O dejavnosti AO Škofja Loka
Prva pobudnika ustanovitve lastnega alpinističnega odseka v loškem planinskem društvu sta bila Polde Taler in Milan Vodnik, ki sta v obdobju1962-65 plezala lažje smeri, tudi prvenstvene v domačem Ratitovškem hribovju. Sicer je v tem času začel plezati tudi Andrej Rupar, ki je bil tudi drzni samohodec, skupina plezalcev v škofjeloškem planinskem društvu pa je bila takrat za lastni odsek še premajhna.
Škofjeloški alpinisti, ki so leta 1976 ustanovili alpinistično sekcijo pod pokroviteljstvom AO Kranj, so predtem plezali že v v drugih, odsekih; Vidic Franc in Bernik Franc sta plezala v AO Kranj, Tone Logonder in Tone Hiršenfelder pa sta bila člana AO in GRS Ljubljana matica.
Vidic Franc in Langerholc Franc sta ustanovna člana AO Škofja Loka. Že po enem letu so izpit za alpiniste opravili kar štirje člani in sekcija se je leta 1977 preoblikovala v samostojni AO Škofja Loka.
Prve težke klasične smeri v domačih stenah ( Ascenbrener v Travniku, Šite, Čop v Triglavu…) so dale članom zagon za vse pogumnejše načrte. Žal je v dejavnost odseka junija leta 1978 zarezala nesreča v Hudičevem žlebu v Prisojniku, ki je vzela življenje dveh članov odseka, alpinista Franca Bernika in pripravnika Gvida Trampuša. Dejavnost društva po nesreči ni zamrla, saj sta le dva meseca po nesreči Boštjan Kekec in Simon Peternelj opravila odličen vzpon v Scmidovi smeri v Matterhornu. Sicer so se po tej nesreči na odseku odločili za še boljše izobraževanje in že naslednje leto so bili v odseku trije z izpitom za inštruktorja alpinizma. Leta 1980 se je Franc Langerholc namenil v Yosemite in kar po
časopisnem oglasu dobil soplezalca, Idrijčana Zlatka Gantarja, s katerim sta se odpravila pod znameniti Nos v El Capitanu ( smer z oceno 6.5.10 A3 1150 m) in ga kot prva Slovenca preplezala v štirih dneh.
Prva večja prelomnica v delu odseka je bila odprava leta 1982 v Ande, ki jo je vodil Franc Vidic, člani pa so bili še Kekec Boštjan, Vidmar Damjan, Franc Langerholc in Stane Stanonik. Na tej, sicer finančno zelo skromni, a zelo uspešni odpravi, so v času od 28. maja do 12. junija, kolikor so bivali v gorah Cordillera Blanca, opravili vzpone na šest vrhov, dva vzpona pa sta bila prvenstvena. Boštjan Kekec, Damjan Vidmar in Tržičan Želko Perko so 30. maja opravili vzpon in sestop po JZ grebenu Artesonraja (6025 m), Langerholc, Stanonik in Vidic pa so preplezali prvenstveno smer prek V stene Nevado Paron (5600 m). Odsek loških alpinistov je imel člane z vsega loškega območja, zato so kmalu nastale sekcije v Železnikih in v Žireh, ki so tudi dali pomemben prispevek uspehom AO Škofja Loka. Drago Frelih, doma izpod Porezna, je bil sicer udeleženec alpinističnih odprav v Ande, Pamir in Himalajo, v Poljanah pa je leta 2012 ustanovil Plezalno društvo Cempin. Marko Čar iz Žirov je bil vrhunski ledni plezalec in v letih 1995-98 najboljši slovenski alpinistični smučar-deskar z ekstremnimi spusti v domačih in tujih gorah.
Dve leti po nastanku AO Škofja Loka so leta 1978 ustanovili tudi postajo GRS Škofja Loka. Postaja GRS je svojo dejavnost postavila predvsem namalpinistih, članih loškega AO, ustanovni člani GRS Škofja Loka pa so bili Pavle Šegula, Zvone Korenjak, Srečko Tušar in načelnik AO Škofja Loka
Franc Vidic.
Aktivnost AO Škofja Loka se je v osemdesetih letih širila na vsa področja alpinizma, temu pa se je vse bolj priključevalo športno plezanje. Zvone Peterlin je bil med prvimi slovenskimi lednimi plezalci v začetku osemdesetih let, sicer pa tudi raziskovalec plezalnih smeri predvsem v gorah nad Trento, saj je bil tudi oskrbnik zavetišča pod Špičko.
Zelo uspešne v odseku so postale tudi ženske. Leta 1986 sta bila Boštjan Kekec in Zdenka Demšar ponovno v perujskih Andih. Preplezala sta severno vesino (50-60 st., 600 m, 6 h) 6040 m visokega Kitaraja, nekaj dni kasneje Artensoraju (6020 m, 45-50 st.) in nato še južni vrh Huascarana
(6768 m). V avgustu 1987 so Franci Balon, Zdenka Demšar, Betka Galičič in Boštjan Kekec plezali v skupini Treh Cin in kraljici Dolomitov, južni steni Marmolade. Vsi štirje so v Veliki Cini ponovili smer Comici – Dimai, v najmanjši Cini pa smer Cassin – Vitali – Poizzi (VI, A1, 250 m). Kekec je to smer splezal prosto (VIII-). V Mali Cini sta Kekec in Demšarjeva plezala še Rumeni raz, medtem ko sta Balon in Galičičeva v Veliki Cini opravila 1. jugoslovansko ponovitev smeri Abram – Achrott (VI, A3, 450 m). Potem so opravili še dva vzpona v Marmoladi; Kekec in Demšarjeva sta splezala smer Vinatzer – Castiglioni (VI, A0, 800 m), Kekec pa je najtežje mesto zmogel prosto (VIII-). Balon in Galičičeva sta preplezala Gognajevo smer (VI, A 1, 800 m). Avgusta 1987 so se Boštjan Kekec, Uroš Rupar in Damjan Vidmar skupaj s člani AO Impol odpravili na meddruštveno odpravo v indijsko Himalajo na 6543 m visoko steno Shivlinga. Kekec in Rupar sta 12. septembra odšla pod severozahodni raz in bivakirala na skalnem sedlu, že 5200 m visoko. Naslednji dan ob 14.30 sta bila že na vrhu. Damjan Vidmar je v navezi z Danijem Tičem in Acom Pepelnikom v šestih dneh preplezal ekstremno zahtevno smer z oceno VI, A2, 80°, 1800 m.
Razvoj alpinizma je tudi v AO Škofja Loka prinašal spremembe, in nov način financiranja športa je dal veliko vzpodbudo razvoju plezalnega športa. Najboljši loški športni plezalec v začetku osemdesetih let,
Marko Čufar je že leta 1986 osvojil tretje mesto v hitrostnem plezanju. Drago Frelih je bil prvi konstruktor umetne plezalne stene v športni dvorani Poden, ki je bila sploh prva umetna stena v Sloveniji. Že leta 1988 je bilo na tej steni prvo državno prvenstvo v športnem plezanju. Naslednje leto so Ločani plezali v francoskem Verdonu in Borut Rus je pri svojih 16 letih splezal smeri takšnih težavnosti, kot jih pri teh letih doslej pri nas še nihče. V Verdonu je splezal smer z oceno 7c+ in
dve smeri z oceno 8a. V teh letih so izredne uspehe dosegale tudi loške plezalke. Betka Galičič je v letu 1988 v navezi s Ksenijo Lenarčič iz Trbovelj preplezala slovito smer Salathe v El Capitanu in v letu 1988 je bila to najboljša slovenska naveza s tremi zelo težkimi vzponi – Salathe v El Capu, vzpon prek Z stene Half Doma in ponovitev Meča v Malem Koritniškem Mangrtu. Naslednje leto (1989) so bili med desetimi najboljšimi športnimi plezalci štirje iz AO Škofja Loka – Damjana Klemenčič, Betka Galičič, Aleš Jensterle in Franci Jensterle, med najboljšimi pa je bil tudi član AS Železniki, Marko Čufar.
Leto 1989 je bilo za AO Škofja Loka prelomno, saj so se sporazumno odločili odsek razpustiti in na novo se je organiziral kot športni klub z nazivom Plezalni klub Škofja Loka. Tako so se odločili, ker se je vse večji poudarek v financiranju športa v Sloveniji dajal športnem plezanju. Mlajši člani Plezalnega kluba so se usmerili predvsem plezanje na umetnih stenah in plezališčih. Plezalni klub Škofja Loka je v naslednjih letih postal eden najboljših v državi in dobil svetovne prvake med dekleti in fanti v
športnem in balvanskem plezanju. Starejša generacija loških alpinistov pa je ostala zvesta svojim potem,
alpinizmu v stenah doma in na tujem. Damjan Vidmar se je leta 1990 udeležil slovensko-hrvaške odprave na južno Anapurno, ki pa zaradi vremenskih neprilik vrha ni dosegla. Leta 1992 se je Damjan udeležil odprave na vzhodni vrh Kumbakarne v Himalaji. Pri umivanju v reki Kabeli Kola mu je zdrsnilo in reka ga je odnesla za vedno.
Boštjan Kekec se je leta 1993 udeležil slovenske odprave na vrh K2. Bil je v navezi, ki je čakala na naskok na vrh, pred osvojitvijo vrha pa je med čakanjem na izboljšanje vremena na 8000 m zbolel za višinsko boleznijo; soplezalci so ga, oslabljenega, poskušali prenesti v dolino, a je ob poskusu
sestopa umrl na gori.
Uroš Rupar je bil leta 1991 v odpravi na Kančendzengo, kjer je po celodnevnem solo vzponu stopil na osrednji vrh 8482 m visoke gore. Leta 1992 je bil povabljen na odpravo na Anapurno, kjer je bila odprava prekinjena zaradi vremenskih neprilik. Leta 1994 je bil Uroš skupaj z Vanjo Furlanom na vrhu 6887 m visoke gore Siniolču v Sikimu.
Mitja Kovačič, dolgoletni član alpinističnega odseka, je leta 2008 ustanovil podjetje za izvajanje gorsko-vodniških in plezalnih aktivnosti Bricalp, ki je namenjeno širokemu sloju uporabnikov. Mitja je v tem času opravil izpit za gorskega vodnika z mednarodno licenco in še danes vodi številne ljubitelje
gora v domače in tuje hribe.
Marjan Luževič, odbor za muzej športa v Škofji Loki, marec 2017
Viri: Pogovor z dr. Francem Vidicem; 100 let PD Škofja Loka (zbornik 2007); Alpinistične
novice
