost.
